V času med albumoma Born To Run in The Darkness on the Edge of Town je Springsteen prekinil sodelovanje z dotedanjim menedžerjem Mikom Applom in svojo usodo zaupal Jonu Landau, glasbenemu novinarju, ki je začel novo kariero kot producent. Appel je spor prenesel pred sodišče in dolg proces je Springsteenu preprečeval snemati še globoko v leto 1977. V tem času je sicer deloma izgubil kreativni zagon, ki mu ga je dal uspeh albuma Born to Run (1975), a je, ker je bilo pač treba plačevati račune, še naprej pisal - in razmišljal o svojem naslednjem koraku. Foto:
V času med albumoma Born To Run in The Darkness on the Edge of Town je Springsteen prekinil sodelovanje z dotedanjim menedžerjem Mikom Applom in svojo usodo zaupal Jonu Landau, glasbenemu novinarju, ki je začel novo kariero kot producent. Appel je spor prenesel pred sodišče in dolg proces je Springsteenu preprečeval snemati še globoko v leto 1977. V tem času je sicer deloma izgubil kreativni zagon, ki mu ga je dal uspeh albuma Born to Run (1975), a je, ker je bilo pač treba plačevati račune, še naprej pisal - in razmišljal o svojem naslednjem koraku. Foto:
The Darkness on the Edge of Town
Vsi so pričakovali, da bo bolj ali manj še enkrat posnel Born to Run - a Springsteen je medtem že našel svež navdih pri legendah countryja, kakršna je Hank Williams, in prvinskem, nespoliranem zvoku punka. V pesmih Factory in Racing in the Street je tako raziskoval nove teme odraslega življenja in kompromisov, ki jih to od posameznika zahteva.
Novi izdaji je priloženih tudi več antologijski fotografij iz tistega časa.

Založba Columbia Records za 15. november napoveduje izid dokumentarca o snemanju albuma Darkness on the Edge of Town iz leta 1978 - iz obdobja, ko se je mladi Bruce Springsteen, zapleten v tožbo s prejšnjim menedžerjem in brez avtorskih pravic za svoje dotakratno delo, pred svetom za eno leto zaprl v osamo in napisal dovolj pesmi za štiri albume. To poglavje Bossove zgodovine je menda v filmu povedano tako dobro, da so nedavno premiero na festivalu dokumentarnega filma v New Yorku menda prekinjali celo vriski navdušenja iz občinstva.

Časovna kapsula iz sedemdesetih
"Deluxe" paket The Promise: The Darkness on the Edge of Town, ki je "pospravljen" na tri CD-je in 3 DVD-je, prinaša več kot šest ur filmskega gradiva in dve uri glasbenih posnetkov, obenem pa je dodana še knjiga, v katerih je med drugim faksimile Springsteenovih izvirnih zapiskov s snemanja, v katerih se da najti pozneje odpadle različice besedil, ideje za pesmi, tehnične opombe, za to priložnost napisan Springsteenov esej in še nikoli videne fotografije. (Obdobje je bilo tako plodno, da so iz njegovih neuporabljenih idej nastali celo singli za druge izvajalce, denimo, Patti Smith (Because the Night) in The Pointer Sisters (Fire).)
Film je režiral Thom Zimny, ki je s Springsteenom sodeloval že pri šestih projektih (za film Bruce Springsteen and the E Street Band: Live in New York City je leta 2001 dobil celo emmyja).

Viharni časi
The Promise tako ponuja precej svež vpogled v Springsteenov ustvarjalni proces v obdobju, ki se je v retrospektivi izkazalo za prelomno v njegovi karieri. Leti 1976 in 1977 sta bili za Springsteena negotov čas: za seboj je imel prvo izkušnjo s (preveč) entuziastično promocijo, ki ga je pripeljala na naslovnici revij Time in Newsweek (v istem tednu!) in bal se je, da mu bodo vajeti lastne kariere ušle iz rok. Večino pesmi na albumu Darkness on the Edge of Town je posnel s celotno zasedbo, takoj ko so bile napisane. V besedilih se ukvarja s tegobami povprečnega Američana - od naporov vsakdanjega "junaka" v skladbi Badlands do brezupa v naslovni skladbi.

Pogovori brez besed
Zimny je v novem filmu zbral še nikoli objavljene posnetke vaj in snemanj v studiu, ki so bili posneti med letoma 1976 in 1978, decembra lani pa je posnel Springsteenov nastop z E Street Bandom pred praznim avditorijem kultnega Paramount Theatra v New Jerseyu. Takrat ga je presunilo predvsem to, kako zbrani in obenem sproščeni ter med seboj usklajeni so člani benda; na film je poskušal ujeti tiste male, napol podzavestne kretnje, s katerimi glasbeniki med seboj komunicirajo. "Čisto jasno se vidi trzanje Bruceove noge," je, potem ko je film videl, ugotavljal bobnar Max Weinberg. "Najprej se dvigne rama ... da pokaže, v katero smer je treba iti." Je pa ta film prva priložnost, da Springsteena vidi v oči, se je še pošalil bobnar, ki je na odru pač vedno posajen za njegovim hrbtom.

Koncert kot stvarjenje
"V čisti temi stopiš tja ven in začneš ustvarjati magijo," pove Springsteen v spremljevalnem dokumentarcu. "Od nikoder moraš potegniti nekaj, kar prej ni obstajalo. Ne obstaja, dokler ne stopiš pred občinstvo. Tam ni ničesar, dokler ne začneš odštevati: 1, 2, 3, 4, vušššššš! in potem skupaj z občinstvom ustvariš cel svet, cel sistem vrednot, cel način gledanja na svet okrog sebe - celo paleto možnosti."