23-minutni film Sestre je osvojil grand prix v mednarodni sekciji festivala. Festival v Clermond-Ferrandu, ki je letos potekal na spletu, ima obenem status festivala, ki se kvalificira za oskarje: filma, ki zmagata v mednarodnem in domačem programu, predlaga za kandidata za nominacijo za kratkometražnega oskarja.

Film je režirala in zanj scenarij napisala Kukla, režiserka, ki smo jo do zdaj najbolj poznali po režiji glasbenih videospotov in seveda po njeni glasbeni karieri.

Od leve proti desni: Mina Milovanović, Sarah Al Saleh in Mia Skrbinac v Sestrah. Foto: Ksaver Šinkar
Od leve proti desni: Mina Milovanović, Sarah Al Saleh in Mia Skrbinac v Sestrah. Foto: Ksaver Šinkar
Glavna nagrada v Clermont Ferrandu za film Sestre režiserke Katarine Rešek – Kukle

Kaj pomeni "biti ženska"?
Sestre iz naslova – Sina, Mihrije in Jasna – so tri najboljše prijateljice v zgodnjih dvajsetih. Dekleta fantovskega videza, vedno oblečena v ohlapne trenirke, z lasmi, spetimi v nizek čop, zatlačen v pulover, trenirajo borilne veščine in se držijo zase. (Vloge so od igralk zahtevale precejšen fizični napor. "Verjamem, da je telo najiskrenejši del posameznika, ki v sebi hrani vse, kar se nam je kdaj zgodilo," o intenzivnih telesnih pripravah na snemanje pove režiserka.)

Zaradi svojega življenjskega sloga, ki ni v skladu s predvideno vlogo žensk v njihovi skupnosti, so protagonistke pogosto tarča žaljivk ali celo nasilja moških vrstnikov. Čeprav se jim vedno srborito upirajo, so porazi in ponižanja neizbežni. Nekega dne jim bo na pomoč priskočila Fantasy, skrivnostna svetlolaska, ki so jo do zdaj opazovale le od daleč.

Slovenski film: vnema presega okoliščine
Čeprav je film nastajal z relativno nizkim proračunom in v skromnih produkcijskih razmerah – festivalska nagrada, ki znaša pet tisoč evrov, je bila višja od skupnega honorarja, ki ga je Kukla dobila za scenarij, režijo in glasbo filma, nam pove producentka – so Sestre vizualno razkošen film, ki s svojimi prizori nočnega klubskega življenja in premišljeno glasbeno podlago živi na stičišču brutalne resničnosti in sanjske atmosfere. Avtorski podpis režiserke, ki med drugim najde izraz v uporabi močnih barv, je nezgrešljiv.

Ni mi bilo lahko sprejeti javnega denarja, ker včasih glede tega občutim krivdo – dokler ne izračunam, da sem v življenju plačala že dovolj davkov, da sem ta film že zdavnaj odplačala.

Kukla

V dveh od treh glavnih vlog nastopita dekleti, ki prej igralskih izkušenj nista imeli, Sarah Al Saleh in Mina Milovanović – avtorica pravi, da jo zanima intuitivnost pristopanja k vlogi, ki je lastna naturščikom. Tretjo protagonistko upodobi Mia Skrbinac. Kukla je zato v intervjuju, ki ga lahko preberete spodaj, spregovorila tudi o tem, kako globok vtis je nanjo naredil pogum igralke, ki je nedavno javno razkrila svojo izkušnjo s spolnim nadlegovanjem. Sestre se namreč neposredno dotikajo prav nevralgičnih točk v povezavi z razmerji moči, patriarhatom in nasiljem nad ženskami. Več pa v nadaljevanju.

Katarina Rešek (1991), ki se umetniško predstavlja kot Kukla, je filmska režiserka in glasbenica. Leta 2014 je diplomirala iz filmske in TV-režije na AGRFT-ju. V zadnjem času se je uveljavila tudi kot režiserka videospotov, med drugimi je delala z balkansko senzacijo Senidah ter legendarnim bosanskim pevcem Dinom Merlinom. Poleg filmske ima tudi glasbeno kariero. Foto: Marija Strajnić
Katarina Rešek (1991), ki se umetniško predstavlja kot Kukla, je filmska režiserka in glasbenica. Leta 2014 je diplomirala iz filmske in TV-režije na AGRFT-ju. V zadnjem času se je uveljavila tudi kot režiserka videospotov, med drugimi je delala z balkansko senzacijo Senidah ter legendarnim bosanskim pevcem Dinom Merlinom. Poleg filmske ima tudi glasbeno kariero. Foto: Marija Strajnić

Pot na festival Clermont-Ferrand ni bila lahka: za uvrstitev v uradni program se je potegovalo sedem tisoč filmov, izbranih je bilo 78, tudi Sestre. Da je prav vaš film na koncu osvojil grand prix v mednarodni sekciji tekmovanja, je izjemen dosežek. Na virtualni podelitvi nagrad ste bili šokirani, ker "niste še nikoli nikjer zmagali".

S festivala so me poklicali, češ da sem vabljena na sestanek na Zoomu, "da se bolje spoznamo", in me potem šokirali z novico o zmagi. Ne gre za to, da bi mislila, da naš film ne bi mogel zmagati, samo bizaren občutek je, da umetnine med seboj sploh tekmujejo. Nagrada je seveda lepo priznanje, a največ mi pomeni zavest, da je prepričal kritične presojevalce in da je prišel do občinstva. Ljudje o meni morda mislijo, da mi uspeh ogromno pomeni – milijoni ogledov na YouTubu in podobno – a v resnici mi nikoli ni šlo za lovorike. Presune me to, da nekaj, kar sem naredila, pride do toliko ljudi, da si nekateri moje videe ogledajo vsak dan. Za film Sestre velja enako.

"Težava" s kratkim filmom je v tem, da nima najlažje poti do najširšega občinstva, da ga vidi predvsem festivalsko občinstvo. Kaj se bo s Sestrami dogajalo zdaj in kaj si od zmage obetate?

Sestre funkcionirajo kot samostojen film, a je projekt obenem tudi študija za moj celovečerni film Fantasy. V procesu nastajanja Sester sem odkrila igralke in preostalo ustvarjalno ekipo, možnost imam nadgrajevati zgodbo ... Uspeh kratkega filma na referenčnem festivalu pomeni širše odprta vrata za celovečerni film in seveda tudi lažjo uvrstitev na druge festivale. Ogromna prednost je, da se nam je uspelo postaviti na zemljevid.

(Op. n. Producentka filma je postregla s podatkom, da je film Sestre prijavljen na več kot 50 festivalov in da bo grand prix v Clermont-Ferrandu najverjetneje pripomogel k intenzivni festivalski distribuciji. "Že pred začetkom festivala smo začeli pogajanja z enim od največjih prodajnih agentov za kratke filme, s katerim smo tik pred podpisom pogodbe. Redkost je, da slovenski film dobi tujega prodajnega agenta.")

"Ko sem se v srednji šoli srečala s kvirovsko kulturo večjih zahodnoevropskih mest, sem zaznala velike razlike med dojemanjem spola tam in doma, kjer je balkanska patriarhalna mentaliteta še vedno zelo prisotna. Vseeno pa sem kar naenkrat videla veliko vzporednic, izmed katerih me je najbolj fascinirala vzporednica med pojavom virđin in transspolnostjo," je med nastajanjem filma o njegovih izhodiščih povedala avtorica. Foto: Ksaver Šinkar
Kukla na snemanju Sester. Foto: Ksaver Šinkar
Kukla na snemanju Sester. Foto: Ksaver Šinkar

Film je nastajal v skromnih produkcijskih pogojih. Kakšen je bil njegov proračun in na kakšen način ste lahko presegli pomanjkanje sredstev, da to ni vidno pri končnem izdelku?

Proračun filma je bil 64 tisoč evrov, od tega je Slovenski filmski center prispeval 38 tisoč evrov v denarju, preostalo pa predstavljajo vložki koproducentov v obliki tehnike in storitev v poprodukciji. Za sredstva, ki smo jih dobili, sem hvaležna, a treba se je zavedati, da je naša realnost nekaj čisto drugega od tega, kakšna finančna sredstva lahko dobi kratki film denimo v Franciji.

Ni mi bilo lahko sprejeti javnega denarja, ker včasih glede tega občutim krivdo – dokler ne izračunam, da sem v življenju plačala že dovolj davkov, da sem ta film že zdavnaj odplačala. (Smeh.) Rada delam v filmski industriji, ker se vsa sredstva povrnejo: ustvarjajo se nova delovna mesta, podpiramo lokalno gospodarstvo – vlaganje v film je vlaganje v državo.

Zanimiv se mi je zdel kontrast med pojavom virđin in dejstvom, da živimo na zelo homofobnem, transfobnem območju, ki posamezniku v drugačnih okoliščinah nikoli ne bi omogočilo svobode, da živi svojo resnico.

Kukla

To, da se nizkega proračuna v končnem filmu ne vidi, je najverjetneje posledica tega, da izhajam iz sveta glasbenih videospotov: skoraj vedno so bili to nizkoproračunski projekti, ki znajo pričarati iluzijo razkošja. Zdaj sicer delam z večjimi imeni, a še vedno je vložek ekipe pomemben vsaj toliko kot finančni vložek. Za Sestre prav gotovo nihče ni dobil tako visokega honorarja, kot bi bilo prav – vsi smo se projekta lotili, ker smo verjeli v scenarij in v projekt. Vsak je ogromno vložil še dodatno, pa naj bo to v obliki časa, dela ali denarja. Kjer je volja, je tudi pot. Sicer pa tudi ljudje, ki delajo v pogojih, ki se nam zdijo bajni, poznajo odpovedovanje: prebirala sem spomine Wima Wendersa – čudeže je znal ustvariti iz ničesar.

Ven vs. Kукла: z videospoti spreminjata Slovenijo

Film je navdihnil fenomen virđin. Ta kulturni običaj, vezan na Kosovo, Albanijo in Črno goro, diktira, da se v družinah, ki so ostale brez moškega, edina hčerka zaveže celibatu in prevzame vlogo moškega. To dojema kot privilegij. Zakaj vas je pritegnila tovrstna menjava identitete in družbene vloge?

Že dalj časa se ukvarjam z vprašanjem spola, spolnih vlog in identitet. Virđine so se mi vedno zdele zelo poseben del balkanske družbe in hotela sem predstaviti lokalni običaj. Zanimiv se mi je zdel kontrast med pojavom virđin in dejstvom, da živimo na zelo homofobnem, transfobnem območju, ki posamezniku v drugačnih okoliščinah nikoli ne bi omogočilo svobode, da živi svojo resnico. (Videla sem veliko vzporednic s tem, kako živimo danes na tem območju: rada bi verjela, da že živimo v postpatriarhalni družbi, a se mi pogosto dozdeva, da je še vedno zelo patriarhalna.) Virđine se mi zdijo transspolen fenomen, s to razliko, da je "transspolnost" povzročena od družbe in ne posameznika.

V scenariju je tudi veliko avtobiografskih elementov, detajlov iz mojega otroštva in nasilja, ki sem mu bila priča. Iz devetdesetih se spominjam odraslih punc, ki so nosile trenirke in spete lase ter se zdele pozabljene od sveta. Zdele so se mi last njihovih družin, kot da morajo biti ves čas na voljo staršem, da ne morejo živeti same zase. Mogoče je bila to stvar manjših krajev, v kakršnem sem odraščala tudi sama.

Film je nastal v produkcijski hiši A Atalanta, sofinanciran je bil s sredstvi Slovenskega filmskega centra, ter v koprodukciji z NuFrame, Zvokarna ter Supermarket. Foto: Ksaver Šinkar
Film je nastal v produkcijski hiši A Atalanta, sofinanciran je bil s sredstvi Slovenskega filmskega centra, ter v koprodukciji z NuFrame, Zvokarna ter Supermarket. Foto: Ksaver Šinkar

Postavile so si svoja pravila, da bi na ta način ušle nadzoru, drugemu skupku pravil, v katera so bila rojena.

Kukla

V Sestrah spoznamo tri dekleta, ki poudarjajo svoj fantovski videz in vedenje. Fenomen ženske, ki naj bi "prestopila", ste torej pomnožili s tri. Kakšna je dinamika med njimi? Zdi se, da ima Sina izrazito vodilno vlogo, da pa imajo vsaka svoje razloge za sprejetje nove identitete.

Fenomen sem hotela prestaviti v sodobno okolje, dinamika treh pa se mi je od nekdaj zdela fascinantna. Dva sta vedno par, trije pa so že skupina, majhna skupnost, v kateri vedno pride do zanimivih dinamik, boja za moč itd. Skupaj delujejo kot en lik, povezuje jih duh sestrstva (čeprav biološko niso sestre), a imajo v resnici vsaka svojo pot. To, da delujejo enotno, je njihov obrambni mehanizem – obenem pa tako ni mogoče živeti, vsak mora v družbi živeti in se vzpostaviti kot posameznik. Postavile so si svoja pravila, da bi na ta način ušle nadzoru, drugemu skupku pravil, v katera so bila rojena. Pravila zanje predstavljajo svobodo in obenem tudi zapor.

V retrospektivi šele razumem, koliko poguma je bilo potrebnega, da je Mia lahko sodelovala. Samo še globlje spoštovanje in ljubezen čutim do nje. Pogum, ki ga je pokazala, je odprl pot za številne druge ljudi.

Kukla

Zanimiv se mi je zdel motiv slušnega aparata, ki ga nosita dve od treh protagonistk. S tem, da ga snameta, se lahko po lastni izbiri odmakneta, odrežeta od okolice.

V preteklosti sem v okviru neke izmenjave snemala skupino mlajših odraslih, ki so bili gluhi ali naglušni. Obstaja svet znotraj našega sveta, ki se ga niti ne zavedamo zares. Ljudje z invalidnostmi so vedno potisnjeni ob stran, ustvarijo si lastne skupnosti. Ti ali jaz si lahko pobarvava lase rožnato in govoriva o tem, kako "drugačni" sva, pa sva v resnici popolnoma enaki kot vsi drugi ljudje, ki se še iščejo. Posamezniki z invalidnostjo pa drugačnost dejansko občutijo na svoji koži. Zdelo se mi je, da gre ta motiv z roko v roki s Sestrami. Lahko pa njihova invalidnost, kot pravite, postane tudi sredstvo nadzora.

Zavzemati se je treba tudi za večjo vidnost. Na splošno v filmih vidimo premalo ljudi z invalidnostjo – če pa že, mora pa biti vedno na neki način upravičena, razložena. Življenje ne deluje tako: vsak dan srečaš ljudi, ki so na invalidskem vozičku ali nosijo slušni aparat, pa to ni edino, kar jih določa.

"Hotela sem, da Fantasy igra nekdo, ki je tudi v resnici transspolna oseba: morala mi je preprosto zaupati, da bo lahko na filmu povedala svojo resnico." Foto: Ksaver Šinkar

Pri ustvarjanju vas pogosto zanima točka, kjer patriarhalna kultura trči ob zahodnjaški način življenja. To dvojnost najbrž ponazarja izkušnja mladih, ki odraščajo v Sloveniji, njihovi starši pa so priseljenci.

O teh stvareh lahko govorim iz prve roke, ker sem zmes Slovenije in Balkana. Nekatere stvari so na Balkanu še veliko bolj tradicionalne kot v Sloveniji – tudi to, kako ženske dojemamo same sebe. Tradicionalnost je ukoreninjena globoko v nas, tudi temperamentno smo morda malo drugačni. Ampak v resnici se vsi spopadamo z istimi vprašanji, le da so morda drugače zapakirana.

Kadar delaš z ljudmi, ki nimajo igralskih orodij, jih je treba voditi tako, da se naslanjajo na intuicijo, obenem pa zagotavljati varnost in spoštljivost za vse.

Kukla

V glavnih vlogah nastopijo Mina Milovanović, Sarah Al Saleh in Mia Skrbinac. Kako ste našli svoje glavne igralke, glede na to, da dve od njiju prej nista imeli igralskih izkušenj?

Od samega začetka sem vedela, da bo v filmu nastopila Mia Skrbinac. Že ko sva sodelovali na snemanju neke televizijske serije, še preden je bil scenarij dokončan in še preden smo dobili sredstva, sem ji že povedala, da imam vlogo zanjo. Sicer pa rada delam z naturščiki, ker pišem like, ki potrebujejo bolj surove zgodbe. S producentko sva organizirali avdicije, iskali sva tudi prek Instagrama – stvari so se razvijale po naključju, a na koncu sta se pojavili dekleti, ki popolnoma ustrezata likoma v filmu. Predzgodbi, ki sem ju napisala za lika Sine in Mihrije, se ujemata z njunimi življenjskimi izkušnjami! Razen Mie ni nihče prebral scenarija pred avdicijo, kar pomeni, da so morali vložiti ogromno zaupanja v proces. Ganilo me je, ko sem videla, koliko sebe so dali v film – tudi fantje v zgodnjih dvajsetih, za katere sem mislila, da ne bodo tako odprti. Hotela sem tudi, da Fantasy igra nekdo, ki je tudi v resnici transspolna oseba: morala mi je preprosto zaupati, da bo lahko na filmu povedala svojo resnico. (Ganjeno.) Neverjetno hvaležna sem vsem.

"Pozneje, ko je Mia javno delila svojo travmo, me je stisnilo pri srcu – tega nismo nikoli naslovile neposredno ..." Foto: Ksaver Šinkar
Avtoportret: 58 sekund s Kuklo

Glavne vloge so od igralk zahtevale veliko telesnega izražanja: od tega, da se pred kamero pretepajo, trenirajo borilne veščine in plešejo, do tega, da privzemajo moško govorico telesa in hojo. Ste imeli na snemanju koreografe, so bile priprave intenzivne?

Imeli smo koreografa za pretep, Sebastjana Stariča, s katerim smo vadili pretep tako, da je bil varen za vse vpletene. Naučila sem se, da se pri ljudeh, ki se znajo pretepati, stvari včasih odvijajo malo prehitro. (Smeh.) Verjamem, da je telo najiskrenejši del posameznika, čisto čustvo, ki v sebi hrani vse, kar se nam je kdaj zgodilo. Hotela sem, da se začutijo skozi telo. Mina Milovanović tudi v resnici trenira kikboks, Sarah Al Saleh je v resnici plesalka. Imeli smo ogromno vaj, kjer ni šlo za klasično branje scenarija, pač pa smo raziskovali, kako se odziva telo in kako se one odzivajo druga na drugo. Poslušale smo pesmi, ki so v nas vzbudile določena čustva. Kadar delaš z ljudmi, ki nimajo igralskih orodij, jih je treba voditi tako, da se naslanjajo na intuicijo, obenem pa zagotavljati varnost in spoštljivost za vse.

Na žalost je skoraj nemogoče najti žensko, ki ne bi imela nobene izkušnje z nasiljem, povezanim s spolnostjo.

Kukla

Je bilo snemanje kdaj tudi psihično naporno? Za zgodbo je pomemben prizor spolnega napada. Del tega prizora je tudi Mia Skrbinac, ki je nedavno z razkritjem svoje izkušnje na fakulteti načela javni pogovor o spolnem nadlegovanju in zlorabi moči pri nas.

Snemanje je bilo za vse vpletene intenzivna izkušnja. Jasno, da smo ohranili razmejitve, da je šlo za snemanje in ne za resnično življenje. Smo pa pred tem same obravnavale temo nasilja in zlorab: na žalost je skoraj nemogoče najti žensko, ki ne bi imela nobene izkušnje z nasiljem, povezanim s spolnostjo. Posredno ali neposredno je vsaka od nas lahko delila določene stvari. Pozneje, ko je Mia javno delila svojo travmo, me je stisnilo pri srcu – tega nismo nikoli naslovile neposredno ... V retrospektivi šele razumem, koliko poguma je bilo potrebnega, da je lahko sodelovala. Samo še globlje spoštovanje in ljubezen čutim do nje. Pogum, ki ga je pokazala, je odprl pot za številne druge ljudi.

"Postavile so si svoja pravila, da bi tako ušle nadzoru, drugemu skupku pravil, v katera so bila rojena." Foto: Ksaver Šinkar

Gibanje NisiSama je v zadnjih mesecih na Balkanu dobilo precejšen razmah in določene pogovore, ki smo jih prej načenjali predvsem v kontekstu Hollywooda, preneslo na domača tla. Kako dojemate ta javni diskurz in odzive nanj? Smo stopili na pot tektonskih sprememb?

"Zavzemati se je treba tudi za večjo vidnost. Na splošno v filmih vidimo premalo ljudi z invalidnostjo – če pa že, mora pa biti vedno na neki način upravičena, razložena." Foto: Ksaver Šinkar

Filmski in gledališki svet stoji na gnilih temeljih avtoritarnosti in mačizma, ki ne predvideva prostora za žensko. Tudi v času študija na akademiji se nisem počutila kot del tega sveta: vedno me je čudilo, kako smo lahko tako zelo ozki. Globoko spoštujem vse ženske, ki so spregovorile, in tudi tiste, ki niso, ker je tudi v tišini težko prestajati stvari. Določeno mero hipokrizije vidim v tem, da se javnost odzove, če spregovori igralka in režiserka – kako pa bi bilo, če bi tajnica ali čistilka v nekem podjetju razkrila, da jo nadleguje šef? Delavka v tovarni? Tisti, ki imamo malo več pozornosti javnosti, moramo biti glasni tudi za tiste, ki je nimajo. Piše se leto 2021, čas je za svobodo. Ne gre za sovraštvo do moških in vesela sem, ko vidim mlade kolege, ki brez vsakih zadržkov izrazijo podporo gibanju. Težava patriarhata je v tem, da je škodljiv za ženske in za moške.

Vaš avtorski podpis ostaja uporaba glasbe – pesmi, ki jih slišimo v filmu, ne ostajajo na ravni glasbene podlage, pač pa so povzdignjeni na raven vsebine. Posamezni segmenti delujejo kot glasbeni videospoti, videospote pa dojemate kot "format časa, v katerem živimo".

"Naučila sem se, da se pri ljudeh, ki se znajo pretepati, stvari včasih odvijajo malo prehitro." Foto: Ksaver Šinkar

Videospot je umetniška forma, ki sama v sebi nosi sporočilo. Vse pesmi, ki so v filmu, nosijo določen kulturni pečat, delujejo kot komentar časa, v katerem živimo, ali časa, v katerem so bile popularne. Vatikan Vuka Moba je pomemben v subkulturi urbanega turbofolka, Pusti modu Zdravka Čolića je imel velik pomen v Jugoslaviji. Pomembno je vedeti, kakšno tradicijo nosi v sebi bolgarska zborovska glasba, ki jo ponazarja pesem Pilentze Pee. Izbira glasbe je sporočilna na enak način kot izbira kostumografije, uporaba točno določenega avtomobila ipd. Zanima me predvsem hibrid med filmom in videospotom, še posebej, ker se je videospot pri nas še pred nekaj leti dojemalo kot podumetniško zvrst. A spot je lahko, čeprav je promocija glasbenika, tudi vrhunsko umetniško delo. Zanimajo me trki med dvema svetovoma, hibridnost, novosti, ki se rodijo iz navidezne nezdružljivosti.

"Кукла Kesherović je končno čefurka"

Kaj mi lahko poveste o celovečercu Fantasy? Katere elemente in motive Sester boste razširili in poglobili? Je scenarij že dokončan, ste za sredstva že zaprosili?

Scenarija nočem dokončno "zakleniti", rada bi pustila odprto, hibridno formo, ki se bo razvijala na snemanju in morda tudi še v montaži. Film je v mojih očeh živa entiteta. Rada bi nadaljevala hibridno formo med videospotom in filmom, med fantazijo in resničnostjo. Film Fantasy se bo nadaljeval tam, kjer so se Sestre končale: sodobne virđine spoznajo žensko, ki to šele postaja. Naučila jih bo, da je ženska lahko, kar koli in kdor koli hoče biti. Želim si, da bi bil film koprodukcija, ker bodo liki narodnostno mešani in tudi snemali ne bomo samo v Sloveniji.

(Producentka na tem mestu dodaja, da bo proračun filma približno 800 tisoč evrov in da čakajo na razpis Slovenskega filmskega centra. Koprodukcijska sredstva bodo iskali po širši regiji, po zmagi v Clermont-Ferrandu pa so zanimanje za projekt izrazili tudi francoski producenti.)