Koncert Joséja Carrerasa oziroma gala tenorski spektakel, kot ga napovedujejo organizatorji, bo prvi večji koncertni dogodek v nedavno odprti športni dvorani v Ljubljani. Pevca bo spremljal Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Davida Gimeneza, kot gostja pa se jim bo pridružila irska sopranistka Celine Byrne. Za koncert je na voljo le še dobrih sto vstopnic.

V njegovem repertoarju je več kot 60 oper, v njegovi obširni diskografiji več kot 150 posnetkov, med njimi 50 oper, oratorijev in recitalov.

Najslavnejša operna trojica vseh časov
Širše občinstvo je dosegel kot eden izmed treh tenorjev, ob boku Placida Dominga in Luciana Pavarottija, ki so po vsem svetu koncertirali med letoma 1990 in 2003. Poleg tega je znan po svojem človekoljubnem delu; ustanovil je namreč mednarodno fundacijo za levkemijo, saj se je tudi sam bojeval s to boleznijo.

Dan pred svojim koncertom je tenorist pred začetkom vaj v studiu Radia Slovenija spregovoril tudi za RTV Slovenija.

Česa se spominjate od svojega prvega obiska v Sloveniji (leta 1995)?
Seveda se spominjam koncerta, ljudi, bolnišnice, ki sem jo imel priložnost obiskati, pa tudi sprejema pri predsedniku - zelo dober spomin imam. Moram pa povedati, da sem v stalnem stiku ne le s Slovenijo, ampak prav z Ljubljano. Eden izmed najpomembnejših ljudi v mojem življenju je profesor Ciril Rozman, eden izmed najuglednejših hematologov na svetu, ki mi je - povejmo to zelo jasno - rešil življenje. V obdobju, ko sem se bojeval z levkemijo, sem bil v njegovi oskrbi. Še zdaj sva redno v stiku; sodelujeva tudi pri projektu Fundacije Joséja Carrerasa v boju proti levkemiji.

Je v povezavi z doktorjem Rozmanom kaj, kar se vam zdi še posebej "slovensko"?
Njegova doslednost. Zelo natančen človek je, ki svoje delo jemlje nadvse resno, in strog - ko pa je delo končano, je zelo zabaven, rad uživa v lahkotnejših plateh življenja. Občutek imam, da je to značilno za Slovence na splošno.

Zdaj pa h glasbi. Vaš jutrišnji koncert se bo zgodil v športni dvorani Arena Stožice. Vidite v tem težnjo k popularizaciji operne glasbe, ki smo je še vedno bolj navajeni v koncertnih dvoranah?
To je seveda žarišče razprave, ki traja že vrsto let, še posebej, odkar smo Plácido Domingo, Luciano Pavarotti in jaz začeli s koncerti treh tenorjev. Mislim, da je to pač drugačen način, kako operno petje predstaviti širšemu občinstvu. Vemo, kako je peti na opernem odru - to smo počeli vse življenje - tako pa imamo priložnost nastopiti pred drugačnim občinstvom. Nekateri poslušalci so na začetku malce sramežljivi, ker morda še nikoli niso bili v operi in imajo občutek, da niso dovolj dobro "pripravljeni". Seveda nočem reči, da smo bili pionirji česar koli, smo pa zelo uživali v preizkušanju novih pristopov.

Imate do "neopernega" občinstva na koncertih torej drugačen pristop kot do tradicionalnega?
Ne! To bi se mi zdelo narobe. Vsakič ponudim to, kar bi ponudil tudi najbolj glasbeno podkovanemu občinstvu. Poglejte, najpomembnejše pri koncertih treh tenorjev - in tri tenorje navajam kot primer takih "megakoncertov" zunaj opernih hiš - je bilo to, da so ljubitelje operne glasbe naredili iz ljudi, ki je prej sploh niso poznali. Dobili smo na tisoče pisem z zahvalami ljudi, ki niso nikoli poslušali opere, nato pa so jo, ko so jo imeli priložnost slišati, vzljubili. Lahko seveda razpravljamo, ali je to "prav" ali ne, toda zame kot umetnika je najpomembnejše, da vem, kje so moje korenine - v opernih vlogah ali pa na recitalih v koncertni dvorani, ob spremljavi klavirja ali godalnega kvarteta. Nastopiti na prostem pred ogromnim občinstvom mi je pa prav tako v veliko zadovoljstvo.

V kateri izmed svojih opernih vlog se najbolj najdete in zakaj?
Isto vprašanje so nekoč zastavili Plácidu Domingu, ko sem sedel poleg njega. Odgovoril je, da je to tako, kot če bi ga vprašali, katerega sina ima najraje. Težko je reči - a če bi moral izbrati eno, bi izbral vlogo Don Joséja v operi Carmen. Njegov lik gre skozi celo vrsto dramatičnih sprememb stanja duha, obenem pa je izvrstna vloga za petje. Tu so še Rodolpho v La Boheme, Andrea Chénier, Riccardo v Un ballo in maschera ... lahko bi jih naštel še več.

Je bil Don José vrhunec vaše kariere - ali pa je bilo teh več?
Don José je bil zame pomemben, ker sem imel priložnost sodelovati z dirigenti, kakršni so Herbert von Karajan, Lorin Maazel, Claudio Abbado in drugi, pa tudi z režiserji, kot sta Franco Zeffirelli in Jean-Pierre Ponnelle. To vlogo sem torej pel pod najboljšimi mogočimi umetniškimi pogoji.

Sodelovali ste tudi z več popzvezdniki. Kakšna je bila ta izkušnja in kaj menite o tovrstnem križanju žanrov?
Vedno je čudovito sodelovati z nadarjenimi ljudmi. Do tovrstnega kombiniranja klasike in popa pride včasih, ob posebnih priložnostih, denimo, za dobrodelne in božične koncerte, ni pa to stalna praksa. Sem pa imel, ponavljam, srečo, da sem sodeloval z zelo nadarjenimi ljudmi iz sveta popa.

Ko ste trije tenorji začeli nastopati skupaj, ste bili najmlajši od vseh treh, in v javnosti ste veljali za najbolj zadržanega, skromnega. Je bilo tudi v resnici tako?
(Smeh.) Da sem bil najmlajši, da. Najskromnejši? Ne vem. Najsramežljivejši? To morate presoditi sami. Morda imajo moji kolegi drugačno, "razkošnejšo" osebnost in način interpretacije, sicer se pa nimam za posebej sramežljivega človeka.

Kakšni so bili odnosi med vami?
Že od samega začetka je bilo to zelo dobro umetniško sodelovanje, ki je z leti preraslo v čudovito prijateljstvo - in s ponosom lahko rečem, da je Luciano čutil, Plácido pa tako čuti še zdaj.

Luciano Pavarotti vam je očitno veliko pomenil. Ga pogrešate?
Pavarotti je bil zelo nadarjen, eden največjih pevcev v zgodovini opere - sodelovanje z njim je zato teklo gladko. Luciano, Plácido in jaz smo tenorji, obenem pa nam je tenor tudi izredno pri srcu. Zase lahko rečem, da mi je bilo v neizmerno veselje, deliti oder z dvema čudovitima tenorjema. Ko je šlo za delo, je bil Luciano vedno pripravljen sodelovati. Seveda ga pogrešam, saj sva bila dobra prijatelja in nastopala sva skupaj, še preden smo začeli peti na skupnih koncertih.

V zadnjih letih se bolj kot operi posvečate koncertom in recitalom. Kako se zdaj vživite v vlogo, ki jo morate odigrati za, denimo, kako zelo znano arijo?
Glasba in besedilo sta mi seveda v pomoč. Besedila so nadvse pomembna, saj vendar ne pojemo not. Takoj, ko zaslišiš glasbo, te ta potegne vase in čutiš, kako je treba nadaljevati. Čustva, ki jih glasba vzbuja v tebi, skušaš občinstvu podati s petjem - in to se lahko zgodi tako v operni dvorani kot na stadionu, ni bistvene razlike.

Imate kakšen osebni ritual, preden stopite na oder?
No, vsi imamo kakšna mala vraževerja, svoje rituale: vsakokrat jemo enake stvari, določenim pijačam se odpovemo. Držimo se torej discipline, ki je po mojem mnenju nujna za klasičnega pevca. Sicer pa sam nimam nobenega pretiranega rituala.

V svoji karieri ste dobili že nešteto priznanj. Katera vam pomenijo več - glasbena ali tista, ki ste jih dobili za svoje človekoljubno delo?
To vprašanje imam rad. Vsaka nagrada mi seveda pomeni veliko, o tem sploh ne gre razpravljati. Na priznanja za svojo pevsko kariero sem ponosen in za njih hvaležen, a malo bolj so mi pri srcu tista, ki sem jih dobil za delo v boju proti levkemiji. To je zame zelo pomemben cilj.

Kaj počnete, kadar niste na odru in se ne ukvarjate s človekoljubnim delom?
Kot sem že rekel, sem zelo povprečen "tip". Rad berem, preživljam čas s svojimi otroki in vnuki (teh imam veliko), pa tudi s starimi prijatelji, ki jih poznam še iz šolskih klopi pred petdesetimi leti. Sem velik oboževalec nogometa - moj klub je seveda Barcelona, ker sem se tam rodil, pa tudi zato, ker je, kot pravi geslo, "več kot samo klub": predstavlja kulturo in identiteto naše male dežele, Katalonije. Zato ima klub tudi tako pomembno vlogo v družbi. poleg tega pa trenutno igrajo precej dobro. Preproste stvari torej. Hodim v muzeje; rad slikam in rad imam umetnost, pa tudi šport. Dober primer povprečnega moškega sem.