Ironija tovrstne cenzure je kolektiv gotovo zabavala. Sinočnja ponovitev koncerta pred domačim občinstvom v ljubljanskih Križankah je v tem pogledu - osvobojena vseh birokratskih ritualov - potekala veliko gladkeje. Sodelovanje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija se je izkazalo za fantastično odločitev. Nastali kolektiv je veliko več kot seštevek vseh svojih delov - polnokrvna nova glasbena tvorba, za katero lahko samo upamo, da bo še kdaj nastopila v tej postavi.

Osrednja atrakcija večera - in glavna novost na sporedu - je bila premiera skoraj polurne avtorske kompozicije po motivih Prešernovega Krsta pri Savici. Narveč sveta otrokam sliši Slave, / tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi / si prosti vóljo vero in postave: Krst pri Savici je, tako kot večina projektov skupine, v isti sapi presenetljiva in za Laibach popolnoma logična izbira. Pesnitev, po kateri bi kak drug evropski narod (še prej pa Hollywood) že davno posnel krvavo epopejo s Črtomirom v vlogi slovanskega Bravehearta, je sinoči v Križankah dobil skrajno filmično uglasbitev, v kateri sta klokotajoči bas Milana Frasa in nežnejša Mina Špiler interpretirala del dialoga med Bogomilo in Črtomirom. "Prav praviš, de ne smem jaz upat sreče, ki vedno je in bo sovražna meni," fatalistično deklamira Črtomir. "Ljubezni prave ne pozna, kdor méni, / de ugásniti jo more sreče jeza," odgovarja Bogomila, utelešenje čiste vere in ljubezni.

Vzdušje dopolnjujejo vizualije, ki jih iz zadnjega dela avditorija projicirajo na prosojno platno, razpeto med orkester in skupino: padajoči meči, križi in Prešernov rokopis v najbolj krvavem odtenku rdeče: tema "pokristjanjevanja Evrope", ki ob družbeno-politični klimi učinkuje skrajno subverzivno, če jo skleneš tako interpretirati, se kot rdeča nit vleče skozi celoten večer. Začne se že z uvodno interpretacijo odlomka iz nedokončane Griegove opere Olaf Trygvasson, ki tematizira krvavo rojstvo krščanstva na Norveškem in Švedskem, nadaljuje pa pozneje, med drugim s starejšim komadom Smrt za smrt, ki platno preplavi z nazornimi opisi telesnega mučenja in pobijanja "krivih otrok in žena".

Če ima Laibach na deklaratorni ravni vedno samo štiri člane, zajete v psevdonimih Eber, Saliger, Keller in Dachauer, pa bi bilo verjetno fantastično, če bi za "pridružene sodelavce" - kot na primer v preteklosti duo Silence - lahko na dolgi rok inkorporirali Simfonični orkester RTV Slovenija. Inherentna bombastičnost, ki je vpisana v konceptualne temelje kolektiva, dobi z orkestralno podlago razmah, h kakršnemu Laibach od nekdaj stremi. Za izbor skladb iz repertoarja skupine je že za februarski koncert v Bruslju orkestralni aranžma naredil slovenski skladatelj Anže Rozman, a jih je za ljubljanski nastop menda dodelal še za večji orkester.

Za ta drugi del koncerta - Laibach že tradicionalno svoje koncerte razdeli tako, da v prvi polovici odigrajo konceptualni del, ki ga na določeni turneji pač izvajajo, in na nabor svojih največjih uspešnic v drugi polovici - je bil repertoar očitno izbran premišljeno. Komad Now You Will Pay z albuma WAT (2003), trinajst let po nastanku denimo deluje srhljivo preroško (ali pa samo pokaže, da se evropski strah pred Drugim ni rodil včeraj): "They'll come out of nowhere, / they'll enter your state, / the nation of losers, / the tribe full of hate." Še pred tem je ton drugi polovici večera nastavil singel Eurovision ("Europe is Falling Apart!"); sarkastični kontrast z "evropsko himno" Oda radosti, ki smo jo lahko slišali prej, je očiten, in lahko si je predstavljati, kako pomenljivo je ta struktura delovala v Bruslju, birokratskem srcu stare celine.

Whistleblowers tudi v "okrepljeni" simfonični izvedbi ostaja izvrsten pop komad za radijske valove, medtem ko že neštetokrat slišani Resistance is Futile v novem aranžmaju dobi moč, ki izpolni obljubo naslovne maksime. Po kratkem odmoru, med katerim se simfoniki ne premaknejo izza svoje opne, se Laibach vrnejo z enim od vrhuncev večera: Life is Life, nadgarajena s trobilno sekcijo simfonikov, proti koncu preraste v kakofonijo sintetizatorske elektronike. Občinstvo - tudi tisto na sponzorskih sedežih, kjer se je prej samo občasno videla kaka dvignjena pest - se od benda naposled poslovi s stoječimi ovacijami. Ali, kot je po koncertu v zakulisju pripomnil Jani Novak, javni obraz in glas kolektiva: "Nevarno je, kadar so ljudje tako množično navdušeni nad skupino, kakršna je Laibach. Naslednjič bomo res morali poskrbeti za kako pi**arijo."