Glasbeno potovanje Tranzistorija se začenja v Novem mestu. Foto: Lenart J. Kučić

Bliskovit razmah tehnologij je preobrnil marsikateri vidik našega življenja, precej stvari je poenostavil in pospešil, v poplavi številnih produktov je marsikaj kakovostnega zakril, predvsem pa je omogočil uresničitev marsikaterih sanj, ki so še pred nekaj leti živele izključno v glavah sanjavcev. Ena izmed teh je, denimo, postati radijec, čeprav (v teoriji) nimaš primernega glasu in s tem nimaš možnosti ustvarjati radijskih vsebin. To so spremenili podkasti.

V zadnjih letih se je tudi v Sloveniji pojavilo manjše morje bajtov, ki skozi svoj zorni kot sproščenosti skušajo ujeti duh časa. V najbolj grobi obliki lahko podkaste delim v pogovorne in pripovedne. Prvi so seveda neprimerno cenejši, in to pravzaprav velja za vsako valuto ‒ od finančne, ki je potrebna za opremo in ljudi, pa do časa, ki je nujen za vrhunsko produkcijo. Ker je slovenski trg omejen z jezikom, je logično, da pri nas nikoli ni prišlo do evolucijskega preskoka v podobi nekega podjetja, ki bi produciralo in prodajalo najboljše pripovedne izdelke.

Anže Tomić se lahko pohvali z največ posnetimi podkasti v Sloveniji. Leta 2012 je začel ustvarjati Apparatus, ki se je v šestih letih razvil v največjo mrežo v Sloveniji. Enega izmed podkastov ustvarja z Boštjanom Nachbarjem. Foto: Jan Konečnik

Odjemalci podkastov smo vseeno lahko srečni, da imamo v slovenskem jeziku na voljo kar nekaj kakovostnih pogovornih podkastov, med katerimi gre navesti vsaj tri mreže, ki se lahko pohvalijo, da izdajajo najmanj tri različne izdelke ‒ Apparatus, Metina lista in Marsowci. Zadnji med temi ustvarja tudi zgoraj omenjeni Tranzistorij, ki predstavlja zgodbe slovenskih glasbenih skupin. Čeprav je Tranzistorij pogovorni podkast, se vseeno še najbolj približa najžlahtnejšim tujim pripovednim podkastom.

Zakaj?

Najprej ne gre spregledati dejstva, da podkast ustvarja četverica, kar je v našem okolju prej izjema kot pravilo. Voditeljica Darja Potočan v uvodih venomer predstavi motivacijsko vprašanje, s katerim se obrača na glasbenike: "Kaj jih zaganja, kaj jih poganja?" Enako se lahko vprašam, kaj poganja njo, tonskega mojstra Milana Frasa in fotografa Lenarta J. Kučića ter Marka Pirca? V eni od epizod sami stopijo pred mikrofon in razgrnejo motivacijo za gradnjo marsowskega projekta. Njihove besede na vprašanje, zakaj, so več kot povedne, "ker nam ni treba, ampak lahko".

Brezmejna ustvarjalna svoboda in ljubezen do glasbe torej, pri čemer je treba v isto poved dodati tudi natančno poznavanje glasbe. Darja je več kot 15 let preživela na različnih radijskih postajah, Milan je sam glasbeni ustvarjalec (Okttober). Iz njenih vprašanj je čutiti, da je rasla z glasbo, preposlušala na tisoče vinilk, kaset in zgoščenk ter glasbi dopustila, da jo je zaznamovala in oblikovala. Najbrž najbolj ključni vzrok uspešne zgodbe pa se skriva v pristopu ‒ pogovori so nastali v domačem okolju glasbenikov (v prostorih za vaje ali snemalnih studiih). Tam se glasbeniki počutijo najbolj domače, kar vpliva na njihovo sproščenost. Voditeljica svojih gostov pri odgovorih ne omejuje, kar tlakuje pot do številnih odgovorov, ki razkrivajo nastanek glasbenih izdelkov. Ko glasbeniki ugotovijo, da varna pot v podobi kratkih floskul ni dovolj, se praviloma začnejo najgloblje zgodbe. In te praviloma sežejo precej dlje od navidezne družinske sreče.

Nikola Sekulović je član skupine Dan D od leta 2006. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Tranzistorij se je tako konec leta 2015 v uvodnem potovanju odpravil v Novo mesto, kjer ustvarja Dan D. V družinskem okolju prihaja do sporov, ker bendi preživijo skupaj ogromno časa, je logična izpeljanka, da do trenj in nesoglasij pride tudi v umetnih tvorbah, kot je ne nazadnje glasbena skupina. Pevec Tokac in basist Nikola Sekulović iskreno, brez olepšavanj povesta, da sta si šla na živce, da je usoda benda visela na nitki, da več časa kot igranju namenijo pogovorom in premišljevanju o ustvarjanju glasbe. Sami ideji glasbe.

V dveurni epizodi poslušalec, ki nima nikakršnih stikov z nastajanjem glasbe, hitro ugotovi, da poslušljiva in kakovostna glasba ni produkt romantičnega navdiha, ampak dela, dela in dela. To se morda še najbolje odraža v zgodbi skupine Mi2, ki je v primerjavi s svojimi začetki neverjetno napredovala. Širna Slovenija je dokaj hitro spoznala nesluten hit Črtica, ki je bil zabaven, a produkcijsko precej skromen, česar se zavedajo tudi sami. Ko so ustvarjanju glasbe posvetili več časa (in denarja), se je to začelo odražati tudi v kakovosti njihove glasbe. Med zgodnje obiske spadajo Nieti, ki so se v 80. letih bliskovito prebili na največje domače odre, zaradi služenja vojaškega roka so dokaj hitro razpadli, mitski status je utrdila smrt pevca Primoža Habiča, ki je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina. Člani so ta čas odstirali z jedkim humorjem, zaradi česar je celo spraševalka na trenutke ostala brez besed.

Pogled v notranjost Kluba 13, kjer ustvarja Siddharta. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Med prvih pet obiskov spadajo še Siddharta in Avtomobili. Omenjenih pet skupin ima v kanonu slovenske glasbe posebno mesto. Priznam, moja prva asociacije na ta izbor je bila, da so marsowci igrali na varno karto, a kakor so pozneje sami razkrili v eni od epizod, so jih v to gnali sami glasbeniki. Potrkali so namreč še na precej drugih vrat, a prejeli nemalo zavrnitev. Praviloma so se najprej odzvale večje in bolj prepoznane skupine, ki so bile pripravljene deliti del sebe. V času, ko se marsikateri ustvarjalec pritožuje, da nima dovolj medijske pozornosti, je težko razumeti tovrstne zavrnitve. Čeprav gre za projekt, ki še ni imel zgrajene identitete in kroga poslušalcev (povrhu vsega pa živi v mediju, ki je daleč od tistih najbolj spremljanih), so se najprej odzvali veliki. Morda to izkazuje delček odgovora, zakaj so sploh postali veliki.

Tranzistorij je v naslednjih letih predstavil popolnoma drugačne glasbenike, od skupin je vandral k posameznikom in predstavil bogate zgodbe tako medijsko najbolj znanih (Neisha, Miha Guštin) do tistih, ki jih dobro pozna le žanrsko občinstvo (Tadej Vesenjak, Samo Šalamon). Te epizode so precej razširile dimenzije podkasta in same definicije glasbe. Obisk Vesenjaka se je, denimo, prelevil v neverjetno poslušljivo uro filozofiranja o življenju in iskanju vrednot. Neisha je iskreno pripovedovala, kako ji je uspelo ujeti duh časa (ki sta ga v mednarodnem okolju tvorili Norah Jones in Alicia Keys) in kako trd je bil padec, ko naenkrat nisi več tako zanimiv za širše občinstvo. Precej razočaranja je bilo čutiti v glasu Guština, ki koprni po nastopih, a nikakor ne dobi priložnosti.

Pogovor s Tadejem Vesenjakom je nastal na prostem, sredi prleške ravnice. Foto: Lenart J. Kučić

Na skupnem imenovalcu vseh oddaj se ujame kar nekaj spoznanj, od motivacije in ljubezni do glasbe do nezavidljivega položaja, v katerem se je danes znašla sodobna glasba. Morda je še najlepši simbol tega sama plošča. Ogromno glasbenikov se je z nostalgijo spominjalo, kako so se morali v 70. in 80. letih potruditi, da so prišli do novih plošč, nato so jih poslušali, analizirali, sami skušali poustvariti zvok ali razviti svojega. Danes se nam ni treba več truditi, da pridemo do nove glasbe, s klikom na gumb dobimo vse, česar si poželimo. In tudi zaradi tega se danes marsikateri glasbenik vpraša, kakšen je sploh smisel izdajanja fizičnih plošč. Na tem mestu pa pravzaprav pridemo do zaokrožene zgodbe, isti razvoj tehnologije je na eni strani pahnil glasbenike v nezavidljiv položaj, na drugi pa omogočil razvoj podkastov.

Tranzistorij je na nevsiljiv in poslušljiv način, z dobrimi vprašanji, domiselno montažo in pripravljenostjo glasbenikov zgolj z ducat pogovori naredil posnetek časa. Pokazal je, da glasba ni le preigravanje not, ampak v sebi nosi precej več, od ideje, čustev, občutka, vibracije in misli do dobrega počutja. Vse našteto velja tudi za Tranzistorij.