Umetnici se je s tem minljivim umetniškim medijem uspelo zapisati v kanon; kot prikazuje dokumentarni film režiserja Borisa Miljkovića, pa si umetnica s srbskimi koreninami prizadeva, da bo tam tudi ostala. Film, ki si ga še do konca meseca lahko ogledate v sklopu letošnjega Festivala dokumentarnega filma, se namreč med drugim osredinja na tako imenovane reperformerje, ponovne izvajalce performansa, torej na mlade umetnike, ki izvajajo njene performanse.

Razstava Čistilec, ki so jo leta 2019 odprli v muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, je torej imela poseben naboj, saj se je z njo umetnica vrnila v svoje rojstno mesto. Šlo je za prvo evropsko retrospektivo njenega dela (sama sicer ne mara tega izraza). Premierno je bila na ogled leta 2017 na Švedskem, zadnja postaja pa je bila Beograd, kraj njenega otroštva. Tega je močno zaznamoval težavni odnos s prestrogo materjo, ki odzvanja v njenem delu, pomen vračanja v obremenjeni prostor odraščanja pa je tudi ena izmed rdečih niti dokumentarnega filma Vrnitev domov: otroci Marine Abramović.

Vrnitev Marine Abramović v rodni Beograd privabila že 62.000 obiskovalcev

Podobno kot smo v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna režiserja Matthewa Akersa iz leta 2012 Marino Abramović spremljali pri pripravljanju istoimenske razstave v newyorški MoMI, se Vrnitev domov osredotoča na nastajanje razstave v Beogradu. Avtorica se ob tem spominja svojega otroštva v socialistični Jugoslaviji, dokumentarni film pa ponuja tudi arhivske posnetke nekaterih njenih najznamenitejših performansov, med katerimi so tudi tisti, pri katerih je sodelovala s svojim tedanjim partnerjem, umetnikom Ulayem, ali pa na primer performans, v katerem je v svoj trebuh z britvico vrezala obliko peterokrake zvezde. Zdi se, da je prav tak odnos do nekdanje Jugoslavije tudi del uspeha Marine Abramović – Zahodu je pač blizu dramatični, skoraj eksotizirani pogled na geografsko, časovno in politično oddaljene sisteme. Kot je nekje poudarila sama: če hočeš uspeti v New Yorku, moraš biti drugačen, in ekscesnost je zagotovo del njene zgodbe.

Umetnico tokrat slišimo govoriti tudi v maternem jeziku in morda v teh odlomkih ujamemo še najneposrednejši pogled v osebo Marino Abramović. A kako verodostojno intimna je filmska pripoved, ki jo spremlja v osebnih trenutkih, kot je recimo obisk stanovanja, v katerem je odraščala, po več kot štiridesetih letih, bo vsak gledalec presodil sam; da gre za izjemno čustveno in travmatično zgodbo, pa ga bo pri tem prepričevala sentimentalno obarvana glasba, ki jo podpisuje Petar Antonović. Podoben pristop je v nekoliko manjšem obsegu ubral tudi dokumentarni film Umetnica je prisotna, dodajmo pa še, da se mojstrica fotografije Andreja Leko v svežem filmu pogosteje pomudi pri podrobnostih in tudi zato kamera tokrat deluje sodobneje, bolj avtorsko.

Marina Abramović se je rodila leta 1946 v Beogradu. Foto: Festival dokumentarnega filma
Marina Abramović se je rodila leta 1946 v Beogradu. Foto: Festival dokumentarnega filma

Če po besedah Marine Abramović velja, da je kri v performansu prava, v gledališču pa kečap, pa se po drugi strani zdi, da tudi njene pripovedi o sebi ne moremo ločiti od performansa – kjer je kri sicer res kri, a vendar namenjena občinstvu. Prav performativna umetnost je najtesneje povezana z umetnico, ki se je rodila leta 1946, od leta 1968 objavljala besedila in risbe, performanse pa je začela izvajati leta 1973 – čeprav začetki performansa segajo dlje v zgodovino, pa so bila prav sedemdeseta čas, ko se je ta nestalna oblika umetnosti intenzivno uveljavljala. Do danes se je seveda performans trdno usidral v svetu umetnosti, Marina Abramović pa je postala svetovna zvezda in blagovna znamka. Da ta blagovna znamka živi naprej in še bo, skrbi tudi Inštitut Marine Abramović, ki šola tako imenovane reperformerje. Mlade umetnike, ki znova izvajajo umetničino delo, smo spoznali že v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna, podnaslov Marina in njeni otroci pa nakazuje, da jim daje film Vrnitev domov še večji pomen. Ti ponovni izvajalci performansa v izvedbo seveda vnesejo svojo lastno zgodbo in telo, a se še prej udeležijo treninga, izobraževanja pri veliki umetnici, nosilki znamke Marina Abramović. Njena prizadevanja, da bi performans postal pomemben del umetnosti, so bila torej uspešna, pri tem pa je seveda del mainstreama postala tudi sama – oziroma, kot je kritično omenil neki zapis, umetnica ni navzoča, navzoča pa je njena znamka.

Ta proces, značilen za mašinerijo sveta umetnosti, seveda lahko kritično komentiramo, a navsezadnje gre pri umetnikih z obrobja za velik dosežek. Tudi Marina Abramović se ne sramuje, da je postala znamka. In če je to leta 2019 pokazal sijajni mokumentarec Waiting for the artist, Čakajoč umetnico, v katerem je kot Marina briljirala kameleonka Cate Blanchett, bi si morda želeli, da bi se te plati bolj zavedal tudi dokumentarni film Vrnitev domov: otroci Marine Abramović.

Iz oddaje Gremo v kino.

Poteka spletna izdaja 23. festivala dokumentarnega filma