Ana Tikvić je študirala dramsko igro je sarajevski Akademiji dramskih umetnosti. Je ena od pobudnic gibanja Nisam tražila. Foto: Osebni arhiv
Ana Tikvić je študirala dramsko igro je sarajevski Akademiji dramskih umetnosti. Je ena od pobudnic gibanja Nisam tražila. Foto: Osebni arhiv

Gibanje s ključnikom #nisisama nadaljuje upor proti spolnemu nadlegovanju, ki so ga pod odmevnim geslom Jaz tudi sprva zanetili v Hollywoodu, zatem pa se je razširil v boj proti spolnim zlorabam in nadlegovanju žensk po vsem svetu.

Nov odmev tega zgodovinskega trenutka se je pred kratkim zgodil v Beogradu. 26-letna igralka Milena Radulović je 18. januarja skupaj s še nekaj dekleti na policijo prijavila, da jo je spolno napadel 68-letni Miroslav Aleksić, učitelj zasebne beograjske igralske šole z imenom Stvar srca. O posilstvih, ki so se začela pri njenih 17 letih, je zatem tudi javno spregovorila.

Štiri nekdanje študentke Akademije dramskih umetnosti v Sarajevu - Ana Tikvić, Nadine Mičić, Matea Mavrak in Asja Krsmanović - so bile ob dogajanju jezne, žalostne in zaskrbljene. Ko je postalo jasno, da se javnost odziva, "kot da gre za osamljen primer," so se odločile, da na Facebooku ustvarijo stran z imenom Nisam tražila, prek katere so želele dati prostor tudi drugim žrtvam spolnih napadov, da spregovorijo. Njihova stran, ki je v desetih dneh dobila več kot 40.000 sledilk in sledilcev, je nastala iz pogovora o tem, "kako enostavno je podpirati neki #metoo v oddaljenem Hollywoodu, obenem pa se obnašati, kot da je pri nas vse v redu, medtem ko ni nič v redu," opisuje Ana Tikvić.

Odkar so zagnale stran, se jim je javilo več kot 4000 žensk s svojimi pričevanji, fakultete po vsej regiji so pričele zbirati anonimne prijave spolnega nadlegovanja, odvijati so se začele policijske preiskave. Na štirih zagrebških fakultetah so do petka prejeli že 60 prijav, ki jih bodo predali državnemu tožilstvu, v BiH je na tožilstvo doslej prišlo že dvajset prijav s fakultet. Dva profesorja na zagrebški filozofski in veterinarski fakulteti sta bila suspendirana. Kot razlaga Ana Tikvić, so se najprej "oglasile umetnice, igralke, novinarke iz vse regije, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev, fakultet, zanimanj, starosti." Poudarja, da se je pokazalo, da je spolno nadlegovanje vseprisotno in se dogaja vsak dan.

Vabljeni k branju pogovora.


Ameriška avtorica Fran Lebowitz v biografski dokumentarni seriji Pretend It’s a City komentira, da se to, kaj pomeni biti ženska, ni zares spremenilo od biblične Eve do gibanja #jaztudi. Do tedaj je bilo povsem nezamisljivo, da se kaj takšnega lahko zgodi. Kako ste vi doživljali gibanje, ki se ne ustavlja, in je dobilo novo oživitev prav z vašo pobudo Nisam tražila?
Strinjam se s to izjavo in rekla bi, da se vse štiri pobudnice gibanja strinjamo, da se ni prav dosti spremenilo od začetka časa. Vse smo študirale na Akademiji dramskih umetnosti Sarajevo. V času študija in tudi sicer skozi vse življenje so nas učili, da moramo biti družbeno aktivne in angažirane. Pa je bilo kljub temu marsikaj ostalo skrito, utišano. Ne vem, kakšna je situacija v Sloveniji, ampak pri nas ne obstaja nikakršna spolna vzgoja v času osnovne in srednje šole. O seksu in spolni vzgoji je še vedno nespodobno govoriti, in s tem tudi o spolnem nadlegovanju in nasilju. A zavedale smo se, da je tega veliko, v vseh krogih. Ker prihajamo iz umetniških krogov, smo te vzele za izhodišče, ko je beograjska kolegica Milena Radulović obtožila posilstva svojega učitelja igre Miroslava Aleksića. Vse štiri smo bile jezne, žalostne, zaskrbljene. Še posebno pa smo bile besne, ko je postalo jasno, da se javnost odziva, kot da gre za osamljen primer. Bile smo prepričane, da ni, in pokazalo se je, da ni. Zdi se, kot da je bil popoln trenutek za vzpostavitev platforme, prek katere lahko ženske javno spregovorijo.

Kako je prišlo do tega, da ste se skupaj lotile ustvarjanja te platforme, sprva na Facebooku? Kako hitro ste začele dobivati zapise žrtev spolnega nasilja in kdo so bile prve ženske, ki so vam pisale?
Začele smo spontano, takoj zatem, ko je šla Milena v javnost z obtožbo posilstva. Kolegica Asja in jaz sva tisti dan napisali na svoje zasebne Facebook profile zelo podobna statusa, prek katerih sva komentirali dogajanje. V kratkem so se nama začela javljati mnoga dekleta, kolegice s faksa, s svojimi pričevanji.

Napis na Facebookovi strani, ki so jo zagnale Ana Tikvić, Nadine Mičić, Matea Mavrak in Asja Krsmanović. Foto: Facebook
Napis na Facebookovi strani, ki so jo zagnale Ana Tikvić, Nadine Mičić, Matea Mavrak in Asja Krsmanović. Foto: Facebook

Pogovarjale smo se o tem, kako pretresene smo in kako enostavno je podpirati neki #metoo v oddaljenem Hollywoodu, obenem pa se obnašati, kot da je pri nas vse v redu, medtem ko ni nič v redu. Ura je bila tri zjutraj, me štiri pa smo še vedno nadaljevale pogovor in si rekle, da naredimo to stran in povabimo vse ženske, da lahko delijo svoje pričevanje, ne da bi jih kdo za to obsojal. Ko smo odprle stran, takrat ponoči, smo se pogovarjale tudi o tem, kaj bomo storile, če se nihče ne odzove. "Mogoče smo nore," smo si mislile. Ko smo se prebudile, je telefon pregoreval in od tedaj ni prenehal pregorevati.

Najprej so se javljale umetnice, igralke, novinarke iz vse regije. Izjemno hitro se je potem razširilo na pričevanje žensk vseh poklicev, fakultet, zanimanj, institucij, starosti, iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Črne gore, Makedonije. Pokazalo se je, da je spolno nadlegovanje vseprisotno in se dogaja vsak dan. V desetih dneh, kolikor obstaja stran, smo prejele več kot 4000 sporočil o spolnih napadih, zlorabah, nasilju. To je dobra stran družbenih omrežij, stvar se lahko takoj razširi po vsem svetu. Klicali so nas tudi že s francoske, nemške in makedonske televizije, pa hrvaških, srbskih, bosanskih medijev.

Kaj boste storile s pričevanji? Kako je bilo razmišljati o tem, kaj storiti, preden ste zagnale platformo, v primerjavi s sedaj - desetimi dnevi kasneje -, ko je pred vami več tisoč obtožb spolnega nadlegovanja?
Ko smo začele, nismo razmišljale o ničemer, bilo je impulzivno in nepremišljeno. Čutile smo samo dolžnost, da se tega lotimo. Milenina zgodba ni samo osamljen primer. Vedele smo, da je vseprisotno, ampak si niti približno nismo mogle predstavljati, koliko travmatičnih zgodb bomo dobile v Facebookov nabiralnik in kako velik bo odziv javnosti. Na eni točki sem mislila, da bo moj telefon eksplodiral, vsako minuto smo dobivale tako veliko število sporočil. Facebookova stran je bila že tretji dan napadena s strani hekerjev in blokirana, tako da nismo mogle niti dobivati niti pošiljati sporočil.

Zatem smo ustvarile spletno stran, ki je še v nastajanju. Ta bo postala svojevrsten arhiv pričevanj. Načrt je, da bi na strani pričevanja arhivirale glede na kategorije: spolno nasilje, spolno nadlegovanje, mobing, bullying. Prav tako želimo vključiti koristne informacije o tem, kam se obrniti za pravno in psihološko pomoč. Naredile smo tudi Facebookovo skupino namesto strani, saj je s skupino lažje upravljati. Vsakdo lahko tam zapiše svoje pričevanje, me samo odobrimo zapis – to je veliko bolj enostavno za administracijo. Vsa sporočila s Facebookove strani pa smo shranile na drugo varno mesto in jih od tam izbrisale. Da ne bi bilo nezaželenih situacij ... tudi nam štirim so poskušali vdreti v naše Facebooke račune, da bi prek njih posegali na stran Nisam tražila.

Srbski igralki z izpovedjo o spolni zlorabi sledijo številne kolegice na Balkanu

Ste se prestrašile vdiranja v vaše zasebne račune, in tudi sicer mestoma agresivnega odziva na družbenih omrežjih, groženj, medtem ko ste morale zavarovati toliko občutljivih pričevanj? In kako se počutijo punce in ženske, ki so vam pisale – želijo ostati anonimne?
Strah je navzoč, ampak je odgovornost večja od strahu. Največ pove to, da je teh 4000 žensk svojo najbolj intimno izkušnjo raje delilo z neznano Facebookovo stranjo, kot da bi šle do katerekoli institucije. Več zaupanja so čutile do strani, za katero smo bile anonimne osebe. To pove vse o tem, kje smo.

Prvih nekaj dni ni nihče vedel, da upravljate s stranjo ve štiri, kajne?
Ne, nihče ni vedel. Kar se tiče žensk, ki so nam pisale - na drugi strani bi bil lahko kdorkoli. Ampak kot sem rekla, naredile smo vse, da bi zaščitile njihove osebne podatke, njihova sporočila pa niso več shranjena na naši Facebookovi strani. Ampak če sva pri strahu ... prisoten je neizmeren strah – javljajo se nam ženske, ki se jim je spolno nasilje zgodilo pred 10, 15, 20 leti in sedaj prvič govorijo o tem. S tem prihaja na dan, kakšno neznanje vlada v družbi. Ženske nam pišejo, kako se šele zdaj prvič zavedajo, da so bile spolno napadene, da to ni normalno, da se to ne bi smelo dogajati, da niso bile same krive, da niso izzivale, da ni bil problem v alkoholu. In smo spet pri izobrazbi, ki je nujna. Ne le otroci in najstnice, niti odrasli ljudje ne prepoznavajo spolnega nasilja, ko se jim dogaja in mislijo, da so samo krivi in da so izzvali spolni napad.

Največ pove to, da je teh 4000 žensk svojo najbolj intimno izkušnjo raje delilo z neznano Facebookovo stranjo, kot da bi šle do katerekoli institucije. Več zaupanja so čutile do strani, za katero smo bile anonimne osebe. To pove vse o tem, kje smo.

-

Nekaj žensk, ki so vam pisale, je svoje pričevanje zatem delilo tudi javno, med njimi je denimo hrvaška igralka Karmen Sunčana Lovrić, ki je spregovorila tudi za medije ...
Javilo se je tudi več bosanskih igralk. In vsaka od njih je prispevala k temu, da se potrjuje ta ključnik #nisisama, da se širi vednost o tem, da ne gre za posamezne primere. To je naša resničnost, v vseh institucijah, na vseh delovnih mestih. Čeprav so bila naša izhodišča umetniški krogi, so nam od začetka pisale ženske od povsod. Niti eno področje ni varno pred spolnim nadlegovanjem.

Kako ste se spoprijemale s tem, da je to hipoma preraslo Facebookovo stran in postalo stvar javnega diskurza, medijskih objav, in tudi, da bo nujna pravna pomoč? Reakcija v zelo kratkem času ni bila le na ravni tega, da je javnost prisluhnila – začele so se že dogajati konkretne spremembe …
Sedaj imamo že za sabo ekipo ljudi, ker je dogajanje že v prvih dneh prešlo zmogljivosti naše četverice. Me nismo psihologinje ali pravnice, me smo tri igralke in ena dramaturginja, ki smo s stranjo želele pokazati, kaj se v resnici dogaja. Stalno apeliramo na institucije, naj se začnejo resno ukvarjati s tem. Smo v stiku z več organizacijami, ki se s tem ukvarjajo profesionalno, in imajo bistveno več znanja od nas - dajejo nam nasvete in nam pomagajo. Začele so se policijske preiskave, prav tako pa so svoje preiskave sprožile tudi številne fakultete po več mestih, denimo v Zagrebu, Beogradu in Sarajevu.

"V kratkem so se nam začela javljati mnoga dekleta, kolegice s faksa, s svojimi pričevanji. Pogovarjale smo se o tem, kako pretresene smo in kako enostavno je podpirati neki #metoo v oddaljenem Hollywoodu, obenem pa se obnašati, kot da je pri nas vse v redu, medtem ko ni nič v redu." Foto: Reuters

V hrvaškem saboru so že dali pobudo za spremembo zakona. In to je eden končnih ciljev: da se spremeni zakon, da se prenovi definicija tega, kaj je spolno nasilje, nadlegovanje. Velik problem je, da naj bi oseba prijavila takšen dogodek, takoj ko se zgodi. Ne. Oseba bi morala imeti možnost, da prijavi spolno nasilje, ko je o tem pripravljena govoriti. To morajo ljudje spoštovati, to mora stopiti v veljavo. Prav tako je nujno spremeniti etični kodeks na fakultetah, saj ima veliko lukenj. V teh desetih dneh se je zgodilo ogromno, številne fakultete iz vse regije so vzpostavile komisije in dale možnost anonimnih prijav spolnega nadlegovanja. Akademija dramske umetnosti v Zagrebu je prejela 27 prijav spolnega nadlegovanja in zlorab, dva profesorja na zagrebški filozofski in veterinarski fakulteti pa sta suspendirana.

Žrtve spolnega nasilja v svojih pričevanjih več ali manj niso ostale anonimne, kaj pa moški, ki so izvajali ta nasilja – kako je z njihovo anonimnostjo?
Bilo je nekaj primerov pričevanj z imeni in priimki, nekaj tudi z inicialkami. O tem smo se morale precej posvetovati s pravniki, ker to avtomatično pade pod možnost tožbe zaradi obrekovanja, če oseba ni pravnomočno obtožena. Zato jih opozarjamo na to, da moramo v pravnem smislu zaščititi njih in sebe. Ampak ni bilo veliko teh, ki bi zapisale ime in priimek. Opogumljamo ženske, naj spregovorijo na način, ki bo zanje varen: s Facebooka na spletno stran smo se preselile tudi zato, ker tam ni hudobnih komentarjev, ki jih poznamo iz družabnih omrežij in portalov. Komentarjev, kot so: "Lažeš!", "To ni resnica!", ali "Sama si kriva!" Ženskam želimo dati neomajno zavedanje, da niso same.