Damirja Imamovića poslušajo tudi na Kitajskem, v Indiji, Mehiki, nastopa po vsem svetu, njegovo glasbo začutijo tudi ljudje, ki bosanskega jezika ne razumejo. Foto: BoBo
Damirja Imamovića poslušajo tudi na Kitajskem, v Indiji, Mehiki, nastopa po vsem svetu, njegovo glasbo začutijo tudi ljudje, ki bosanskega jezika ne razumejo. Foto: BoBo

"Sevdah je za Bosance in Hercegovce, razseljene po vsem svetu zaradi vojne ali ekonomskih razlogov, zagotovo posebna vez z domovino," pravi glasbenik, skladatelj, filozof in avtor prve zgodovine sevdaha Damir Imamović.

Bosanski glasbenik Damir Imamović je letos prejel prestižno glasbeno nagrado britanske revije Songlines, ki ga je razglasila za najboljšega avtorja s področja t. i. "world music". Leta 2020 je za najnovejši album Singer of Tales osvojil nemškega grammyja za najboljši tradicionalni album glasb sveta. Je prepoznavno ime novega sevdaha ne samo, ko gre za izvajanje in interpretacijo tega glasbenega žanra s koreninami v Bosni in Hercegovini, temveč tudi pri poznavanju njegove zgodovine. Sam zase pravi, da je arheolog sevdaha, saj je avtor prve zgodovine sevdaha. Izhaja iz družine z bogato glasbeno tradicijo: njegov ded Zaim Imamović je bil znani izvajalec sevdaha, ki je po osvoboditvi leta 1945 imel koncert v Ljubljani, tudi oče Nedžad Imamović je bil glasbenik. O vsem je spregovoril v oddaji NaGlas!, v kateri je zaigral na tambur – glasbilo, ki je bilo delno izdelano v Sloveniji. Prisluhnite mu v oddaji NaGlas! ob 12. 40 na TV Slovenija 1.

Pesem Bosanske gore zasnežene (Oj, bosanske gore snježne) z vašega najnovejšega albuma Singer of Tales je napisal Bosanec, ki živi na Švedskem. Kako je prišla do vas?

To je bilo darilo prijatelja, pesnika iz Švedske, Omerja Ombašića, ki je tako kot še številni Bosanci, Hercegovci in drugi z Balkana v 90. letih kot begunec končal na Švedskem. Napisal je pesem o svojem rojstnem kraju, ki ga močno pogreša, in mi jo pred nekaj leti podaril. To je bilo res čudovito darilo. Poslušalci imajo pesem zelo radi.

Ali ljudje iz Bosne, ki so razseljeni po vsem svetu, drugače doživljajo sevdah kot denimo Bosanci in Hercegovci v Bosni in Hercegovini? Je to kakšna prav posebna vez z domovino?
Gotovo. Ljudje, ki živijo zunaj BiH-a, zlasti tisti, ki so bili izgnani med vojno in niso odšli po svoji volji, morda tudi ekonomski izseljenci, imajo poseben odnos do bosanskohercegovske kulture. Ne gre samo za tisto, kar je pomembno zanje, temveč odraščajo nove generacije, zato hočejo to posredovati otrokom. Odvisno je od posameznih držav. Ponekod je vključevanje priseljencev res obsežno, hitro in tako močno, da že druga generacija slabo obvlada bosanščino in vse druge naše jezike. V drugih državah pa ni tako in ljudje zelo dolgo ohranijo vezi z domovino.

Zase pravi, da je arheolog sevdaha, saj nenehno raziskuje in odkriva bogato tradicijo tega žanra, ki jo je popisal v prvi zgodovini Sevdaha v bosanščini in angleščini. Foto: BoBo
Zase pravi, da je arheolog sevdaha, saj nenehno raziskuje in odkriva bogato tradicijo tega žanra, ki jo je popisal v prvi zgodovini Sevdaha v bosanščini in angleščini. Foto: BoBo

Ste predstavnik novega sevdaha. Po čem se ločita novi in tradicionalni sevdah?
Po mojem mnenju vsaka generacija prinese nekaj novega. Tisti sevdah, ki ga imamo za tradicionalnega, sloviti radijski iz socialističnih časov, je bil prav tako nekaj novega v primerjavi s tistim pred njim. Mislim, da je zdajšnji samo sevdah novih časov, ki prinaša tudi nove teme, ideje, glasbene, besedilne in druge. Po mojem je še vedno del povezanega žanra – sevdaha.

Pele so se pesmi kot na primer Bosna moja s čudovitimi hribi, v tebi je živeti prelepo. Danes pa vsi sovražimo svoje rojstne kraje in poskušamo pobegniti v zahodno Evropo ali drugam. A vendar se sevdah še zdaj odziva na sedanjost.

Damir Imamović

Kaj je za vas sevdah? Kako bi ga opredelili?
To je bila nekoč ljubezenska pesem v nasprotju z drugimi, npr. epskimi. V 20. stoletju pa se je razvila v nekaj drugega, v naracijo, umetnost pripovedovanja zgodb, ne samo o nesrečni ljubezni, temveč tudi o srečni, o pogrešanju, takšnem in drugačnem, o uporu proti patriarhalnemu sistemu ali njegovemu hvaljenju. To je zelo pisan glasbeni žanr, ki govori o ljubezni do domovine, o nemirih v domačih krajih in v tujini (smeh) … Po mojem mnenju so to zelo pomembne teme, ki veliko povedo o celotni miselnosti.

Kaj pa se je zdaj pri sevdahu spremenilo? So ljudje v Bosni prej hrepeneli po nečem drugem kot zdaj?
Spominjam se, da me je takrat, ko sem začel raziskovati in igrati sevdah, v letih od 2003 do 2006, prevzelo to, da so pesmi, ki so nastajale v 50. in 60. letih, govorile o umirjenem življenju in užitkih, izražale nekaj globljega, poveličevale uživanje v življenju. Pele so se pesmi kot na primer Bosna moja s čudovitimi hribi, v tebi je živeti prelepo. Danes pa vsi sovražimo svoje rojstne kraje in poskušamo pobegniti v zahodno Evropo ali drugam. A vendar se sevdah še zdaj odziva na …

Sedanjost.
Da. Nedvomno pa se z vsako generacijo spreminja.

Izhajate iz znane glasbene družine. Vaš ded Zaim Imamović je bil že v 40. in 60. letih znan pevec sevdalink. Po osvoboditvi leta 1945 je nastopil v Ljubljani. Tudi vaš oče Nedžad Imamović je bil glasbenik. Kako je bilo odraščati v taki družini?
Vedno je bilo veliko glasbe. Oče je igral bas v narodnem orkestru sarajevskega radia, ded pa je bil takrat, ko sem odraščal, konec 80. let, v pokoju. Pri nas je bilo vedno veliko glasbe. Ves čas sem jo vsrkaval, potem sem se na lepem zavedel, da znam vse pesmi zapeti. A to seveda ni zadostovalo, da bi se ukvarjal z glasbo, moral sem se izobraževati in to počnem še danes. Za ljudsko glasbo je pomembna tako imenovana vzgoja ušesa. Zelo pomembno je, da kot otrok poslušaš ljudsko glasbo in pesmi, da razumeš logiko melodij … Da jo vsrkaš.

Začutiš.
Da.

Ded Damirja Imamovića Zaim Imamović je sevdah izvedel v Ljubljani takoj po osvoboditvi leta 1945. Na fotografiji igra harmoniko. Foto: Osebni arhiv
Ded Damirja Imamovića Zaim Imamović je sevdah izvedel v Ljubljani takoj po osvoboditvi leta 1945. Na fotografiji igra harmoniko. Foto: Osebni arhiv

Katere so največje zmote glede sevdaha? Napisali ste prvo zgodovino sevdaha v bosanskem in angleškem jeziku.
Veliko jih je. Prav zato, ker sem dojel, da je z njim povezanih veliko zmot in da mi, ki živimo v Bosni, rojstnem kraju te glasbe, ne vemo veliko o njej. Poznamo nekaj pevcev in 10, 15 pesmi. Jaz pa sem veliko raziskoval, hodil v arhive in se pogovarjal s številnimi starejšimi glasbeniki. Tako sem odkril, da obstajajo zmote v posameznih pesmih glede načinov izvajanja, petja in njegovih vrst, ki jih je kar nekaj. Po mojem mnenju živimo v dobrih časih za ljudsko glasbo, saj imamo možnost uporabljati arhive kot še nikoli doslej. Danes gotovo vemo veliko več o zgodovini te glasbe kot kdaj prej.

Glasbo je vsrkaval že od malih nog, a to seveda ne zadošča za izvajanje sevdaha. Foto: BoBo
Glasbo je vsrkaval že od malih nog, a to seveda ne zadošča za izvajanje sevdaha. Foto: BoBo

Zdaj ste na evropski turneji. Kako pa se na vaše pesmi odzivajo poslušalci npr. na Kitajskem ali v Mehiki, kjer ni veliko ljudi iz Bosne oziroma jih bolj malo zna govoriti naše jezike?

Res sem srečen, da že vrsto let, odkar nastopam po vsem svetu, za moje koncerte prihajajo Bosanci, Hercegovci, Srbi, Slovenci in Hrvati, vsi, ki spremljajo moje delo, pa tudi zelo veliko ljudi iz zahodne Evrope, zlasti v zadnjih štirih, petih, šestih letih, ko mi je uspelo narediti nekaj zelo zanimivih stvari na mednarodnem prizorišču. Mislim, da se sporazumevajo predvsem z glasbo, zanimivo pa se jim tudi zdi, če so med gledalci Bosanci, ki z mano pojejo, razumejo besedila pesmi in imajo čustveno vlogo pri tej glasbi. Pozneje se mi tudi oni oglasijo ali kupijo album s prevedenimi besedili pesmi, ki jih zanimajo. Razumejo, da je to poezija. No, ne ravno vse, a vendar je veliko poetsko sporočilnih pesmi.

Zaim Imamović je bil zelo priljubljen izvajalec sevdaha na območju nekdanje Jugoslavije. Foto: osebni arhiv
Zaim Imamović je bil zelo priljubljen izvajalec sevdaha na območju nekdanje Jugoslavije. Foto: osebni arhiv

Začetek vaše kariere je povezan s Farah Tahirbegović iz skupine Dertum, ki je med vojno našla zatočišče v Sloveniji, spoznala pa sta se v Sarajevu po vojni.

Farah je dobri duh mojih glasbenih začetkov, res sva bila tesna prijatelja. Bila je članica skupine Dertum, prve, v kateri so mladi ljudje igrali sevdalinke že od konca druge svetovne vojne. Leta 1993 ali 1994 so se zbrali na Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Peli so bosanske pesmi, kakšno makedonsko … Nastopi so bili zelo odmevni in znamenje mladim, da je sevdah zanimiva glasba, ki jo je mogoče peti in obdelovati še malo drugače. Potem smo prišli zasedba Mostar Sevdah Reunion, jaz, Amira Medunjanin …

Damir Imamović pred koncertom v ljubljanskem Cankarjevem domu ob tapiseriji Mirsada Begića. Foto: BoBo
Damir Imamović pred koncertom v ljubljanskem Cankarjevem domu ob tapiseriji Mirsada Begića. Foto: BoBo

Od slovenskih avtorjev sodelujete s Chrisom Eckmanom in tudi z Vladom Kreslinom, s katerim ste peli v duetu, bil je tudi gost na vaših koncertih v Ljubljani ta teden v Cankarjevem domu. Kako poteka to sodelovanje? Kakšen pevec sevdalink je Vlado?
Zelo dober. Upam, da si bova danes lahko privoščila ribice. (smeh)

Zanimivo je tudi to, da sami izdelujete glasbila. V dogovoru z vami in po vašem naročilu je nastalo tudi to glasbilo. Lahko razložite, kako se imenuje in kako so ga izdelali?
Imenuje se tambur in je bosansko-slovenska koprodukcija. Spodnji del, saz, je izdelal Ćamil Metiljević iz Bosne, Luka Zaletelj, izdelovalec kitar iz Mengša, pa je naredil kitarski del in združil glasbilo v celoto.

To je torej nekaj med sazom in kitaro?
Da, kitara z resonatorjem, ki je prvina saza. Hotel sem dobiti zvok starinskega saza in doseči, da je glasbilo lepo tudi na pogled.

Damir Imamović