Sub Pop, neodvisna glasbena založba, ki sta jo v Seattlu v ameriški zvezni državi Washington ustanovila Bruce Pavitt in Jonathan Poneman, praznuje 20. rojstni dan. Založba je svetovno slavo dosegla konec 80. let, ko so začeli zastopati Nirvano, Soundgarden, Mudhoney in druge skupine s (takrat) živahne seattleske glasbene scene, prav Sub Pop pa naj bi bil zaslužen za rojstvo grungea, žanra, ki je kasneje dosegel tudi komercialni uspeh in v katerega se uvrščajo albumi s kultnim statusom, kot sta Nirvanin Nevermind in Ten skupine Pearl Jam.
Še danes skupine, ki jih zastopa Sub Pop, dosegajo kritiške in komercialne uspehe, je pa založba "zapadla v korporacijski primež" in je v 49-odstotni lasti giganta Warner Bros - svoj delež jim je prodal Poneman. A kako se je vse skupaj začelo?
Začelo se je s fenzinom - gre za nekakšno glasilo, ki ga pišejo oboževalci za oboževalce - Subterranean Pop, ki ga je v študentskih letih pisal Bruce Pavitt, da bi nabiral kreditne točke na faksu. No, tudi zato, ker je to rad počel. Že četrti izvod je izšel pod skrajšanim imenom Sub Pop, Pavitt pa je fenzinu začel dodajati kompilacije underground rockskupin na kasetah. Leta 1983 se je preselil v Seattle, kjer je izdal deveti - zadnji - izvod Sub Popa.
"Te prvinske rockerske zadeve na sceni"
Leta 1986 je Pavitt izdal prvo ploščo založbe Sub Pop, kompilacijo Sub Pop 100, na kateri so se med drugimi skupinami znašli tudi Sonic Youth. Seattleska skupina Green River se je odločila svoj EP Dry as a Bone posneti pri Pavittovi novi založbi, a jim izida zaradi finančne stiske ni mogel omogočiti do naslednjega leta. Istega leta je Jonathan Poneman prispeval 20.000 dolarjev za izdajo debitantskega albuma "neke nove skupine" Soudgarden z naslovom Hunted Down/Nothing to Say, ki mu je sledil še njihov prvi EP Screaming Life. Poneman je kmalu postal partner v založbi, skrbel je za poslovne in pravne zadeve, medtem ko je Pavitt upravljal s podobo podjetja. Strinjala sta se, da se bo založba osredotočala na "te prvinske rockerske zadeve na sceni".
20 let od prvih singlov Mudhoney in Nirvane
V začetku leta 1988 sta Pavitt in Poneman pustila svoji "običajni" službi in se v celoti posvetila Sub Popu. Po kakšnem mesecu sta bankrotirala, a avgusta - skoraj točno pred 20 leti - jima je uspelo izdati prvi singel skupine Mudhoney, ki je nastala iz nekdanjih članov skupine Green River. Šlo je za pesem Touch Me I'm Sick (Se spomnite izmišljene skupine Citizen Dick, ki izvaja pesem Touch Me I'm Dick, iz filma Singles, posvetila Camerona Crowea seattleski sceni v začetku 90.? No, podobnost ni zgolj naključna. Odlomek iz filma, v katerem se pojavi Chris Cornell iz skupine Soundgarden, si oglejte v videoposnetku na desni.), namenoma le v 800 izvodih, da bi spodbudili povpraševanje.
Po natančnem preučevanju delovanja neodvisnih založb sta Pavitt in Poneman namreč dognala, da je skoraj vsako uspešno gibanje v rockglasbi nastalo na regionalni bazi, želela sta ustvariti neko strnjeno podobo znamke Sub Pop, v njihovih oglasih so pravzaprav bolj promovirali znamko samo kot določen band. Njihov namen je bil tržiti "seattleski zvok", kar jim je uspelo s pomočjo Jacka Endina, ki je produciral kar 75 singlov, albumov in EP-jev za Sub Pop med letoma 1987 in 1989. Snemal je poceni in hitro, je pa njegova studijska tehnika vsem posnetkom dala značilen podoben, "distortiran" zvok.
Leta 1988 je pri založbi Sub Pop izšel Love Buzz, debitantski singel Nirvane, "neke skupine iz washingtonskega mesteca Aberdeen". (Izvedbo Love Buzza v živo si oglejte v videoposnetku na desni.) To je bil tudi prvi v klubu Sub Pop Singles, naročniškem servisu, preko katerega so naročniki vsak mesec po pošti dobili nov singel. Na vrhuncu, leta 1990, je imel klub kar 2.000 naročnikov.
Ob pravem času na pravem mestu
Ker sta se zavedala, da jim bo kot majhni neodvisni založbi težko uspelo pritegniti pozornost ameriških medijev, sta se Pavitt in Poneman po vzoru nekaterih alternativnih skupin obrnila na britanski glasbeni tisk. Leta 1989 ste novinarju Melody Makerja, Everettu Trueju, plačala let v Seattle, da bi napisal članek o tamkajšnji glasbeni sceni. Kot je Pavitt tudi pričakoval, je britanski tisk pograbil Sub Pop in grunge: "Čutil sem, da hočejo Britanci in Evropejci videti nekaj neukročenega, neki ameriški arhetip - nekaj zelo prvinskega, kar navdih črpa iz rokenrola, ki je zelo ameriški." Na ta način je Sub Pop postal gonilna sila seattleske scene in sinonim za glasbo tamkajšnjega območja. Začeli pa so pritekati tudi denarci ... Poneman je o uspehu založbe nekoč povedal, da je bilo vse skupaj splet srečnih naključij. Bili so ob pravem času na pravem mestu - konec 80. let v Seattlu.
Seattle, mesto grungea, kave in liberalcev
Še vedno dobri, a brez flanelastih srajc
A kot vsaka pravljica ima tudi ta nekaj zapletov pred srečnim koncem ... Po Nirvaninem prestopu h Geffenu je založba Sub Pop prejela zajeten kup denarja, ki jim je dal zagon za več let, po komercialnem uspehu Nirvane pa je še več skupin zapustilo Sub Pop in podpisalo donosnejše pogodbe z velikimi založbami, kmalu je prišel tudi vložek Warnerja. Poneman in Pavitt sta se sporekla zaradi usmeritve založbe, saj je prvi želel razširitev in finančni uspeh, drugi pa je iz protesta proti pritiskom korporacije Warner zapustil založbo in se posvetil družini. Založba je odprla podružnice po svetu in začela vlagati v nove skupine, a brez večjega uspeha, zato so se vrnili v Seattle, kjer se je se skupaj začelo in kjer delujejo še zdaj - med njihovimi varovanci so tudi CSS, Dead Moon, Foals, The Shins, The Walkabouts ... Še vedno se držijo načela, ki je zapisano tudi na njihovi spletni strani: "Nismo najboljši, smo pa kar dobri." Flanelaste srajce pa so vrnili tja, kamor so že od nekdaj spadale - na dno omar.
Alenka Klun
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje