Tenor je finski glasbeni posebnež, vendar kljub temu eno mednarodno bolj prepoznavnih glasbenih skandinavskih imen v raznolikih glasbenih vodah, tudi zaradi prav tako raznolikega sodelovanja in žanrskih premikov skozi čas.

Jimi Tenor bo na Drugi godbi nastopil s triom Mopo. Foto: Druga godba

Prve izdaje, ki so prišle z njegovega naslova oziroma z naslova industrialno usmerjene zasedbe Jimi Tenor And His Shamans, segajo na prelom 80. v 90. leta prejšnjega stoletja.

Odločitev, da se poda na samostojno pot, se je izkazala za pravilno, saj mu je že s prvim albumom leta 1994 uspelo ustvariti mednarodno tehnouspešnico Take Me Baby, četudi je šlo za precej skurilno pesem. Izkazal se je za enega tistih producentov tehna, ki sicer nikakor niso ustvarjali običajnega tehna in so jih čislali tudi kritiki. (Sicer se je multiinstrumentalist in vokalist Tenor šolal na inštitutu za džez, vendar ga predčasno tudi zapustil, še v času Jimi Tenor And His Shamans pa je kdaj samostojno nastopal na porokah.)

Kmalu je bila podpisana pogodba z angleško založbo Warp, v elektronskih sferah znano kot zagotovilo za kakovostne izdaje čeprav kot pove v spodnjem intervjuju, je imel določeno vlogo pri podpisu pogodbe dejansko tudi mesni sir. Pod Warpovo streho so takrat, denimo, izdajali tudi LFO, Aphex Twin, Squarepusher, The Black Dog ali Autechre, torej imena, ki so definirala vplivno angleško tehnogibanje. Tenor je za to založbo posnel sprva dva albuma, še najbolje opredeljena kot futuristični džez, za potrebe snemanja katerih je angažiral po zgolj nekaj glasbenikov, ki so odigrali nekatere instrumente na določenih skladbah.

Za album Out of Nowhere, ki je izšel leta 2000, pa se je odločil angažirati celo plejado simfonikov, vendar se ta podvig predvsem finančno ni izšel tako, kot so si zamislili pri založbi in tako se je romanca med Warpom in Tenorjem zaključila.

Sledile so mnoge izdaje pri več založbah in tudi mnoga sodelovanja, med njimi izpostavimo tisto z osrednjim bobnarjem afrobeata Tonyjem Allenom, ki je leta 2009 porodilo album Inspiration Information. V Ljubljano pa prihaja s finsko v futuristični džez usmerjeno zasedbo Mopo, ki jo sestavljajo Linda Fredriksson na baritonskem in altovskem saksofonu, Eero Tikkanen na kontra- in električnem basu ter Eeti Nieminen na bobnih in tolkalih. Pred približno pol leta je četverica namreč skupaj posnela pesem Panama Acid, vendar bo njihov drevišnji skupni nastop v živo na Drugi godbi pravzaprav svetovna premiera. Kot je povedal Tenor, so "vaje bile odlične, zato bi to moral biti tudi koncert odličen!" in dodal, da je pravkar prišel iz gozda, kjer je vadil svoje dele …

Več pa v spodnjem intervjuju!


35. Druga godba

Program letošnjega festivala, ki traja od 21. do 25. maja, najdete tukaj. (Pred drevišnjim koncertom v klubu Channel Zero se bo v Cankarjevem domu z Jimijem Tenorjem pogovarjal Borja Močnik.)

Bi dejali, da v ustvarjalnem smislu obstaja tako rekoč "več Jimijev Tenorjev" ali prihaja vse, kar ustvarite z "enega in istega naslova"?
Menim, da je do zdaj obstajalo že veliko veliko različic mene. Tako v fizičnem kot mentalnem smislu. Vsi moji atomi so se večkrat zamenjali skozi mojo glasbeno kariero, mentalno in v smislu sposobnosti sem se zelo razvil. Včasih lahko prevelika rast predstavlja tudi določeno oviro, vendar menim, da se večinoma razvijam kot glasbenik.

Kako se je začela vaša zgodba s tako uveljavljeno založbo, kot je Warp?
Torej, to je precej sočna zgodba. Steve Beckett (soustanovitelj Warpa, op. n.) je bil na mojem nastopu na Dunaju. Tam je bil tudi Mika Vainio, ki je predtem pri bližnjem kiosku s klobasami kupil mesni sir in ga nato položil na moje klaviature. Med izvajanjem neke romantične balade sem božal ta mesni sir in Steve je po tem doživetju podpisal pogodbo z mano in tako sem pristal pod Warpovim okriljem.

Je bilo v teh skoraj dvajsetih letih, odkar smo v 21. stoletju, za vas kaj drugače v smislu izdajanja novih plošč? Kako se odločite, pri kateri založbi bo izšla vsaka nova plošča, glede na to, da ste jih izdali pod njihovim okriljem kar nekaj?
Zagotovo, po zgodbi z Warpom so bile stvari bolj zapletene. Prehajal sem z ene založbe na drugo. V teh primerih je šlo običajno za projekte, kakršen je bil album z več glasbeniki, naslovljen ReComposed By Jimi Tenor, ki je del serije ReComposed založbe Deutche Grammophon. Za založbo Sähkö sem, denimo, izdal več albumov, trenutno pa deluje, da bom v prihodnje izdal nekaj za založbo Philophon. Od nedavna imam tudi lastno založbo Ronet Records, kjer izdajam zgolj vinilne single in doslej večinoma dela ustvarjalk za zdaj Nicole Willis, Nefertyti in Marjo Leinonen.

Skozi leta ste nanizali sodelovanja s številnimi precej raznolikimi glasbeniki, med drugim s Tonyjem Allenom, zdaj žal že pokojnim Miko Vainiom, več islandskimi ustvarjalci in zdaj tudi z vašimi sonarodnjaki Mopo. Je bilo za vas delo z ustvarjalci, ki prihajajo s skandinavskega kulturnega območja kaj drugačno v primerjavi z delom z ustvarjalci, ki prihajajo iz drugih delov sveta?
Ko sem začel delati z afrobeatzasedbo Kabukabu, sem imel veliko težav z ugotavljanjem, kakšne ritme igrajo. Velikokrat mi ni uspelo ugotoviti, kje je prva doba! Vendar sem se nato sprostil in preprosto nehal misliti na to prvo dobo in sploh na koncept štetja. Sproščenost mi je izdatno pomagala in tako zdaj nimam več težav z resnično kompleksnimi ritmičnimi vzorci.

Ko igram z ljudmi, ki prihajajo iz džezovskih šol, ne glede na to, iz katere države so, imam nekaj težav s spremembami takta, znotraj ene pesmi lahko dodajajo namreč različne dotične spremembe. Tudi Mopo počnejo to ... Kar je lahko zame precej težavno, dejansko moram šteti in tudi takrat ne shajam povsem zlahka s temi spremembami takta. V svoji glasbi se pravzaprav poskušam izogniti tovrstnim zadevam. Glavni razlog je, da želim doseči stanje "gladkega toka" glasbe ali ekstaze, in če moram v mislih imeti štetje, je zame nemogoče, da bi dosegel to posebno stanje duha.

Umetniško ime Jimi Tenor je kombinacija imena njegovega mladostniškega vzornika Jimmyja Osmonda iz skupine The Osmonds in tenor saksofona. Foto: Druga godba

Med vašimi mnogimi sodelovanji najdemo tudi igranje s klasičnimi orkestri. Kako je ali pa naj bi po vašem mnenju bila slišati t. i. sodobna klasična glasba?

Moje mnenje, kakšna naj bi bila sodobna klasična glasba? Vau. Ravno pred nekaj dnevi sem se udeležil svetovne premiere dela Enna Poppeja, naslovljenega Fett, ki ga je izvedel Helsinški simfonični orkester. Bilo je fino. Veliko četrtinskih tonov, tonskih grozdov. Večinoma samo harmonije in teksture. Vendar ne morem podati podrobnega mnenja o glasbi sami, saj je zelo prefinjena in pravzaprav ustvarjena za strokovnjake. Zares smešno pa je bilo, da je bilo občinstvo videti, kot da bi pobegnilo iz domov za starostnike. Povem vam, povprečna starost je bila približno 75 let. Meni to pove več o tej glasbi, kot moje pripovedovanje o tonskih grozdih in četrtinskih tonih. Gre za prvorazredno glasbo, ki pa je izgubila stik s svetom. Vem, da klasični glasbeniki ne marajo slišati tovrstnih mnenj, vendar jih kljub temu slišijo kar pogosto.

Po enem izmed svojih koncertov sem govoril z nekaj koncertnimi pianisti, ki so bili kar nekako ljubosumni zaradi starostne strukture občinstva. Nisem mnenja, da naj bi se glasbo banaliziralo, toda v koncertnih dvoranah ne vložijo prav veliko truda, da bi dosegli mlade ljudi, iskreno povedano. Zadovoljni so s statusom quo. Deležni so svojih mesečnih plač ...

In kako je po vašem mnenju slišati sodobna tehnoglasba? Ste še zmeraj v stiku s to sceno?
Moje mnenje o tehnu tega časa? Všeč mi je bil tehno pred kakšnimi 30 leti, ko je bil grob in nov. Prevevalo ga je anarhistično vzdušje. Zdaj je postal tako rekoč "klasična" glasba. V tehnoklubih ne morem več igrati, ker moja glasba ni zadosti "tehno" za turiste, ki prihajajo v Berlin, da bi bili deležni "izvirne tehnoizkušnje". Lastniki klubov si mislijo: "Oh, turisti si želijo originalne berlinske tehnoizkušnje? Dajmo jim jo!" Na podlagi tega oblikujejo prizorišča, ki so videti kot, da bi bila stara. Razlika pa je v tem, da so ta prizorišča dejansko oblikovana, da bi bila videti izvirna. V bistvu so to tematski parki v slogu Disneylanda.

Jimi Tenor oziroma Lassi Lehto se je rodil leta 1965 v Lahtiju na Finskem. Foto: Discogs

Vrniva se k samemu ustvarjanju oziroma snemanju plošč. Kakšna pot vas pripelje od recimo prvih zapisanih not do dokončno masteriziranega posnetka? Se lahko ti koraki bistveno razlikujejo od plošče od plošče?
Vsaka plošča je drugačna. Odvisno tudi od tega, ali gre za album improvizirane ali dejansko napisane glasbe. Če delam z big bandom, najprej naredim demoposnetek. Sledi pisanje aranžmaja, ki temelji na demoposnetku, aranžma ustvarim na papirju ali z računalnikom. Nato se odpravimo v studio ... Če pa sodelujem z majhno zasedbo, naredim notni zapis na papirju samo za horniste, ritemski deli pa so improvizirani z zasedbo ali pa z računalnikom ustvarim demorazličice. Če gre za mojo samostojno elektronsko izdajo, ustvarjam glasbo neposredno s svojimi elektronskimi napravami. Brez kakršnih koli demoverzij ali zapisov na papir.

UMO Jazz Orchestra. UMO stoji za Uuden Musiikin Orkesteri (orkester nove glasbe). Foto: Discogs

Sodelovali ste tudi z leta 1975 ustanovljenim UMO Jazz Orchestra, ki velja za tako rekoč finski nacionalni džezovski orkester. Kako ste gledali nanje oziroma ste se nemara tudi zgledovali po njih, ko ste bili na začetku svojega glasbenega izobraževanja?
Pravzaprav je bil moj učitelj kitare Otto Berger član UMO, občasno mi je dal vstopnice za koncerte. Spomnim se, da sem videl z njimi nastopati Dizzyja Gillespieja in Artura Sandovala. Od nekdaj sem imel rad rogove in nasploh trobila, pred koncerti sem tudi rad blizu odra in spremljam odrsko postavitev. Tako sploh dobiš predstavo, koliko truda je vloženega v tak dogodek.

Pisanje glasbe za UMO je bila zame neverjetna stvar. Poznal sem enega od njihovih pozavnistov Markkuja Veijonsuoja, ki so mu bile všeč moje izdaje pri Warpu in pravzaprav mi je on dejal, da bi moral poskusiti napisati kaj za UMO. Odvrnil sem, da nimam toliko izkušenj s pisanjem za rogove, vendar je dejal, da so na mojih albumih pri Warpu zveneli v redu, zato ne bi smelo biti težav. To mi je dejansko dalo zadosti samozaupanja, da sem se preizkusil v tem. Omislil sem si različico Finala (programska oprema za notacijo glasbe, op. n.), ki mi je pomagala bolje razumeti veliko zadev glede osnov pisanja partitur. Pozneje sem kupil še nekaj knjig o orkestraciji, ki so mi prav tako prišle zelo prav.

Teenorjev lastni izdelek, imenovan Photophone. Foto: Jimi Tenor Facebook

Znani ste tudi po svojem zanimanju za nenavadne instrumente. Na primer na albumu Mysterium Magnum, ki ste ga posneli prav z UMO, ste uporabili analogni enoglasni sintetizator Ritm-2, izdelek Sovjetske zveze. Bi katerega izmed teh nevsakdanjih instrumentov izpostavili kot svojega najljubšega?
Sam ustvarjam svoje posebne instrumente in morda je zame številka ena med njimi Photophone, optično-zvočni instrument, delovanje katerega je nekje med orglami Hammond in filmskim projektorjem! Vendar pa je tukaj še velik projekt, imenovan "električna piščal". Gre pravzaprav za običajno altovsko flavto, vendar se njene tipke premikajo električno. Imamo ekipo, ki dela pri tem projektu. Če ste mogoče inženir in berete to, stopite v stik z mano! Mogoče bi lahko bila Yamaha zainteresirana za ta instrument.

Finski trio Mopo je dejaven zadnjih deset let. Foto: Druga godba

Kako je prišlo do sodelovanja med vami in zasedbo Mopo? In glede na to, da boste prvič nastopili skupaj v živo prav v Ljubljani, kako potekajo priprave?
To bo naš prvi skupni nastop. Sicer je Linda nekajkrat igrala z mano v moji afrobeatovski zasedbi, z Veetijem pa sem enkrat nastopil skupaj s finsko pevko Suad. Vaje z Mopo so bile odlične, zato bi to moral biti tudi odličen koncert! Pravkar sem prišel iz gozda, kjer sem vadil svoje dele ...

Dva koncerta Druge godbe bosta letos v Mariboru, kjer ste dejansko nastopili na večeru ob odprtju evropske prestolnice kulture leta 2012. Imate kakšen poseben spomin na to gostovanje?
V Maribor sem prišel nastopit kot gost iz Turkuja, ki je nekako ta naziv Evropske prestolnice kulture predal Mariboru. Izkušnja je bila odlična. Kako smo se zabavali! Videli smo najstarejšo vinsko trto na svetu, ki raste tik ob reki ... Saj gre za najstarejšo trto na svetu, drži?

Drži.