'Igralstvo je dostojanstven poklic.' Foto: Reuters
'Igralstvo je dostojanstven poklic.' Foto: Reuters
John Travolta
"Benedict Cumberbatch. To ni samo najbolj kul ime v Hollywoodu, ampak tudi zvok, ki ga dobiš, ko Johna Travolto prosiš, naj napove Bena Afflecka." Foto: Reuters
"Imamo seveda tudi Ostrostrelca z Bradleyjem Cooperjem v glavni vlogi. Najučinkovitejši ostrostrelec v zgodovini, več kot 160 potrjenih ubojev. Ali, kot temu reče Harvey Weinstein, počasno jutro." Foto: Reuters

Richard Linklater je Fantovska leta snemal, ponovimo skupaj, dvanajst let - roko na srce, pričakovali smo kakšno šalo na ta račun - vsaj tako dolgo pa se nam je zdelo, da se vleče letošnja podelitev oskarjev. Neil Patrick Harris je, vsaj v teoriji, za nalogo kot naročen: izkušen (uspešno je vodil tako emmyje kot tonyje), duhovit, vsestranski in kul. A kaj, ko mu scenaristi preprosto niso spisali dovolj dobrega materiala. Posledično se je izcimil absolutno pozabljiv večer, o katerem se verjetno že naslednji teden ne bo nihče več pogovarjal.


Harrisu ne moremo očitati, da je iz naftalina privlekel svoj lik pozerskega Barneyja Stinsona, a zdelo se je, kot da si je nagobčnik nadel sam: njegove šale so bile medle, redko posejane in slabo sprejete (nasmihal se jim je predvsem voditelj sam). Da niti ne omenimo tistega nerodnega, improviziranega trenutka, ko se je iz nagrajenkine cofaste obleke zafrkaval nekaj sekund po tem, ko je nagrado posvetila svojemu mrtvemu sinu.

Jasno je bilo, da bo z ikoničnostjo lanskega Elleninega "selfija" težko tekmovati, a treba je priznati, da je poskusil: po zaodrju avditorija je taval v belih spodnjicah - aluzija na morda najslavnejši kader zmagovalnega Birdmana - in tako oskubljen zašel celo na oder. ("Igralstvo je dostojanstven poklic," so bile njegove besede.)

Če gre to med bolj posrečene momente, pa je v prazno izzvenel skeč, ki ga je razvlekel čez cel večer: na začetku je v skrinjico na odru zaprl list s svojimi oskarjevskimi napovedmi, na koncu pa "razkril", da je predvidel vse od napačnih izgovarjav priimka Ejiofor do bizarnega trepljanja Idine Menzel, ki ga je uprizoril John Travolta.


Čeprav je bila za letošnje leto glasbena rdeča nit napovedana že vnaprej, se počutimo rahlo prikrajšane za tradicionalni voditeljev uvodni monolog, ki ga je tokrat zamenjala sicer vizualno razkošna glasbena točka, pri kateri sta pomagala tudi Anna Kendrick in Jack Black. V dobri stari maniri oskarjevskih podelitev so se vlekle tudi vse odpete nominirane pesmi - razen histerično potencirane Everything is Awesome (plesalci so Oprah Winfrey v roke potisnili oskarja iz legokock) in zmagovalne Glory, ki je požela stoječe ovacije. Dokončno nas je dotolkel še predolg poklon muzikalu Moje pesmi, moje sanje, ki je bil (po našem času) na sporedu nekaj čez pet zjutraj in je zato močno načenjal naše neprespano potrpljenje.

Zobe je Harris pokazal samo pri vprašanju rase; več kot enkrat je na plano potegnil dejstvo, da med igralskimi nominiranci ni bilo niti enega temnopoltega kandidata ("Tukaj smo, da se poklonimo najboljšim in najbolj belim ... Pardon, najsvetlejšim zvezdam"), a je nato Octavio Spencer in Davida Oyelowa ("Aha, zdaj ga pa marate!") "uporabil" za tako trapasta skeča, da je bilo jasno, da ju skuša na silo plasirati v spektakel.

Nagrajenci rešili večer
Pomoč šepajočemu večeru je prišla, od koder je nismo pričakovali: poleg standardnih zahval družinam in producentom so letošnji oskarjevci, ki so na oder prihajali dobro pripravljeni, spletali rdečo nit družbenega aktivizma. Patricia Arquette je pozvala k plačni enakosti med spoloma, Julianne Moore je svarila pred marginalizacijo bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo, scenarist Graham Moore pa je najstnikom položil na srce, naj "ostanejo čudni". Piko na i je večeru postavil Alejandro González Iñárritu, ki upa, da "bodo vsi mehiški priseljenci v ZDA obravnavani z enakim dostojanstvom, kot so ga imeli njihovi predhodniki, ki so pomagali graditi ta veliki narod priseljencev".

V spodnji galeriji si oglejte utrinke z rdeče preproge in trenutke zmagoslavja nagrajencev.