Glasbenik, ki je nekoč na turnejah nastopal z Dukom Ellingtonom in Ello Fitzgerald in ki ga je ameriška Kongresna knjižnica opisala kot "živo legendo", se bo v zgodovino glasbe zapisal po svojih antologijskih kompozicijah, kakršni sta zdaj že džezovska standarda Take Five in Blue Rondo a la Turk. (Take Five je še danes najbolj prodajani džezovski singel vseh časov; za podlago ga je uporabila cela vrsta TV-oddaj, tudi NBC-jeva Today.)

Največjo slavo je Brubeck užival v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je The Dave Brubeck Quartet prodajal na milijone izvodov svojih albumov. (V prvi polovici kariere je zasedba rušila tudi rasne stereotipe in razmejitve; na ameriškem jugu so pogosto nastopali v džezovskih klubih za temnopolte.)

Za prelomnega velja njihov album Time Out iz leta 1959, ki uporabo netradicionalnih, kompleksnih glasbenih izrazov križa s pianistovo klasično izobrazbo. Prav na tem albumu se je pojavila zgoraj omenjena skladba Take Five, ki pa je bila, ironično, edina na celotni plošči, ki je ni napisal Brubeck - pač pa njegov dolgoletni saksofonist Paul Desmond. Skladba je bila vrsto let zaščitni znak njihovih nastopov v živo; vsak član je po svojem solu odšel z odra, dokler ni na njem ostal le še bobnar Joe Morello.

Čeprav je Brubeck kvartet leta 1967 - da bi se lažje posvetil skladanju - razpustil, pa so se za nastope redno dobivali vse do Desmondove smrti leta 1977. Sam Dave je sicer nastopal tudi z drugimi bendi, na turnejah pa so se mu kdaj pridružili tudi trije izmed njegovih petih sinov.

Veterina ali glasba?
V Kaliforniji rojeni Brubeck se je z glasbo, kot se je sam rad pošalil, začel ukvarjati že v maternici - njegova mati je bila namreč strastna pianistka. Ljubezen do glasbe je prenesla tudi na svojega sina (pa čeprav se je družina v njegovih rosnih letih preselila na ranč ob vznožju Sierre Nevade). Dave je kot kavboj pomagal očetu in sprva nameraval postati veterinar, nato pa so ga občasne službe v nočnih klubih, kjer je igral klavir, premamile k študiju glasbe. Za džez ga je navdušil njegov učitelj, slavni francoski skladatelj Darius Milhaud. ("Če hočeš izraziti duha tega naroda, se boš vedno zatekel k džezovskemu izrazu," mu je menda govoril.)

V svoji karieri je Burbeck zložil več kot 250 skladb; pisal je tudi glasbo za balet (Points of Jazz), orkestralno glasbo (Elementals), oratorije (The Light in the Wilderness) in drugo sakralno glasbo. Njegova prva in edina džezovska opera, Cannery Row Suite, je krstno izvedbo doživela leta 2006 v Kaliforniji.

Ključna osebnost modernega džeza
Brubeck, ki je slovel po svojem eksperimentiranju s harmonijami, velja za eno najvplivnejših osebnosti modernega džeza, eden izmed tistih, ki so pomagali razširiti prej ozko definirane meje žanra. A njegov vpliv je segel tudi onkraj teh meja: Billy Joel je denimo nekoč izjavil, da je to, kar za druge izvajalce morda pomeni album Sergeant Pepper Beatlov, zanj od nekdaj pomenil Take Five.

Grammy za življenjsko delo
Francija je Brubecka v viteza reda umetnosti povišala leta 1990, domovina pa mu je štiri leta pozneje izročila narodno medaljo umetnosti. Leta 1996 je dobil še grammyja za življenjsko delo - a to ne pomeni, da ni glasbe ustvarjal še globoko v svoja zrela leta. Njegov poslednji album je bil solo klavirski plošček Indian Summer (2007). "Če si zastaviš cilje - moja sta bila, da bi znal igrati politonično in poliritmično - jih nikoli ne izčrpaš," je izjavil v nekem intervjuju leta 2005. "S tem sem se začel ukvarjati v štiridesetih. Še vedno je izziv odkrivati, kaj vse se da doseči s samo tema dvema elementoma."

Kljub vsemu uspehu pa mu slava vseeno ni bila ravno prijetna: "Ob sedmih zjutraj mi nekdo trka na vrata; izkaže se, da je Duke Ellington, ki mi moli revijo Time: Dave, na naslovnici si," se je v intervjuju za New York Times spominjal leta 1954, ko so ga dali na naslovnico kultne revije. "Vesel je bil zame, jaz pa sem bil razočaran, ker bi namesto mene tam moral biti on. Končno so se spomnili nanj nekaj let pozneje, ampak vseeno ... Zmotilo me je."