Japonski fenomen je posnel film s primesmi samurajskega filma in japonske haiku poezije, v katerem je svojo vlogo dobil tudi ameriški posebnež, Quentin Tarantino. Film je priredba kultnega vesterna Django Sergia Corbuccija iz leta 1966, Miike pa je zgodbo postavil v 12. stoletje, čas genpejskih vojn. Film je bil predstavljen na 32. Mednarodnem filmskem festivalu v Hongkongu (HKIFF), kjer so novi žanr poimenovali kar "sušivestern".

Še kot majhen otrok si je Miike predstavljal, da bo nekoč postal revolveraš. Rad je imel filme, oboževal je akcijo, zgodba pa pravi, da se niti ne spominja natančno. A poza strelcev tik pred strelom in dramatični učinek glasbe, ki začne igrati v trenutku, ko nekdo ustreljen pade na tla, sta na mladem Miikeju pustila močan vtis. "Ko me je producent Nakazava Tošiaki vprašal, kaj bi si želel za moj naslednji projekt, sem izstrelil kot iz jasnega: kaj pa če bi naredila sukiyaki (tradicionalna japonska jed, op.a.) vestern?" je za HKIFF povedal Miike. "Med preučevanjem špagetivesternov sem ugotovil, da imajo pravzaprav svoje korenine v japonskih filmih. Ti pa imajo pogosto svoje začetke v konfliktih med klani Taira in Minamoto v genpejskih vojnah. Tako sva nato skupaj z Nakamurom Masarujem začela delati na scenariju. On je napisal literarno besedilo, ki sem ga nato priredil v scenarij za celovečerec."

Film govori o osamljeni hribovski vasici Juta, ki ji izmenjaje vladata klan Heike z norim poglavarjem Hijomorijem in klan Gendži, ki jih vodi androgin treznih misli Jošicune. Zaradi starih govoric, da vas skriva ogromne količine zlata, nenehni boji med rdečimi (Heike) in belimi (Gendži) uničujejo in siromašijo vas. Preobrat se zgodi, ko v mesto prijaha neznani revolveraš. Vzljubi malega Heinačija, v katerem se pretaka kri obeh klanov, in njegova življenjska zgodba (Heinačiju ubijejo mamo in očeta) mu obudi spomin na lastno otroštvo. Ne more pa niti mimo njegove prelepe mame, niti stare mame Ruriko, ki ima manjšo lokalno trgovino, v resnici pa je revolverašica, njene zgodbe pa so znane daleč na okoli. Stilizirani akcijski film vsekakor začini prolog s Tarantinom v studijskem rdečem puščavskem ranču, ko kot mojster bojevniških vragolij Piringa pripoveduje zgodbo o klanih Heike in Gendži, ki so se pobili v legendarni Bitki pri Dannouri leta 1185.

Za izjemno kostumografijo je poskrbel umetniški direktor Takaši Sasaki, ki je svoje znanje brusil pri japonskem delu Tarantinovega filma Ubila bom Billa. Pri Miikejevem filmu je dal poseben poudarek barvam, kostume pa je primerno medkulturno uskladil in tako ustvaril še bolj ironično ozračje. K temu pripomorejo tudi angleški jezik igralcev z močnim japonskim naglasom in angleški podnapisi. Čeprav je spektakel morda vseeno predolg, dobra postavitev kadrov in razgibana montaža preženeta dolgočasje. In Miikejevo značilno stripovsko nasilje se nazadnje le konča, zabeljeno z resnično brutalnostjo in podprto z melanholičnim romantizmom. Dvourno norčavo, a kot vedno stilizirano prelivanje krvi, je hongkonško občinstvo je z vsem občudovanjem, smehom in zavijanjem z očmi spremljalo do konca ter z aplavzom zahtevalo njegovo reprizo.

Kaja Cencelj