Tako med drugim o piratstvu na glasbenem področju razmišlja Alessandro Cortini, sicer znan kot klaviaturist slavne zasedbe Nine Inch Nails s precej fluidnim članstvom, ki jo je leta 1988 ustanovil Trent Reznor. Leta 1976 v Bologni rojeni multiinstrumentalist Cortini se je v ZDA izšolal za kitarista in tam živi še danes, vendar je ljubezen do strun v veliki meri zamenjala ljubezen do analognih sintetizatorjev. Njegove samostojne stvaritve večinoma plujejo med resno predanostjo eksperimentalnim praksam in naklonjenostjo subtilnim melodijam.

Svoje samostojne izdaje Alessandro Cortini podpisuje tudi z imeni Blindoldfreak, Skarn, Slumberman in Sonoio. Foto: Sonica/Emilie Elizabeth
Letošnja Sonica prevprašuje pojem varuhov

Cortini ima poleg različnih sodelovanj za sabo tudi več samostojnih albumov, prav na dan pred sobotnim nastopom v Ljubljani je izšel Volume Massimo, ki je njegov prvi album pri založbi Mute. Med varovanci te čislane založbe, ki je zgolj dve leti mlajša od samega Cortinija, najdemo imena, kot so Depeche Mode, New Order, Moby, Nick Cave and the Bad Seeds in seveda Laibach.

Alessandra Cortinija bo mogoče slišati v živo na sobotnem, sklepnem večeru festivala Sonica na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer bodo nastopili še Gašper Torkar in šestglavi ženski kolektiv Kikimore.

Več pa v spodnjem intervjuju!


Ustanovitelj in edina stalnica Nine Inch Nails, sicer tudi z oskarjem za filmsko glasbo ovenčani Trent Reznor. Foto: Discogs

Do katere mere vaša vpletenost z Nine Inch Nails vpliva na vaše siceršnje uveljavljanje? Vas kdaj moti ali celo utruja, če vas pretirano povezujejo s tem svetovno znanim imenom?
Menim, da se nikoli zares ne naveličaš nečesa, kar je bilo ali je tako velik in pomemben del tvojega življenja. Morda moraš zgolj zavzeti nekoliko distance do tega in tako lahko bolje uvidiš, za kaj pravzaprav gre. Če ne bi bilo Trenta (Reznorja, op. n.) in dela, ki sem ga opravil tako zanj kot z njim, najbrž tudi ne bi imel priložnosti dognati, kaj si želim početi s svojo lastno produkcijo. Nedvomno so Nine Inch Nails še zmeraj moja družina. Še zmeraj igram in hodim na turneje z njimi, še zmeraj se veselim časa, ki ga prebijemo skupaj. Nikakor se ne čudim temu, da me sprašujejo o tej zasedbi, vendarle gre za zelo pomembno in vplivno ime v zgodovini glasbe.

Alessandro Cortini med nastopom v živo. Foto: Discogs

Koliko in v kateri smeri se je po vaši oceni spremenila glasbena scena, na kateri ste tudi sami dejavni? V mislih imam torej alternativnejšo stran sodobne elektronske glasbe ...
Odkrito povedano niti ne posvečam prav veliko pozornosti kateri koli specifični glasbeni sceni, pa naj bo da sem del nje ali ne. Menim, da je vso glasbo smiselno obravnavati kot glasbo na splošno. Spomnim se iz otroških let, da se takrat ob soočenju z glasbo ni toliko delalo nekih žanrskih sodb, šlo je prvenstveno za vprašanje, ali ti je delo določenega glasbenika oziroma zasedbe všeč. Hkrati pa je dandanes laže priti do zelo raznolike glasbe in se posledično odločiti, kaj ti je všeč in kaj ne. Ne nazadnje je v sodobnosti vsa glasba prosto dostopna in praktično brezplačna. Ob tem je potreben zgolj en klik, da na primer na YouTubu slišiš nekega izvajalca, katerega ime je nekdo omenil v skorajda istem trenutku. Nekoč si se moral precej bolj angažirati, da si prišel do določene glasbe, če ne drugega, si moral vsaj prihraniti denar, da si si lahko kupil ploščo.

Tako da če se ognem ocenjevanju sprememb stanja glasbene scene, na kateri sem tudi sam dejaven, bi dejal glede glasbenih scen na splošno, da se te same po sebi skozi čas niti niso tako zelo spremenile. Bistvena razlika je po mojem ta, da imajo ljudje danes več dostopa do njih in posledično tega ali onega izvajalca laže pripišejo tej ali oni sceni.

Znani ste po svoji ljubezni do analognih kosov glasbene opreme, vendar je danes na spletu dosegljivih tudi ogromno glasbenih orodij kot tudi glasbe same, s čimer je oboje postalo res preprosto dostopno. Koliko je za vas romantike v tem, da pot do določenega kosa opreme – ali pa do določenega nosilca zvoka – ni bila povsem preprosta?
Kot pri skoraj vsem v življenju, bi tudi tukaj dejal, da ni nobena stvar zgolj dobra ali zgolj slaba in da lahko tisto, kar je dobro, seveda s sabo prinaša tudi nekaj slabega. Z vidika glasbe - tako v smislu, kako jo poslušamo, kakor tudi kako jo ustvarjamo - bi o razvoju tehnologije dejal, da so prednosti predvsem v orodjih, ki jo tako s prvega kot z drugega vidika delajo predvsem dostopnejšo, kakor ste omenili. Vendar je hkrati res, da ta večja dostopnost običajno okrni razvoj globljega odnosa do glasbe. Če niste pripadnik najmlajših generacij, se zagotovo spomnite, kako ste s prgiščem bankovcen kupili svojo prvo ploščo. In niste si zapomnili zgolj tega. Zapomnili ste si tudi, kako ste prihranili ta denar, kako ste se odpravili po to ploščo in kako ste jo najverjetneje poslušali vse poletje, saj niste imeli česa drugega na razpolago (smeh). In ko jo poslušate danes, vas nedvomno nostalgično spomni na to določeno obdobje vašega življenja.

In kateri so bili vaši prvi albumi, ki se jih spomnite iz rane mladosti?
Zagotovo Arena od Duran Duran, ki sem ga imel na kaseti. Zelo sem mi je v spomin vtisnila tudi pesem in istoimenski album Doot-Doot, ki ga je izdala zasedba Freur, člana katere sta po njenem razpadu osnovala slavni dvojec Underworld. To so prvi spomini, vezani na bolj elektronsko usmerjeno glasbo. Sploh prvi na glasbo vezani spomini pa me ponesejo k Beatlom in Catu Stevensu, saj jih je pogosto poslušala moja mama.

Nekoliko kasneje pa je veliko elektronske glasbe, ki sem ji bil izpostavljen, prišlo do mene od znancev, ki so bili starejši kot jaz. Tako sem spoznal denimo tudi glasbo zasedb, kot sta Depeche Mode in Laibach. Moramo vzeti v obzir, da je bil to čas, ko še ni bilo spleta, pa tudi nasploh je tako, da kdor ni blazno popularen, je seveda tudi slabše medijsko pokrit. V času pred spletom si določeno glasbo dejansko najlaže spoznal na način, da si pri kom pač poslušal plošče iz njegove zbirke.

Ustvarjalci imamo na razpolago toliko različnih in zlahka dostopnih orodij, da se lahko ob prvih znakih naveličanosti z enim nemudoma zatečemo k drugemu. Še posebej v primeru muziciranja to s sabo prinese nezmožnost razvoja globljega odnosa z instrumentom, s katerim ustvarjamo. Če grem še dlje, bi zatrdil, da to onemogoča tudi, da se kot glasbenik najdeš v procesu ustvarjanja.

Alessandro Cortini

Vrniva se še k vprašanju sprememb na področju glasbenega ustvarjanja zaradi večje dostopnosti orodij ...
Tudi ustvarjalci imamo na razpolago toliko različnih in zlahka dostopnih orodij, da se lahko ob prvih znakih naveličanosti z enim nemudoma zatečemo k drugemu. Še posebej v primeru muziciranja to s sabo prinese nezmožnost razvoja globljega odnosa z instrumentom, s katerim ustvarjamo. Če grem še dlje, bi zatrdil, da to onemogoča tudi, da se kot glasbenik najdeš v procesu ustvarjanja. Umanjka torej izziv, da odkriješ nekaj več o tem instrumentu, saj je danes na razpolago skoraj nepregledna množica orodij za ustvarjanje glasbe. Vendar nikakor ne bi dejal, da je to samo po sebi nujno težavno. Morda smo tisti, ki smo s tega vidika bolj kot ne pripadniki tako rekoč vmesne generacije, bolj dojemljivi za tovrstna opažanja. Zase tako lahko rečem, da sicer sprejemam danosti sodobne tehnologije, vendar me starejši kosi opreme s svojimi bolj omejenimi možnostmi navajajo k temu, da z njimi dejansko ustvarim več glasbe.

Vendar se je z večjo dostopnostjo orodij za glasbeno produkcijo povečala tudi količina nasploh ustvarjene glasbe ...
Sam sem odraščal v okolju, kjer je veljalo, da si je težko privoščiti snemanje v studiu in da gre za veliko investicijo, kar je seveda pomenilo tudi veliko odgovornost za glasbenike. Tako da bi zame ustvarjanje v prostoru, za katerega bi moral plačevati, pomenilo dodaten sloj pritiska, kar bi name vplivalo protiproduktivno. Osebno sem od nekdaj imel raje tako rekoč spalnične studie oziroma pač studie v majhnih prostorih, ki so ukrojeni po moji meri in ne predstavljajo nujno tega, kar se pojmuje kot profesionalno studijsko okolje. Sicer sam ne razpolagam z dejanskim domačim studiem in prostor, v katerem muziciram, je precej neorganiziran na prvi pogled - tudi če ga pospravim, bo tam po enkratnem ustvarjanju znova precej razdejano (smeh).

"Osebno sem od nekdaj imel raje tako rekoč spalnične studie oziroma pač studie v majhnih prostorih, ki so ukrojeni po moji meri in ne predstavljajo nujno tega, kar se pojmuje kot profesionalno studijsko okolje," pravi Cortini. Foto: Discogs

Dejavni ste tako kot samostojni ustvarjalec in tudi kot član več zasedb. Kako na vaše ustvarjanje vpliva oziroma kako krmarite med tem, da ste svoj lastni šef in tem, da je - recimo temu - vaš šef nekdo drug ali pa da preprosto sodelujete z nekom?
Kot prvo lahko izpostavim, da mi nikakor ni do tega, da bi vseskozi ponavljal eno in isto reč, saj bi potem imel občutek, da zgolj opravljam neko delo, ki ga ni mogoče opraviti drugače. Zato mi je tudi najbolj povšeči, če lahko prvenstveno delam na lastni produkciji, nato sodelujem s kom, se nato posvetim še ustvarjanju recimo filmske glasbe in se potem podam še na turnejo na primer z Nine Inch Nails. Veliko mi pomeni, da lahko torej ustvarjam v raznolikih kontekstih ali okoljih in kljub temu še zmeraj počnem tisto, kar me najbolj osrečuje - to je seveda ustvarjanje glasbe, ki mi je blizu. V primeru, da bi ustvarjal zgolj svojo avtorsko glasbo, bi se najverjetneje hitro začel dolgočasiti, hkrati pa bi to dojemal kot pritisk, kdaj bom vsakokrat izdal novo ploščo. Tako pa se prvenstveno posvečam glasbi kot taki in morda se mi s časom nabere toliko materiala, da se mi ga zdi primerno osmisliti kot album. Ne izpostavljam se situacijam, v katerih bi se počutil preobremenjenega in zaradi česar posledično ne bi več mogel uživati v svojem delu ali bi se moral celo siliti, da bi bil nekdo, kdor nisem. Zavedam se, da sem v zelo privilegirani poziciji.

Moj lastni recept - ki za zdaj očitno še kar nekako deluje - je, da se nastop v živo razlikuje od verzij skladb, ki jih izdam na plošči. Tako da se ljudem, ki slišijo ploščo, zdi vredno kupiti vstopnico za nastop, ali pa po drugi strani ljudje, ki jim je bil všeč nastop, običajno z veseljem nato odštejejo še denar za nakup plošče. Na ta način se vzpostavlja oziroma ohranja tudi neposrednejša povezava občinstva z umetnikom, kot bi to bilo mogoče zgolj z nakupom plošče.

Alessandro Cortini

Tudi glasbeno piratstvo se je precej spremenilo. Če je predvsem nekoč pomenilo presnemavanje na kasete ali kasneje zgoščenke, se je s spletom razmahnilo do še bolj neobvladljivih razsežnosti. Kako kot glasbenik, ki morda s tem resda ne izgublja tako bajnih vsot kot denimo kak Jay-Z, gledate na te prakse?
Menim, da je predvsem prepozno, če se danes namenimo spopadati s tem pojavom. Sicer se mi zagotovo ne zdi prav, vendar kot avtor razmišljam predvsem v smeri, kako se lahko še zmeraj preživljam s svojim delom, ne da bi ob tem imel občutek, da sem okraden. Dvomim v možnost vrnitve v čas, ko glasba znova ne bi bila več brezplačna. Tudi ne gre več pričakovati, da bo večina pripravljena odšteti denimo 20 evrov za ploščo. Moj lastni recept - ki za zdaj očitno še kar nekako deluje - je, da se nastop v živo razlikuje od verzij skladb, ki jih izdam na plošči. Tako da se ljudem, ki slišijo ploščo, zdi vredno kupiti vstopnico za nastop, ali pa po drugi strani ljudje, ki jim je bil všeč nastop, običajno z veseljem nato odštejejo še denar za nakup plošče. Na ta način se vzpostavlja oziroma ohranja tudi neposrednejša povezava občinstva z umetnikom, kot bi to bilo mogoče zgolj z nakupom plošče.

Vaš novi album izide zgolj dan pred nastopom v Ljubljani. Kako se ta umešča ob vaše pretekle samostojne izdaje in kako ste zastavili svoj aktualni nastop v živo?
Sveži album se precej razlikuje od predhodnih dveh in tudi nastop v živo se precej razlikuje od preteklih. Poglavitna razlika je predvsem ta, da gre za bistveno bolj avdiovizualno naravnano delo. Vsaka izmed osmih enot glasbe z albuma ima tudi tako rekoč svojega vizualnega ustreznika, ki so prav tako nastajali skozi večmesečno obdobje.

Alessandro Cortini na Sonici