Galerijo so pod okriljem Kina Šiška zagnali pred natanko petimi leti, z vizijo postati prostor, namenjen še ne ali manj uveljavljenim umetnikom in umetnicam iz lokalnega okolja, njihovemu razstavljanju in ustvarjanju.

"Kot tretja vodja galerije lahko, z malo distance, ker me pri začetkih ni bilo zraven, rečem, da so bile vse sodelavke in sodelavci galerije pri vzpostavljanju prostora uspešni, na kar kaže tudi statistika obiska, razstav, velik nabor umetnikov, in kar mi je res pri srcu, skupnost ljudi, ki nas podpirajo, in trudimo se, da tudi mi njih," pravi Anja Zver. Foto: Lana Špiler

Prav danes galerija praznuje pet let. V tem času je postala razstavni in projektni prostor, odprti atelje in prodajna galerija, ki se je v času epidemije premaknila na splet. V DobriVagi je doslej delovalo že blizu tristo umetnic in umetnikov ter se razvijala vrsta projektov, odprli so tudi čitalnico z zbirko zinov.

Tridnevno praznovanje se začenja v četrtek
Ob peti obletnici delovanja galerije se ozirajo po svoji okolici. Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov je naslov osrednje skupinske razstave in tematsko zaobjema tudi skupinsko zinovsko razstavo, samostojno razstavo Umetnica na mesec ter spremljevalne dogodke. Med tridnevnim dogajanjem, ki se začenja v četrtek, se bodo med drugim ozrli na svojo vlogo pri soustvarjanju mestnega utripa.

V najinem pogovoru je zdajšnja vodja galerije med drugim govorila o tem, kaj vse se bo dogajalo v okviru tridnevnega praznovanja, kako se mlade umetnice in umetnike spoprijemajo z vrednotenjem lastnega dela in kako v galeriji povezujejo vizualno umetnost z glasbo.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kako je pred petimi leti nastala DobraVaga? Kaj je bila izhodiščna ideja zanjo?
Že pred obstojem DobreVage je Piera Ravnikar, takratna vodja projektov vizualnega programa, v Kinu Šiška zagnala programski sklop razstav Cikel mladih ustvarjalcev. Bile so razstave na steni pod stopniščem, pa tudi manjše instalacije, ki so se postavljale v prostoru in sta ga leta 2013 začeli kurirati Lara Plavčak in Marija Brklje, nadaljevali pa Dora Trček, ki je del kolektiva DobreVage, in Tia Čiček, sedanja vodja galerije Škuc.

Potem je Kino Šiška uspešno prijavil projekt galerije, namenjene predstavljanju in promociji mlajših lokalnih umetnic in umetnikov, na razpis za prostor na pokriti tržnici. Projekt je podprla Mateja Duhovnik, takratna direktorica javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice, kar je omogočilo razvoj programov, ki jih v DobriVagi vodimo še zdaj. Kino Šiška je do 25. maja 2016, ko je bila DobraVaga odprta, organizirala razstavne in dogodkovne dejavnosti na področju vizualne umetnosti, z galerijo v središču mesta pa je vzpostavila tudi platformo za prodajo umetnin, kar se je izkazalo za zelo dobrodošlo, saj danes podpira res velik nabor umetnikov, ki ga tudi nenehno osvežujemo.

DobraVaga (iz starega slovenskega izraza za dodajte malo več) je prizorišče, vpeto v okolje osrednje mestne tržnice, ki je delo arhitekta Jožeta Plečnika. Foto: Lana Špiler
DobraVaga (iz starega slovenskega izraza za dodajte malo več) je prizorišče, vpeto v okolje osrednje mestne tržnice, ki je delo arhitekta Jožeta Plečnika. Foto: Lana Špiler

Zakaj je bilo v slovenskem prostoru pomembno vzpostaviti prostor, znotraj katerega bi lahko mlade, še ne uveljavljene umetnice in umetniki začeli razstavljati in tudi vstopati na umetnostni trg? V kakšen prostor so vstopali pred obstojem DobreVage pred petimi leti v primerjavi z danes?
DobraVaga je projekt, ki je bil ustvarjen z vizijo postati prostor, namenjen še ne ali manj uveljavljenim umetnikom in umetnicam iz lokalnega okolja, njihovemu razstavljanju in ustvarjanju. Predvsem omogočiti izkušnjo razstavljanja, izkušnjo predstavljanja svoje prakse skozi pogovor, izkušnje vrednotenja umetniškega dela, velikokrat tudi prve. Takšnega prostora, ki bi se skoncentrirano osredinjal na umetniško produkcijo mlajše generacije, zares pred petimi leti ni bilo. Kot tretja vodja galerije lahko, z malo distance, ker me pri začetkih ni bilo zraven, rečem, da so bile vse sodelavke in sodelavci galerije pri vzpostavljanju prostora uspešni, na kar kaže tudi statistika obiska, razstav, velik nabor umetnikov, in kar mi je res pri srcu, skupnost ljudi, ki nas podpirajo, in trudimo se, da tudi mi njih.

Pred obstojem DobreVage mladi umetniki zares niso imeli možnosti priti v veliko prodajnih galerij. Te so se usmerjale večinoma v že priznane avtorje ali pa so pobrale tistih par mladih umetnikov, ki so prišli že vsaj do prve samostojne razstave v kateri od slovenskih galerij, se pravi, da so si že sami vzpostavili neko vidnost.

-

Glede umetnostnega trga pa bi za začetek rekla, da mi ni znano, ali obstaja raziskava o tem, kakšen je umetnostni trg v Sloveniji, na podlagi katere bi lahko sodili, do katere mere in ali sploh je ta pri nas vzpostavljen. Čeprav v DobriVagi prodajamo umetniška dela, v njej dajemo prednost temu, da se umetniki srečajo z vrednotenjem lastnega dela, z načini prodaje, in pogoji, ki jih mora posameznik za to izpolnjevati (npr. urejen status samozaposlenega v kulturi), ne ukvarjamo se pa z načrtnim vzpostavljanjem umetnostnega trga. Mislim, saj to je zares s položaja ene galerije precej nemogoče. Zagotovo pa k delu tega prispevamo. Že s svojo lokacijo na tržnici, kjer smo na prehodu do pokrite ribje tržnice, pritegnemo pozornost marsikaterega mimoidočega, ki bi ga pot v galerijo sicer manj pogosto zanesla, tako pa dobivamo redne podpornike, kupce umetnin.

Pred obstojem DobreVage mladi umetniki zares niso imeli možnosti priti v veliko prodajnih galerij. Te so se usmerjale večinoma v že priznane avtorje ali pa so pobrale tistih nekaj mladih umetnikov, ki so prišli že vsaj do prve samostojne razstave v kateri od slovenskih galerij, se pravi, da so si že sami vzpostavili neko vidnost. DobraVaga pa daje možnost umetnikom se prvič spoprijeti s tem, da postavijo ceno oz. vrednost svojemu umetniškemu delu po posvetovanju s kolektivom DobreVage. To priložnost dobijo, preden imajo prvo samostojno razstavo. To je DobraVaga prva ponudila. Pozneje je nastala še galerija Y, ki se je začela usmerjati v mlajše avtorje. Nekatere med mlajšimi je vzela pod okrilje tudi galerija P74, tudi prek nagrade OHO. In seveda Galerija Ravnikar, mlade fotografe galerija Fotografija. V petih letih smo vzpostavili to, da lahko umetniki tudi večkrat na leto prinesejo nova dela in jih dajo v prodajo.

"Trudimo se vedno nove umetnike privabljati, da izstopijo iz mehurčka in začenjajo razumeti, koliko se trg zanima za njihovo delo, kako komunicirati svojo umetniško prakso," še pravi Anja Zver. Foto: Asiana Jurca Avci

Koliko umetnic in umetnikov je šlo v petih letih skozi različne projekte DobreVage, koliko jih je razstavljalo in prodajalo svoja dela?
Rekla bi, da okoli 250, mogoče celo do tristo. Trenutno jih imamo v prodaji 89, ob tem še tiste, ki so vključeni v program samostojnih razstav in pa program Zine Vitrine, kjer se predstavljajo ustvarjalci različnih generacij, med katerimi se ne bi vsi imeli eksplicitno samo za umetnike. Med njimi so tudi tuji umetniki, saj vodimo še programe, v okviru katerih povabimo k sodelovanju tuje kolektive. Tudi s tem se številka skokovito veča.

Kot velik del vstopa v umetniški prostor omenjate učenje o postavljanju cene lastni umetnosti. Kako se mlad umetnik spopada s samovrednotenjem umetnosti? Kako natanko se postavljajo cene pri mladih umetnikih in ali so se cene morda spremenile v zadnjih letih, odkar obstaja DobraVaga?
Ko avtor prinese svoje umetniško delo, ima včasih že idejo, za koliko bi ga prodal. Galerija ob tem običajno dobi provizijo. DobraVaga pa, ker smo podprti od občine in sponzorjev, si lahko privošči nizko 20-odstotno provizijo. Predvsem postavljene cene umetnikov, ki prvič prinesejo dela v prodajo, v glavnem v kolektivu ocenimo kot prenizke, zelo redko merijo previsoko. Cene so nasploh nižje v primerjavi z drugimi galerijami, ker se avtorji prvič pojavijo na trgu, so neznana imena. Ko se avtorji vzpostavijo, cene naraščajo. Odvisno pa je tudi od tega, ali gre za unikatno delo, serialna dela, največkrat so to pri nas grafike ali digitalni printi, cena je odvisna še od tehnike, od vrednosti del drugih umetnikov, ki so v podobnem obdobju kariere ali ustvarjajo v enakih tehnikah, medijih. In tudi primerjav z vrednostmi v drugih galerijah. Naša želja trenutno je, izpiliti sistem vrednotenja – to je pravzaprav eden od ciljev za naslednja štiri leta. V začetku je bila cena odvisna skoraj zgolj od tega, kako jo je umetnik zastavil. Zdaj se v kolektivu tega lotevamo bolj strukturirano in se vzporedno tudi učimo, kako je najprimerneje vrednotiti in oceniti dela. V tujini, na primer, obstajajo algoritmi, ki ocenijo delo na podlagi vprašalnika. Za orientacijo, verjamem, da umetniku, ki v tem še ni vešč, pride prav tudi kakšen algoritemski podatek.

Kolektiv DobreVage. Foto: Lana Špiler
Kolektiv DobreVage. Foto: Lana Špiler

Kako se je DobraVaga v teh petih letih vpela v galerijsko sceno, kakšno mesto je zasedla? Kot referenčna točka za to, kaj se dogaja v umetnosti mlajše, še ne uveljavljene generacije?
Zagotovo je referenčna točka za vpogled v umetniška dela tistih, ki še študirajo, saj nismo omejeni s tem, da bi predstavljali le umetnike, ki so že končali šolanje. Nismo omejeni tudi na umetnike, ki se šolajo na tem področju, ampak vse, ki imajo interes postati umetniki, ki jim je to strast in čutijo zagon, da bi od tega tudi živeli. DobraVaga je zapolnila manko na področju slovenske galeristike z zastopanjem mladih avtorjev, ampak nismo podvrženi temu, da bi po določeni starosti umetniki, ki z nami sodelujejo, morali oditi. Že od začetka z nami sodelujejo tudi uveljavljeni umetniki Zoran Pungerčar, Mina Fina, Leon Zuodar, Miha Perne, Nez Pez. Nekateri so se uveljavili v času od začetka sodelovanja z nami do zdaj. Trudimo se vedno nove umetnike privabljati, da izstopijo iz mehurčka in začenjajo razumeti, koliko se trg zanima za njihovo delo, kako komunicirati svojo umetniško prakso.

Kot ste omenili, so se znotraj DobreVage poleg razstavljanja in prodaje umetniških del vzpostavili še drugi sklopi delovanja. Kaj vse danes zaobjema delovanje DobreVage?
Od začetka obstajajo stalni osrednji programi, to so Umetnik/umetnica na mesec – samostojne razstave, ki jih kurirajo zdaj izmenično kuratorke Dora Trček, Lara Mejač, Ajda Ana Kocutar, Urška Aplinc in Rea Vogrinčič. Podobno delujejo razstave Zine Vitrine, ki so razstave novejših produkcij zinov, slovenskih in mednarodnih avtorjev. Tam je starostni razpon večji, ker se res osredinjamo na medij, ki ga razstavljamo. Imamo čitalnico z zbirko zinov, ki jo je vzpostavila Lara Plavčak že v Kinu Šiška, maja 2016 pa je dobila svoj prostor v galeriji. Zdajšnja številka zbirke je že več kot 480, vodi pa jo sodelavka Alin Kostiov. Od vsega začetka imamo tudi že program Odprti atelje, ki je rezidenčni prostor. Umetnik dobi honorar in v uporabo ateljejski prostor za do tri mesece, kjer lahko tudi obiskovalci DobreVage spremljajo dela v nastajanju. V zadnjih dveh letih smo razvili tudi zaključne dogodke ob koncu rezidenc. Skoraj vse programe smo razširili z mednarodnimi sodelovanji. Razširjajmo rezidenčni program z mednarodnim projektom Hydra PACE – Platform for Artistic Collaboration and Exchange. Vzpostavil pa se je tudi program Off the Hook, z njim povabljena kuratorka ali kurator kurira skupinsko razstavo v eni izmed tujih galerij, bili smo v Berlinu, Budimpešti in na Dunaju. Lani pa smo jo ob drugačnih okoliščinah premaknili v spletno okolje: vključeni so bili le umetniki, ki imajo spletu prijazna dela. Letos upamo, da ponovno potujemo v tujino.

DobraVaga je zaradi svoje izhodiščne povezave s Kinom Šiška tudi tesno povezana z glasbeno sceno. Kako povezujete vizualno umetnost in glasbo skozi projekt appointMENT?
Glasbeni festival MENT, ki ga organiziramo v Kinu Šiška, gosti vsako leto veliko glasbenikov in skupin. Po predlogu njihove glasbe umetniki in umetnice, ki jih povabimo, izrišejo in pripravijo vizualijo. Izvirna ideja povezovanja ima izhodišče v glasbenem plakatu, tega pa si drznemo v projektu appointMENT spreminjati v komunikacijski medij, ki v ospredje postavlja vizualijo. Z vsako edicijo tudi izberemo izhodišče v posebnem formatu ali tehniki, najbolj izstopajoča sta bila riso print, in format LP-ovitka. AppointMENT je tudi eden največjih projektov galerije po količini sodelujočih umetnikov, lani se je število približalo 80. In je enkraten mednarodni projekt za spoznavanje novih mladih avtorjev, ki ob tej priložnosti z nami prvič sodelujejo.

Foto: Asiana Jurca Avci
Foto: Asiana Jurca Avci

Kako ste se spopadali z zaprtjem galerije? V času epidemije ste med drugim na novo vzpostavili spletno prodajo del. Kaj se je pokazalo pri prenosu dejavnosti, povezanih z DobroVago, na splet? Kakšen je bil odziv pri prodaji umetniških del?
Prvi val smo izkoristile za vzpostavljanje novih misli in načrtov, bil je primeren čas za premislek o programih, projektih, ki bi jih lahko razširili in poglobili. Retrospektivno ga vidim kot zatišje pred cunamijem, drugim valom. Že od prej je bila v ozadju misel o spletni prodaji umetniških del z nekaterimi zadržki, predvsem do pošiljanja del po pošti. Izkazalo se je, da je bil zagon spletne prodaje v prvem lockdownu dober z več vidikov: predvsem to, da smo s tem umetnikom še naprej omogočali prodajo, tudi ko je bila galerija zaprta. Tudi zdaj, ko smo odprti, je obisk zelo upadel. Smo v specifični situaciji, ker smo locirani na ribji tržnici in se je vedno pri nas ustavljalo veliko mimoidočih na poti iz ribarnice. Ti so se potem vračali k nam. Ker zdaj nadzirajo število ljudi na tržnici, k nam res prihajajo le tisti, ki načrtujejo obisk. Odkar imamo spletno prodajo, nas mnogi obiščejo glede na to, kar jim je bilo všeč na spletu. Lepo je, da ljudje še vedno želijo videti umetniška dela v živo, preden jih kupijo.

Dalea Kovačec v DobriVagi: "Napetost med tem, da je mogoče vse in hkrati nič"

Spletna trgovina je obenem odprla tudi vrata v tujino, največ nakupov je trenutno iz Nemčije. To, da dela slovenskih avtorjev potujejo v domove po drugih državah, je velika stvar. Za zdaj smo usmerjeni v evropski trg tudi zaradi stroškov poštnine. Letos smo začeli razširjati tudi diskurzivni program, pripravljamo delavnice, od tega, kako se sestavi portfolio, kako se naredi spletna stran, prijava za samozaposlenega v kulturi. In upam, da bomo imeli možnost ohraniti programe, ki smo jih začasno prestavili na splet in se je to izkazalo za dobro potezo. Rezidenca Odprti atelje doma je, recimo, umetnico Daleo Kovačec navdihnil za projekt Zaprti atelje. Začeli smo izvajati spletne zinovske delavnice, ki so dostopne široki javnosti.

DobraVaga je v petih letih postala živahen, urban prostor za ustvarjanje in pogovore o umetnosti. Ob obletnici pripravljate tridnevni program, ki ste ga poimenovali Sosedje. Zakaj ravno Sosedje in kaj vse se bo dogajalo?
Tri leta smo imeli tradicijo, da ob obletnici povabimo k sodelovanju tuje kolektive, lani smo se zaradi koronasituacije usmerili v lokalne avtorje, kar se je izkazalo za zelo pozitivno. Tudi meni je bližje, da se ob obletnici podprejo avtorji, s katerimi se sicer sodeluje. Letos torej tako nadaljujemo, in mislim, da bo to postala nova tradicija. Pripravljamo skupinsko razstavo z naslovom Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov in jo prvič razširjamo tudi z videodeli. Tema zajema sosedske odnose na ravni stanovalcev v sosednjih hišah, do odnosov med posamezniki, institucijami, oblastjo, kraji in državami, vse pa se razplasti v naboru umetniških projektov. Pripravili smo tudi prvi skupinski zin v izdaji DobreVage z izborom umetnikov, ki sta ga pripravili Ema Kobal in Alin Kostiov. Selili se bomo tudi na prostor tržnice, imeli bomo sejem produkcije DobreVage, AppointMENT plakatov in projektov, ki smo jih producirali. Del programa ob obletnici bo tudi okrogla miza na temo skupnostnih in delovnih prostorov v Ljubljani, v sodelovanju z galerijo Škuc in na novo vzpostavljenim ljubljanskim prostorom umetnikov Kela. In še serijo delavnic, ki se bodo nadaljevale poleti.

Foto: DobraVaga
Foto: DobraVaga
Piera Ravnikar o petih letih delovanja DobreVage

Piera Ravnikar je bila umetniška vodja vizualnega programa v Kinu Šiška in nato prva vodja galerije DobraVaga. Danes vodi lastno galerijo Ravnikar Gallery Space.

Kaj vam je bilo najpomembnejše vzpostaviti kot idejni vodji DobreVage?
Predvsem oblikovati prostor, ki bo aktivno razvijal, podpiral in predstavljal aktualno likovno produkcijo najmlajše genearcije. Prostor, kjer boš lahko na glas razmišljal o svojih profesionalnih začetkih, prvih samostojnih in skupinskih razstavah, domačih in mednarodnih sodelovanjih, umetniških procesih, delovnih prostorih, o vseh organizmih umetnostnega delovanja — kot mlad umetnik, kurator ali producent.

Kako bi opisali njen razvoj v petih letih?
Veseli me, da prostor še naprej ostaja zvest najmlajši generaciji, da odgovarja na vprašanja današnjega časa — nove, mlade generacije.

Na kakšen način je DobraVaga postala sooblikovalka galerijske scene in umetnostnega trga v slovenskem prostoru?
Kot javni zavod Kino Šiška je DobraVaga pomembna predvsem v svojih aktivnih prizadevanjih zagotavljanja podpornega sistema mladim umetnicam in umetnikom. Ko so mladi deležni brezpogojne podpore pri svojih prvih priložnostih, naj si bo to na področju vsebine, produkcije, tehnične postavitve, promocije, prvih pogovorov z javnostjo, pogovorov z mediji.