Pred nami je torej celovečerno delo Izbrisana, ki nam prinaša intimno zgodbo ene izmed okoli 25.000 "izbrisanih" oseb, mlade mamice Ane, ki šele po rojstvu otroka zares izve, da je z njenim uradnim statusom "nekaj narobe", saj je najprej kljub porodu brez zapletov ne izpustijo iz porodnišnice, nato pa ji celo odvzamejo otroka. Foto: SFC

Februarja 1992 je nastopil skoraj neopazno, ne da bi tisti, ki jih je najbolj zadeval, zanj zares vedeli. Širil se je postopno, z vsakim posameznikom, ki je zaradi tega ali onega razloga stopil pred uradne organe, a tudi bliskovito, saj so kmalu že tisoči nepričakovano in največkrat brutalno izvedeli, da so v Sloveniji obsojeni na "umiranje", na izginjanje iz uradnih evidenc. Kljub uničujočim posledicam za posameznike, o katerih smo kmalu izvedeli tudi drugi, kot družba, pa še vedno skoraj nihče o njem ni hotel javno spregovoriti in se za te osebe zavzeti. Zazdelo se je celo, da jih krivimo, da so si za "bolezen" sami krivi.

Zasedba filma Izbrisana na ljubljanski premieri. Foto: SFC/Katja Goljat

In prav takšen odziv domačega družbenega okolja, od politikov, državnih uradnikov in medijev pa vse do nas, posameznikov, naš vztrajni in licemerski molk ob tem eklatantnem kršenju človekovih pravic pri okoli 25.000 prebivalcih poosamosvojitvene Slovenije je tisto, česar preprosto ni mogoče razumeti in kar še danes vzbuja osuplost in začudenje. Ozrimo se na primer le po polju domače ustvarjalne produkcije. Opazili bomo, da se z izjemo res redkih primerov gledaliških predstav, literarnih zapisov in nekaterih filmskih del o tej rani poosamosvojitvene slovenske družbe javno še danes skorajda ne govori.

Tako je eden še danes resnično redkih posameznikov, ki so se odločili spregovoriti o njej prek lastne ustvarjalnosti, priznani domači literarni ustvarjalec Miha Mazzini, čigar celovečerni igrani prvenec Izbrisana je v teh dneh začel svojo pot po domačih kinodvoranah. Po svoje je zgovorna in za problematiko tudi simptomatična že sama dolga pot, ki jo je moral prehoditi, da je svoje delo končno zares pripeljal pred občinstvo v kinodvorane. Namreč, kakor je ponovil že v številnih intervjujih, se je scenarija in poskusa njegove realizacije prvič lotil že skoraj pred dvema desetletjema, a takrat odločevalci zanj še niso hoteli slišati. Tako je Mazzini scenarij prelevil v literarno delo in ga leta 2014 tudi uspešno izdal. In zdi se, da je šele uspeh tega pripomogel k realizaciji Mazzinijeve izvorne zamisli, filmskega dela (pa čeprav je, kakor poudari tudi sam Mazzini, branje številnih kupcev njegovega romana potekalo bolj ali manj "v tišini").

Poleg odličnega sodelovanja med režiserjem in glavno igralko, ki je gledalcu na platnu ves čas vidno, je Mazzini v svojih filmskih podobah prepričljivo zajel tudi širše družbeno ozračje, ki je spremljalo in se odzivalo na to anomalijo.

.

Pred nami je torej celovečerno delo Izbrisana, ki nam prinaša intimno zgodbo ene izmed okoli 25.000 "izbrisanih" oseb, mlade mamice Ane, ki šele po rojstvu otroka zares izve, da je z njenim uradnim statusom "nekaj narobe", saj je najprej kljub porodu brez zapletov ne izpustijo iz porodnišnice, nato pa ji celo odvzamejo otroka. Delo je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejo več vesen, od vesne za najboljšo žensko glavno vlogo, v kateri se je s svojo zadržano, a v silovitosti čustvenega izraza postopno stopnjevano igro izkazala Judita Franković Brdar, do vesen za glasbo, scenografijo in kostumografijo. Poleg odličnega sodelovanja med režiserjem in glavno igralko, ki je gledalcu na platnu ves čas vidno, je Mazzini v svojih filmskih podobah prepričljivo zajel tudi širše družbeno ozračje, ki je spremljalo in se odzivalo na to anomalijo: prepričljivo nam namreč pokaže tako ledeni hlad državnih uradnikov, ki so brezdušno brisali obstoj celi množici ljudi, kot tudi sprenevedanje in licemerstvo tistih, ki bi o dogajanju preprosto morali obvestiti javnost – medijev. Nadvse prepričljiv in ganljiv je tudi njegov prikaz razvoja odnosa med osebama, ki sta si neznanca, a ki ju veže enaka usoda. Manj posrečen pa se zdi sicer nagrajeni vidik dela, njegova vizualna podoba prek scenografije in kostumografije, saj se vsaj osebno nisem mogel znebiti občutka, da je dogajanje umeščeno nekaj daleč, vse predaleč v preteklost. Navsezadnje je izbris še danes hudo aktualna tema. In navsezadnje je tudi zato Izbrisana še danes nadvse aktualno domače filmsko delo.