Ena zanimivejših (in svobodnejših) filmskih stvaritev je prav gotovo Deček v črtasti pižami. Mark Herman je film posnel po literarni predlogi mladega irskega pisatelja Johna Boyna.

Selitev v bližino koncentracijskega taborišča
Zgodba prinaša pripoved osemletnega nemškega dečka Bruna. Njegov oče ima v nacistični vojski zelo visok položaj. Zaradi njegovega napredovanja in novih službenih obveznosti se družina, v kateri ima Bruno ob mami še nekaj let starejšo sestro Gretel, preseli na podeželje, v bližino koncentracijskega taborišča (ki ga vodi prav Brunov oče), za katerega je deček prepričan, da gre za nekoliko večjo kmetijo.

Srečanje z mladim judom
Neznana skrivnost in dečkov raziskovalni duh sta kriva, da začne raziskovati svojo okolico. Bruno tako odkrije taborišče. Na drugi strani žice se spoprijatelji s svojim vrstnikom Shmuelom, judovskim dečkom. Gledalec tako že znano tematiko spoznava z nenavadnega zornega kota - oči osemletnika, ki o nacizmu, judovstvu in koncentracijskih taboriščih ne ve veliko.

Ignoriranje nekaterih dejstev
Film sledi Boynovi umetniški svobodi, ki želi združiti posameznika iz dveh različnih svetov, pri tem pa kratko malo ignorira resnična bolje rečeno realistična dejstva, ki najbrž ne bi omogočala, da bi se takšni dogodki lahko v resnici zgodili (dečka se lahko mirno pogovarjata ure in ure - nikjer nobenih sledi o vojakih oziroma stražarjih; judje zaradi "higienskih" razlogov niso služili kot služinčad; velika večinov dečkov ni dolgo bivala v taboriščih, saj so jih prej ubili ...).

Mlada dečka najboljši del filma
Po koncu filma/knjige je vzrok manipulacij jasen, saj so "prekrški" uporabljeni v imenu zadnjega prizora, ki želi gledalce/bralce pretresti. Ustvarjalcem morda v svoji nameri to ni v popolnosti uspelo, vseeno pa so na platna prenesli več kot soliden film, ki na vojne grozote gleda z nedolžnimi otroškimi očmi. Glavna odlika filma je tako prepričljiva igra, v kateri blestita mlada Asa Butterfield (kot Bruno) in Jack Scanlon (kot Shmuel oziroma deček v črtasti pižami). Svoj kamenček v mozaik doda tudi prepoznana glasba Jamesa Hornerja (Čudoviti um, Titanik, Pogumno srce).

Ocena: 4, piše: Slavko Jerič