Arhitekt Marko Mušič (1941), ki v slovenskem in širšem prostoru Balkana deluje že skoraj 60 let, je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Foto: BoBo
Arhitekt Marko Mušič (1941), ki v slovenskem in širšem prostoru Balkana deluje že skoraj 60 let, je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Foto: BoBo

To je tudi pri 80 letih življenje enega najdejavnejših arhitektov na Balkanu. V Jugoslaviji je ustvarjal veliko modernistično arhitekturo, se po osamosvojitvi posvetil sakralnim znamenjem, ljubljanskim Žalam in spominskemu parku Teharje. Veliko priznanje za svoja dela je Mušič doživel z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v Muzeju sodobne umetnosti MoMA v New Yorku pred dvema letoma.

Vabljeni k branju intervjuja!


Akademik Marko Mušič, na več mestih ste opozarjali na grški pojem čudenja … Čudenja v smislu, da je nekaj in ni nič, čudenja v smislu porajanja erosa. Arhitektura iz večnosti prenaša v kozmos, iz nesnovne ideje ustvarja bit. Ali se pri osemdesetih letih še čudite?
To je popolnoma jasno. Ne samo čudim ... André Gide je zapisal prekrasno misel, da starejši ljudje ne postanejo otročji, kot je splošno reklo, temveč spoznajo, da so ostali otroci. V tem smislu je moje čudenje popolnoma razumljivo.

Še zmeraj me napaja, in čudenje je za ustvarjalca v kulturi osnova, da se nečesa sploh loti, da želi ustvariti svojo vizijo nečesa, kar nastaja iz nič.

Čemu pa se čudite?
Čudim se lahko vsemu. Najbrž je tako tudi pri ustvarjalcih v znanosti, ne samo v umetnosti. Velikokrat se čudim, kako iz zavesti v podzavest prehaja naša volja ali silna želja, da bi ustvaril nekaj določenega. Mnogokrat v budnem, racionalnem stanju ne prideš "do konca". Te stvari se nalagajo v podzavesti in se ti lahko zgodi, da ponoči vidiš popolnoma jasno podobo tega, kar si iskal in kar iščeš. Temu se lahko neskončno čudiš ...

Podelitev Prešernovih nagrad: "Za umetnost danes gre, za tisto diamantno konico kulture"

Temu navdihu, ne?
Temu navdihu, ki skrivnostno potuje skozi človeka! Od nekod prihaja, iz zavesti, iz vedenja, se oplaja v nasičenih podatkovnih zbirkah podzavesti in tam se sama izlušči rešitev, ki je buden nisi sposoben najti.

Vaše življenje je potekalo ob velikih ljudeh. Živeli ste z njimi, se učili od njih, delali z njimi. Videli ste svet. Kaj takšnemu človeku pomeni Prešernova nagrada za življenjsko delo?
Ob vseh nagradah in priznanjih, ki sem jih prejel, je Prešernova nagrada najgloblja in najžlahtnejša počastitev dela in življenja, ki je posvečeno arhitekturi. V svojem primeru in sedanjih razmerah nasploh sem zelo vesel, da je nagrada po dolgem času počastila arhitekturo in umetnost prostora.

Kot arhitekt moram poudariti pomen umetnosti prostora za slovensko identiteto, saj ta vidik zanemarjamo. Predvsem so tu očarljive domače prepesnitve velikih evropskih arhitekturnih zgledov, denimo vaške cerkvice, katedrale. Potem je tukaj lepota ljudskega stavbarstva, kulturne krajine. Pri nas so delovali odlični tuji arhitekti, kot sta Domenico Rossi, Andrea Pozzo in drugi. Predvsem je izjemna naša avtorska arhitektura, s svetovnim vrhuncem Jožetom Plečnikom. Zato se mi zdi v tem času posebej pomembno, da se zavzemam za spoštovanje, spodbujanje, uveljavljanje naše kakovostne sodobne ustvarjalnosti na področju umetnosti prostora. Le tako bomo zajezili poplavo slabe, konfekcijske in neprimerne arhitekture. Enako je treba storiti glede neprimernih, uničujočih posegov v prostor, ki se pri nas lahko dogajajo kjer koli.

Mogoče bomo z novo in kakovostno arhitekturo spodbudili renesanso umetnosti prostora in jo dodali narodni identiteti. To je vidik, ki ga želim poudariti. In to tako, da se bodo institucije in posamezniki tega zavedali.

"Opazujem in premišljujem. Sam sem začel delati zelo mlad. Pri 25 letih sem že gradil spominske objekte in kulturne centre," pravi Mušič. Foto: BoBo

Arhitektura je po letu 2010 v nekem smislu izgubljala družbeni pomen. Veliki projekti so se končali, arhitekti niso več prišli do prave besede. Nekaj od tega je gotovo zakrivila gospodarsko-finančna kriza. Kaj se je zgodilo?
Opazujem in premišljujem. Sam sem začel delati zelo mlad. Pri 25 letih sem že gradil spominske objekte in kulturne centre. Če si zmagal na natečaju, te je cenila tudi politika. Kot avtorja objektov, ki so bili vendarle tudi politične narave, mi nihče ni rekel, da se moram včlaniti v Zvezo komunistov. Kakor koli obračam, je bil arhitekt v jugoslovanskem obdobju popolna avtoriteta.

Potem se je v samostojni Sloveniji to začelo izgubljati. Prvi razlog je ta, da se je gradilo zelo malo državotvornih objektov, morda celo nobeden. Cankarjev dom, Klinični center ... kje so takšni projekti? Takrat je bilo veliko projektov in obsežnih gradenj. Drugi razlog pa je, da so vse projekte v Jugoslaviji pridobivali na podlagi anonimnih arhitekturnih natečajev. To je bilo izjemnega pomena, ker so bile natečajne komisije res nepristranske in iz različnih delov nekdanje države. Taki natečaji so bili za mlade arhitekte pomembna spodbuda, na natečajih se je izbiralo najboljše, s čimer je rasla kakovost arhitekture.

Tretji razlog je prevzem kapitalistične roke, ki je prevzela tudi najboljše lokacije in terene za gradnjo ter same objekte. Investitor je danes tisti, ki daje ukaze in usmerja arhitekturo. Seveda ta investitor ni papež Sikst V., ki je obnovil Rim, ampak je nekdo, ki nima pojma o arhitekturi in posegih v prostor. Ima pa denar in moč.

Tako dobivamo degradirano arhitekturo, ki nima več pomena. Ni pomembnih, državotvornih objektov, kjer bi se ta kakovost lahko spet vzpostavila in bi jo ljudje lahko videli, občudovali, cenili in imeli za svojo.

Arhitektura je rojena pred drugimi umetnostmi. Predvsem je pomembno, da je arhitektura rojena iz neke silne želje, da bi izrazila najgloblje potrebe družbe in njenih tvorcev. Državotvorni objekti so, kot rečeno, globok izraz družbe.

Marko Mušič

Tako lahko bolje razumemo vašo trditev, ki jo večkrat ponavljate, da je arhitektura kraljica umetnosti.
Arhitektura je rojena pred drugimi umetnostmi. Predvsem je pomembno, da je arhitektura rojena iz neke silne želje, da bi izrazila najgloblje potrebe družbe in njenih tvorcev. Državotvorni objekti so, kot rečeno, globok izraz družbe. V nasprotju s klasičnimi umetnostmi se le v arhitekturi srečujeta racionalno in iracionalno. Na eni strani namen, uporabnost, funkcionalnost, na drugi strani duhovnost, simbolika, obrednost, tudi sakralnost, vsi vidiki umetnostnega. Skratka, tisto, kar dviga arhitekturo nad gradbeniški horizont.

Zato sem si že na začetku ustvarjanja postavil moto "Stati na tleh, segati za oblaki". Želel sem si dopovedati, da arhitekt ne more iz tistega osnovnega stanja na tleh, v območju pragmatičnosti in uporabnosti, a vendarle mora čim bolj segati za oblaki, po duhovnosti, simboliki, umetnostnemu. V tem ravnotežju pravzaprav vidim kakovost arhitekture nasploh, skozi vse čase. Verjetno bo to ostalo zlato pravilo, ki ga bo vedno težje dosegati.

V bistvu govorite o presežnem?
Tako je, presežno.

Marko Mušič je sin arhitekta Marjana Mušiča in učenec velikega Edvarda Ravnikarja. Foto: BoBo
Marko Mušič je sin arhitekta Marjana Mušiča in učenec velikega Edvarda Ravnikarja. Foto: BoBo

Katera velika arhitekturna imena vas potem zvesto spremljajo v življenju?
Velika ljubezen do arhitekture, tudi poglabljanje v njeno zgodovino in teorijo, sta bila dar in celo privilegij odraščanja ob očetu. Akademik Marjan Mušič je bil izjemna osebnost v dovolj tanki plasti slovenske duhovne aristokracije. Bil je izjemen poznavalec umetnosti, globok arhitekturni teoretik in zgodovinar, izvrsten projektant, konzervator, karizmatičen akademski učitelj in odličen strokovni pisec. Leta 1980 je izdal prvo knjigo o Jožetu Plečniku, ki je bila večkrat ponatisnjena. Med njegovimi knjigami je bila zame najpomembnejša velika trilogija o velikih arhitektih vseh časov. Vsaka od teh osebnosti je za novega arhitekta izjemna, vir navdiha in vzor.

Moj junak nad junaki je že od davnine mladih let Francesco Borromini, baročni arhitekt z majhnim številom realizacij, ki pa so vse vrhunci svetovne arhitekture. Borromini je nedosegljiv v ustvarjanju iluzije prostora in magiji vnašanja dnevne svetlobe, torej najzahtevnejših vrednot v arhitekturi. Po njih segajo redki.

V svojem času sem imel tudi veliko srečo, da sem diplomiral pri največji osebnosti slovenske arhitekture 20. stoletja, profesorju Edvardu Ravnikarju. Velika sreča je bila tudi, da sem se lahko izpopolnjeval v tujini. Še posebej, ko sem prejel prestižno štipendijo Fordove fundacije in odšel na izpopolnjevanje k slovitemu ameriškemu arhitektu Louisu Kahnu. To je bilo zame usodno, pomembno in uspešno.

Jugoslovanska socialistična arhitektura seže vse do New Yorka

Kaj vam je dal gospod Kahn?
V resnici sem ga občudoval že dolgo prej, preden sem ga spoznal in delal z njim v Filadelfiji. To je bil v tistem času, morda tudi danes, eden od redkih, če ne edini arhitekt, ki je imel zgrajeno filozofijo arhitekture. Tudi on je, tako kot Borromini, naredil zelo malo konkretnih stavb. Vsaki je dal značaj in dušo, a pomemben je, ker je h arhitekturi pristopil z jasnimi in izčiščenimi pogledi. Zato je njegova arhitektura drugačna od vseh arhitektur, tudi njegovih ameriških sodobnikov. Ko sem ga spoznal, je bil to čudovit osebni stik, ki ni bil več na ravni izpopolnjevanja arhitekturnega metjéja. Imela sva dialog na neki višji ravni. To sem si tudi želel. Seveda so potem, razumljivo, moje prve arhitekture nastajale v modernističnem okrožju. Zanimivo pa je, kar izhaja iz političnih programov novih objektov, predvsem kulturnih domov, ki so se gradili po nerazvitih območjih nekdanje skupne države, da so te arhitekture dosegale zelo visoko kakovost. To je na svetovni ravni leta 2018 s poklonom jugoslovanski modernistični arhitekturi storil Muzej sodobne umetnosti MoMA v New Yorku.

V tem smislu ne razumem zavračanja dosežkov tistega časa. To je ena od mnogih nenavadnih podob Slovencev, ki jih je mnogo, od podcenjevanja lastnih sposobnosti in avtoritete do samomora. To je bil velik dogodek, da se osrednji muzej na svetu pokloni jugoslovanski arhitekturi. Niso se ukvarjali z ideologijo takratnega časa, ne presojali, kdo in iz katere republike je delal arhitekturo. Edino merilo je bila kakovost. Razstava v New Yorku je jugoslovansko arhitekturo postavila ob bok svetovnim arhitekturam tistega časa.

Najbolj prestižne založbe, kot so Phaidon in Black Crow, izdajajo objave del jugoslovanskih arhitektov, ki so bolj poudarjene od ikon tistega obdobja, ki so že slovele v modernistični arhitekturi sveta. To je novo odkritje, ki popolnoma prevrednoti ocenjevanje svetovne arhitekture za štirideset, petdeset let nazaj. Jugoslavije takrat pač ni bilo v svetovnih medijih. Ne razumem, da se sramujemo tega, kar nam svet priznava kot najboljše.

Novi klasični del pokopalisca Žale, ki ga je zasnoval Marko Mušič, so odprli leta 2011. Foto: BoBo
Novi klasični del pokopalisca Žale, ki ga je zasnoval Marko Mušič, so odprli leta 2011. Foto: BoBo

V katerem trenutku ste se gotovo morali ponovno najti kot arhitekt. Morda po osamosvojitvi?
Razpad nekdanje države je pomenil, da sem se preusmeril v naloge s simbolno, obredno in sakralno vsebino. Te naloge je uvedla nova cerkev v Dravljah v Ljubljani. Takrat je bilo popolnoma neverjetno, da bi v Jugoslaviji gradili nove cerkve. No, ampak ob koncu nekdanje države so jezuiti razpisali natečaj, na katerem sem zmagal. Kmalu sem spoznal in doživel neverjetno sodelovanje z draveljskimi jezuiti. Sodelovanje, ki me je stalno spreminjalo na renesančni odnos nekega omikanega naročnika, ki skupaj s svojim arhitektom dejansko ustvarja velike arhitekture, ki jih poznamo iz renesanse in baroka.

Potem so se naloge simbolnega značaja nadaljevale. Zmagal sem na natečaju za spominski park v Beogradu. Na začetku gradnje spominskih obeležij so bili v prednosti dobri kiparji, ki so vrsto desetletij prevzemali tovrstne naloge. Potem so te naloge postajale arhitektonske in bolj kompleksne. Natečaj je bil zanimiv in prispela je vrsta odličnih kiparskih projektov. Komisija, ki jo je vodil karizmatični arhitekt Bogdan Bogdanović, je izbrala moj projekt, v katerem ni bilo kipov, zgolj simbolna krajina. Ta je sama po sebi lahko bolj povedna od konkretne kiparske rešitve. Arhitektura prostor ustvarja, kiparstvo pa samo spreminja. Pri velikih kompleksih je bolj prepričljiva, vseobsegajoča in manj konkretna, kako je treba tak park čutiti in doživljati.

S to izkušnjo sem zmagal tudi na natečaju za park Teharje. Njegova naloga je naloga duhovnosti in sakralnosti, glede na okoliščine žrtev in tragičnega dogajanja. Na simboliko in duhovnost se navezuje tudi urejanje novega pokopališča Žale. Te naloge so mi odprle novo obdobje, so pa vmes nastajali drugi projekti, kot je nova potniška postaja v Ljubljani, NUK II, apostolska nunciatura ...

Nisem pa si mogel misliti, da mi bo kdaj dano nadaljevati Plečnikovo ustvarjalno delo. To se je zgodilo v sodelovanju z bosansko frančiškansko provinco Bosne Srebrene. Kot je znano, je Plečnik prijateljeval s takratnim provincialom Josipom Markušićem. V tem prijateljstvu je nastala sijajna arhitektura Plečnikove cerkve svetega Antona v Beogradu in številni drugi neuresničeni projekti. Zgradil sem dve novi cerkvi. Prvo v Banjaluki smo po vojni obnovili, usoda osrednjega bosanskega svetišča v Podmilačju pri Jajcu pa je bila bolj tragična. Svetišče z več cerkvami je bilo popolnoma uničeno. Zahtevno urejanje tega svetišča traja še danes.

Brez odličnega poznavanja teorije v arhitekturi ne more nastati nič pomembnega. Pomenljiva je izkušnja, da so mnogokrat najboljši ustvarjalci tudi najboljši arhitekturni teoretiki. Ustvarjalec zrenje teoretične presoje bolje definira in razloži v knjigah ter publikacijah.

Marko Mušič

Prej ste dejali, da je imel Louis Kahn izdelan filozofski sistem. Teorija v starogrščini pomeni zrenje. Kaj je v osnovi arhitektura, teorija ali praksa?
Prepričan sem, da je za ustvarjalnega arhitekta oboje. Brez odličnega poznavanja teorije v arhitekturi ne more nastati nič pomembnega. Pomenljiva je izkušnja, da so mnogokrat najboljši ustvarjalci tudi najboljši arhitekturni teoretiki. Ustvarjalec zrenje teoretične presoje bolje definira in razloži v knjigah ter publikacijah. Velika renesančna arhitekta Andrea Palladio in Leon Battista Alberti sta napisala vrsto knjig o arhitekturi kot taki, ne o lastnih projektih, temveč teoriji. Dejansko lok, v katere je ustvarjalec arhitekture hkrati tudi najboljši poznavalec teorije, sega od Vitruvija v prvem stoletju pred našim štetjem do danes. V sodobnosti izhaja mnogo sijajnih razprav najboljših ustvarjalcev arhitekture. Gre za razprave, ki presegajo razprave sicer sposobnih in plodovitih umetnostnih zgodovinarjev. Ustvarjalni arhitekt ve še več in mu je pot do teorije na stežaj odprta.

Ko govorite o ustvarjalnih arhitektih, se mi zdi to bistroumni nesmisel. Mar ni ustvarjalnost neločljivo povezana z arhitekturo?
Ne. Arhitektov je zelo veliko in se, žal, vedno bolj ukvarjajo z vsem mogočim. Prodajajo ploščice, svetila in italijanske stole. Seveda, ker ni širših družbenih arhitekturnih nalog in splošne spodbude ...

... v bistvu niti ni potrebe?
Res je, ni potrebe pa tudi ni možnosti, da bi arhitekt v družbenem okolju spet postal avtoriteta.

"Arhitektov je zelo veliko in se, žal, vedno bolj ukvarjajo z vsem mogočim," opaža Mušič. Foto: BoBo

Bi imeli Slovenci drugačen odnos do arhitekture, če bi lahko obiskali novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani? Bi se potem po pozitivni izkušnji velikega prostora pojavila družbena potreba po mogočni arhitekturi, ki bi ustvarjala tudi nove prostore doživljanja in življenja? Denimo tako, kot to v arhitekturnem smislu uspeva Goriški knjižnici Franeta Bevka.
Točno tako. Taki projekti ustvarijo popolnoma novo klimo. Zanimivo, da omenjate ravno knjižnice. Zame so katedrale sodobnega časa. Aleksandrijska knjižnica, nova knjižnica v Parizu, nacionalna knjižnica v Londonu, da jih ne naštevam. Knjižnice so vzpostavile popolnoma drugo merilo odnosa ljudstva do arhitekture in pomembnih državnih institucij ter kulture. Zato je popolna jalovost naše države, da desetletja ni sposobna zbrati moči za pomembne državne objekte, usodna za odnos do arhitekture.

Sem arhitekt, ki še zmeraj verjame v arhitekturo za vse čase. To je večnostna arhitektura, ki jo razumem, da izhaja iz splošne in arhitekturne tradicije. Gre za arhitekturo, ki je v času nastanka kakovostna, dobro berljiva, pomensko spodbudna in zato daje našemu okolju in življenju v njem smisel in ceno. Hkrati je to arhitektura, ki bo zaradi teh vrednot ostala dobra tudi v prihodnosti.

Marko Mušič

Nikoli se niste pustili pospraviti v predal. Kdo ste kot arhitekt?
Kdo sem? Kakšno preprosto vprašanje (smeh). Sem arhitekt, ki še zmeraj verjame v arhitekturo za vse čase. To je večnostna arhitektura, ki jo razumem, da izhaja iz splošne in arhitekturne tradicije. Gre za arhitekturo, ki je v času nastanka kakovostna, dobro berljiva, pomensko spodbudna in zato daje našemu okolju in življenju v njem smisel in ceno. Hkrati je to arhitektura, ki bo zaradi teh vrednot ostala dobra tudi v prihodnosti.
Po drug strani sem arhitekt, ki je prepričan, da je treba v sodobno arhitekturo, kakršna koli že je, brezpogojno vnašati regionalno tradicijo, genius loci, torej značilnosti kraja, kamor je arhitektura postavljena. Stavba oziroma neka ureditev v danem prostoru mora prav tako upoštevati lokalno identiteto in učinkovati tako, kot da je tam že od nekdaj.

Ob silnih trendovskih premenah želim ohraniti osebni ustvarjalni izraz in vanj verjeti. Samo tako se lahko moje delo ohrani v novih poplavah trendovskih premen. Sem privrženec celovite arhitekture, kot jo je zagovarjal Plečnik, se pravi arhitekture, ki sega od zasnove do zadnjega detajla. Ne ločujem med majhnimi in velikimi projekti. Nikjer ni rečeno, da so veliki projekti velika arhitektura in obratno. Lep primer tega je ravno moj junak nad junaki Francesco Borromini. V Rimu je pri Štirih vodnjakih zgradil miniaturno cerkev svetega Karla. Cerkev je tako majhna, da bi jo lahko skrili v enega od mogočnih Bramantejevih stebrov, ki podpirata Michelangelovo kupolo v baziliki svetega Petra. Kljub miniaturnosti gre za največjo arhitekturo vseh časov, dokaz, da majhni in veliki projekti niso merilo za kakovost arhitekture same.

Zelo zgodaj sem bil izrazit modernistični arhitekt, kot je izhajalo iz moje izobrazbe in seveda stanja v svetovni arhitekturi tistega časa. Foto: BoBo
Zelo zgodaj sem bil izrazit modernistični arhitekt, kot je izhajalo iz moje izobrazbe in seveda stanja v svetovni arhitekturi tistega časa. Foto: BoBo

Zelo zgodaj sem bil izrazit modernistični arhitekt, kot je izhajalo iz moje izobrazbe in seveda stanja v svetovni arhitekturi tistega časa. Vendarle sem že na začetku delovanja spoštoval omenjeno načelo, da sem v svojo arhitekturo vgrajeval lokalno in regionalno tradicijo ter specifike ljudskega stavbarstva, skratka, identiteto kraja. V tem prepletu nove arhitekture in čara tradicije je izjemno polje ustvarjalnosti, ki daje nove možnosti. Moderna arhitektura seveda ni več shematična, poenotena in hladna. Vsaka stavba in vsak projekt dobita novo identiteto. In vse te identitete so različne, saj so različni tudi kraji, kamor je arhitektura umeščena.

Enako načelo sem spoštoval v obdobju duhovnih in sakralnih stavb ter ureditev. Draveljska cerkev je absolutno podrejena dragocenemu okolju baročne cerkve svetega Roka, lipovemu drevoredu, ki vodi do pokopališča in drugim danostim prostora. Vidik ohranjanja in oživljanja tradicije v novi arhitekturi je zame izjemno pomemben.

Govorite o arhitekturi za vse čase. Kateri so potem za vas največji izzivi sodobne arhitekture?
Nekoč so arhitekti vedeli, kaj želijo, niso pa vedeli, kako naj do tja pridejo. Danes arhitekti vemo, kako, največkrat pa ne vemo, kaj. Gre za to, da so v preteklosti arhitekti in njihovi izobraženi naročniki natančno vedeli, kakšno arhitekturo in doživetje želijo, a je bilo to gradbeniško nemogoče doseči. Vendarle je težnost gradiva omejevala želje po arhitekturi. Danes je popolnoma obratno. Sodobna tehnika in tehnologija omogočata skoraj vse, a ne vemo prav dobro, kakšno arhitekturo želimo ustvariti.

To bo velik arhitekturni problem prihodnosti, kako bo arhitektom v neskončnem omrežju možnosti uspelo ohraniti ravnotežje med racionalnim in iracionalnim, kako bodo lahko novi arhitekturi dodali simboliko, duhovnost, vidike umetnostnega in obrednega, ki so za arhitekturo temeljne in pomembne prvine. Tudi to, kako jim bo uspelo doseči, da bi bila tudi arhitektura prihodnosti humana in humanistična, da bi se v njej zlivali preteklost, tradicija in čas nastanka. To bodo veliki izzivi, a tudi velike možnosti arhitekture prihodnosti.

Arhitekt Marko Mušič