Ljudje si seveda premislijo: leta pozneje je Paul McCartney v medijih govoril, naj se Dylan le obrne nanj za sodelovanje. Foto: EPA
Ljudje si seveda premislijo: leta pozneje je Paul McCartney v medijih govoril, naj se Dylan le obrne nanj za sodelovanje. Foto: EPA
O sodelovanju z nekaterimi najbolj znanimi izvajalci 20. stoletja Glyn Johns pravi, da je bil "edina zagotovo vedno trezna oseba v studiu" in je tako morda še najbolj zanesljiv pričevalec o tistih časih.

"Vse sem imel že razdelano," piše Johns zdaj v svoji avtobiografiji Sound Man. "Na kup bi zbrali najboljši material Micka in Keitha, Paula in Johna, Boba in Georgea, potem pa izbrali tako ritmično sekcijo iz obeh bendov, ki bi bila primerna za pesmi, ki bi jih delali."

Na idejo je prvi prišel Bob Dylan; z Johnsom sta se spoznala na newyorškem letališču. Pevec je producenta pohvalil za njegov prispevek k albumoma Stonesov Beggars Banquet in Let It Bleed, in se zanimal za njegovo sodelovanje z Beatli. "In potem je izjavil, da je imel idejo, kako bi posnel album z Beatli in Stonesi, ter me prosil, naj ene in druge vprašam, ali bi jih to zanimalo."

Rdeč karton sta dvignila Paul in Mick
In točno to je tudi storil - ter naletel na zelo različne reakcije.“Keithu [Richardsu] in Georgeu [Harrisonu] se je ideja zdela fantastična, ker sta bila silna Dylanova oboževalca". Charlie Watts in Bill Wyman nista imela nič proti, "če so vsi ostali za", potem pa se je zapletlo. "John [Lennon] ni naravnost rekel, da ne, ampak ga ni pretirano zanimalo - Paul [McCartney] in Mick [Jagger] pa sta bila oba kategorično proti."

Dylanovih sanj o "superbendu" je bilo tako očitno konec. Johns je sicer še sproduciral njegov koncertni album Real Live (1984), Dylan in Harrison pa sta seveda sodelovala v bendu Traveling Wilbury. Bob Dylan je pa za album posvečen McCartneyju (The Art of McCartney) posnel priredbo komada Things We Said Today.