Vendar ta dlje ne gre v iskanju popolnega zla ali dobrote, kot bi se morebiti lahko zazdelo, ampak v preizpraševanje gledališkega uprizarjanja. Kar se na prvi pogled zdi precej nenavadno – kaj pa ima ta Shakespearova tragedija opraviti z naravo gledališkega uprizarjanja. Vendar Lorenci, ob pomoči dramaturginje Petre Pogorevc, obrat v igri znotraj igre, režiranje znotraj režije, neverjetno jasno osmisli. Shakespeare v Othellu za gonilno silo ni postavil naslovnega junaka, temveč njegovega antagonista Jaga, ki z igro maščevalnosti podpihuje ljubosumje v srečno zaljubljenem, sveže poročenem mavrskem vojskovodji Othellu, kar nazadnje privede do tragičnega konca. Jago je torej tisti, ki manipulativno vodi celotno dogajanje, kar režiser, ne brez kančka ironije, izrabi za prenos na širše polje. Pri tem pa še vedno ohranja osnovno vprašanje tragedije, ki ga z vprašanja barve kože prenese na vprašanja človeške zlobe.

Okrajšano besedilo z okrnjenim številom oseb, spremenjenim krajem dogajanja (vse se dogaja na Cipru) in dvema dopisanima monologoma je postavljeno na popolnoma gol oder (scenografija Branko Hojnik), odpre pa ga Primož Pirnat kot Jago, ki večplastno in humorno preigra celoten prolog in se vzpostavi kot nosilec igre. V drugem dejanju, z nastopom soigralcev, se Jago prelevi v neke vrste režiserja, ki s kredo v roki v črni luknji odra označuje prostore in čas dogajanja, na oder prikliče inspicienta in šepetalko, zahteva dvig ali spust zavese (s čimer se na rampi vzpostavi intimnejši prostor), kar sam pokliče igralce na oder, skratka popolnoma prevzame nase dogajanje na odru in za njim.

Vendar Jagova režija ne zdrži celotne tragedije, kot bi se z razpadom njega samega tudi njegova vloga režiserja začela krhati in se prenašati na soigralce. Na primer na Othella (Sebastian Cavazza), ki že prežgan od ljubosumja in nekako podoben Jagu tu in tam prevzema vlogo vodje, ali pa na Montana (Janez Starina), ki z dvema dopisanima monologoma pravzaprav izgovarja režiserjeve misli (kaj na primer storiti z robčkom, rekvizitom, na katerem temelji zaplet) in gledalca jasno opozarja na ustroj gledališča ter tako poruši še tisti kanček iluzije, ki je bil morda še ohranjen. Pri tem seveda sodeluje celotna igralska ekipa; Viktorija Bencik Emeršič kot angelsko-zemeljska Desdemona, ki se noče vdati, Lotos Vincenc Šparovec kot dobri Cassio, Judita Zidar kot Emilija, Jaka Lah kot Roderigo in Tina Potočnik kot Bianca.

Lorenci se Shakespearja loteva z zanj tipičnimi režijskimi prijemi, ki so se že v preteklih sezonah izkazali za uspešne; raba luči, ki ob izpraznjenosti odra pride še bolj do izraza, vdori fizičnega (Gregor Luštek je skrbel za koreografijo gibov), potujitve ter prehodi med realnim in gledališko realnim. Vendar pa se zdi, da se osnoven koncept postavitve Othella proti koncu nekoliko skrha (kar je sicer mogoče pripisati tudi naravi samega besedila) in postane z dopisanimi monologi celo nekoliko gledališko samovšečen, pa vendar na mestu; navsezadnje Shakespeare Othella konča precej nenadoma, s kopico smrti, ki – kot sam režiser dopiše – vedno znova povzročajo uprizoritvene težave. Celotna igra je Shakespearja prenesla na polje samoizpraševanja gledališkega ustvarjanja in njegove recepcije – sicer pa, kaj naj bi se drugega naredilo s tragedijo, ki temelji na rekvizitu (robčku). Tega ji pač ni mogoče odvzeti, mogoče pa ga je premisliti.