Vaje za prvo uprizoritev Zgodbe z zahodne strani so stekle avgusta natančno pred 50 leti. Zaznamovali so jih številni spori med avtorji muzikala in do same premiere nihče ni vedel, ali bo predstava uspešna. Foto:
Vaje za prvo uprizoritev Zgodbe z zahodne strani so stekle avgusta natančno pred 50 leti. Zaznamovali so jih številni spori med avtorji muzikala in do same premiere nihče ni vedel, ali bo predstava uspešna. Foto:
Leonard Bernstein
Leonard Bernstein se ni branil uspeha; bolj kot uspeh pa je ljubil sloves odličnega umetnika. Tudi zato ga je ob koncu življenja 'mučilo', da si ga bo večina zapomnila le kot avtorja ne preveč umetniškega muzikala Zgodba z zahodne strani. Foto: EPA
Zgodba z zahodne strani
Zgodba z zahodne strani tudi 50 let po premieri ostaja 'standard' gledališč, ki na svoje odre postavljajo muzikale. Foto: EPA
Zgodba z zahodne strani
Kot se pogosto zgodi znamenitim drama, opernim delom in muzikalom, je tudi Zgodba z zahodne strani doživela že zelo različne - tudi zelo sodobne - interpretacije. Foto: EPA
Zgodba z zahodne strani
Film Zgodba z zahodne strani je prejel kar 10 oskarjev, avtorjem izvirnega muzikala pa ni bil všeč. Laurents, čigar besedilo so v filmu okrnili, je tako dejal, da je to le neke vrste film, v katerem pa se pravazaprav nič ne dogaja.

Skoraj edina izjema je Zgodba z zahodne strani (West Side Story), ki tudi 50 let po krstu ne ostaja le eden najbolj priljubljenih muzikalov, pač pa se še vedno dobro prodaja tudi glasba, ki jo je zanjo napisal Leonard Bernstein. Založba Universal je zato izkoristila jubilej in izdala novo zgoščenko z glasbo iz slovitega muzikala. Skladbe, ki 'nihajo' med jazzom, opero in celo popom, so izvedli liverpoolski kraljevi filharmoniki, glavna vlogi pojeta Vittorio Grigolo in Hayley Westerna.



Leonarda Bernsteina 'dati na vrvico'
Sodba muzikologov in poznavalcev ozadja nastajanja Zgodbe z zahodne strani je kar nekoliko nenavadna. Kot so zapisali v časopisu The Times, je muzikal popolnoma uspel ravno zato, ker je celotni produkcijski ekipi uspelo 'obrzdati' Bernsteina. Če bi velikemu skladatelju pustili proste roke, zelo verjetno ne bi nastal eden najuspešnejših muzikalov vseh časov. Skladatelj, pianist in dirigent Leonard Bernstein, ki se je kot skladatelj partiture za muzikal prvič preizkusil leta 1944 z delom On the Town, je bil namreč človek velikih umetniških prizadevanj. Vedno je hotel ustvariti popolno umetnino.

Nobenega prekletega opernega libreta ne bom pisal!
Tudi z Zgodbo z zahodne strani, ki si jo je sprva zamislil kot "veliko ameriško opero". 'Preveč umetnosti' pa na Broadway ne sodi, so ocenili njegovi sodelavci. Bernsteina je 'umiril' predvsem Arthur Laurents. Ko so mu ponudili, naj na Bernsteinovo glasbo napiše libreto, je ogorčeno vzkliknil: "Nekaj mora biti vsem jasno. Ne bom napisal nobenega prekletega libreta za nobeno prekleto Bernsteinovo opero." Laurents ni dopuščal možnosti pogajanj. Preprosto je povedal, da bo napisal "muzikal, ki pripoveduje tragično zgodbo, vendar na način glasbene komedije".

Novi koncept muzikala
Vendar tudi Laurents ni mogel delati povsem po svoje. Pri pisanju zgodbe o dveh sovražnih si tolpah mladostnikov, ki naj bi bila svobodna interpretacija na temo Shakespearjevega Romea in Julije, je moral Laurents 'poslušati' režiserja Jeroma Robbinsa, kateremu gre zelo veliko zaslug za končni uspeh muzikala. On je bil namreč tisti, ki je zasnoval novi koncept muzikala. Prej je bila to predstava, v kateri so se eden za drugim vrstili igrani in pevski prizori ter plesne točke. Zdaj so se vse tri prvine povezale, igralci so prevzeli vse tri vloge, ples pa je postal prisoten skozi celotno predstavo, s tem pa skupaj z glasbo tudi nosilec sporočila.

Okorni Bernsteinovi stihi
Tudi, ko je že bolj ali manj 'zmagala' Robbinsova vizija, je vsak član ekipe skušal 'vleči' na svojo stran. Omeniti je potrebno še mladega Stephena Sondheima, ki mu tudi zaradi mladosti ni bilo omogočeno popolnoma se vmešati v 'vojno vizij', ki pa zato ni nič manj 'motil' nekaterih sodelavcev. Vsaj malo zamere je do njega čutil tudi Bernstein, tedaj že veliki zvezdnik ameriške glasbe, saj so Sondheima 'vpoklicali' prav zato, da bi s svojimi besedili zamenjal zelo okorne Bernsteinove songe. Do same premiere so se nadaljevala prerekanja in tudi izpadi, ki bi jih skoraj lahko označili s pridevnikom histerični, napredovanja produkcije pa ni spodbujalo niti to, da je imel režiser v času vaj razmerje s kar dvema članoma igralskega ansambla - ena je bila ženska, drugi je bil moški.

Vsak je hotel po svoje
Vse to spominja skoraj na popis televizijske melodrame, kjer so glavni generatorji sporov vedno osebne zamere ali osebnostni kompleksi. Vendar pa tedanji asistent režiserja Robbinsa, danes 80-letni Gerald Freedman, zatrjuje, da nikakor ni šlo za vojno egov. Vsak od ustvarjalcev Zgodbe z zahodne strani je pri svojem vztrajal le zato, ker je menil, da bo tako najbolje za predstavo in ne zgolj zato, da bi uveljavil svojo voljo. Tudi zato se je na koncu vse dobro izteklo. Čeprav ni kazalo tako. Freedman pravi: "Nismo vedeli, da bo izjemna uspešnica. Vedeli pa smo, da je nekaj posebnega. Nekaj popolnoma neobičajnega."

Bernsteinova doživljenjska muka
Zgodba z zahodne strani je bila neobičajna predvsem zato, ker je ni bilo mogoče klasificirati. Poslušalcu je ponudila zmes glasbenih žanrov, ponudila mu je izjemno sintezo igre, plesa in glasbe in ponudila mu je pravzaprav povzetek vsega, kar je človeško življenje. Starosta Broadwaya, igralka Chita Rivera, ki je v prvi postavitvi muzikala odigrala vlogo Anite, o privlačnostni moči Zgodbe z zahodne strani pravi: "Ponudi vse - pripravi te k smehu, k joku in da ti upanje." Ustvarjalci Zgodbe z zahodne strani so postali (še večje) zvezde, kar pa vseh ni popolnoma osrečilo. Leonarda Bernsteina sta muzikal oziroma njegova (ne)umetniškost 'mučila' do konca življenja. Leta 1980 je tako Zgodbo z zahodne strani celo predelal v pravo opero. Malo pred smrtjo leta 1990 je Bernstein dejal: "Veste, kaj me zares spravlja v slabo voljo? Spominjali se me bodo le kot moža, ki je napisal Zgodbo z zahodne strani."

Polona Balantič