Feri Lainšček in Marko Mušič. Foto: BoBo
Feri Lainšček in Marko Mušič. Foto: BoBo

V njegovi poeziji se arhetipski drobci in pesniške slike ravninske pokrajine stapljajo s panonsko melanholijo in osebno ljubezensko vizijo. S svojim narečnim leposlovjem je prispeval k utrjevanju duhovnih mostov med matično domovino in porabsko zamejsko skupnostjo.

Iz obrazložitve

Štiri desetletja bogatenja zakladnice slovenske kulture
Feri Lainšček (1959) je vrhunski pesnik in pisatelj panonske Slovenije, ki v svojih delih tankočutno slika življenje preprostih ljudi z roba družbe, s prikazovanjem lirične, iščoče plati ciganske duše pa izraža spoštovanje do drugačnih. V njegovi poeziji se arhetipski drobci in pesniške slike ravninske pokrajine stapljajo s panonsko melanholijo in osebno ljubezensko vizijo. S svojim narečnim leposlovjem je prispeval k utrjevanju duhovnih mostov med matično domovino in porabsko zamejsko skupnostjo, piše v obrazložitvi, ki jo je napisala Irena Avsenik Nabergoj.

Številni miti, legende, pravljice in ljudsko izročilo ter književnost, ki s svojo notranjo resnico plemenitijo naše življenje, so za Lainščka zgodbe o ljubezni. Le najvišja vrednota ljubezni, ki je tudi najbolj resnična in brezpogojna, na večni tehtnici dobrega in zlega človeku pomaga k dobremu, mu podeljuje smisel in nam omogoča, da naše bivanje na tem svetu lahko ostaja človeško. Ali kot to resnico v Lainščkovi poeziji izrazi neposredna, iskriva otroška misel: "Ljubezen je treba ujeti, / a nikoli zapreti. / Ljubezen je treba gostiti / in včasih skriti. / Ljubezen je treba ljubiti".

Feri Lainšček na predstavitvi knjige Demon ljubezni, ki je izšla v letu 2016. Foto: BoBo
Feri Lainšček na predstavitvi knjige Demon ljubezni, ki je izšla v letu 2016. Foto: BoBo

Lainšček je v slovenski literarni prostor vstopil leta 1982 s proznim prvencem Peronarji in je do danes objavil več kot sto monografskih del. V mladinskem slovstvu je med najbolj prepoznavnimi zbirka pravljic Mislice (1999), v književnosti za odrasle pa njegova izjemnost izstopa predvsem v romanih. Med najodmevnejšimi so nagrajeni romani Ki jo je megla prinesla (1993), Namesto koga roža cveti (1991) in Muriša (2006). Njegova dela so bila prevedena v številne svetovne jezike, več njegovih romanov pa je doživelo ekranizacijo.

Feri, dokumentarni film
Jugoslovanska socialistična arhitektura seže vse do New Yorka

Šest desetletij arhitekturnih podvigov
Arhitekt Marko Mušič (1941), ki prejme Prešernovo nagrado za življenjsko delo, v slovenskem in širšem prostoru Balkana deluje že skoraj 60 let in zaseda v njem prav posebno mesto. Sin arhitekta Marjana Mušiča in učenec velikega Edvarda Ravnikarja se je kot komet pojavil na zvezdnem nebu jugoslovanske arhitekture v 60. letih, ko je veljal za "čudežnega dečka", ki je na večjih arhitekturnih natečajih po nekdanji državi nagrade pobiral kot za stavo. Prav iz 60. in 70. let izvirajo izjemne strešne krajine raznolikih projektov od Zagreba, Beograda do Skopja in Bitole. Zadnjo mednarodno potrditev za ta svoja dela je Mušič doživel z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v muzeju MoMA v New Yorku pred dvema letoma.

Marko Mušič, izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja "proti toku časa" in arhitekturnim trendom, še vedno lovi duha "arhitekture za vse čase", kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor "večnostne arhitekture", kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture, Jože Plečnik.

Iz obrazložitve

Mušič je v mladostnem zagonu ustvaril nekaj svojih najbolj fascinantnih arhitekturnih del, iz katerih veje veter ekspresionizma, z vso svojo oblikotvorno dramo ujet v jadra mladega in prožnega betona. Njegove zgodnje umetnine, ki so najbolj "avtorske", so razpete med arhitekturo in skulpturo, med igrivim zgibanjem izvirnih poligonalnih geometrij ter med organsko sproščenostjo glinenih modelov, skozi katere je snoval svoje volumne. A te oblike nikoli ne izhajajo same iz sebe, temveč se vedno navezujejo na regionalno arhitekturno izročilo, ki ga na sodoben, abstrakten način preoblikuje oz. reinterpretira, beremo v obrazložitvi nagrade, ki jo je napisala komisja za arhitekturo in oblikovanje.

V 80. letih je svoje težišče prenesel v Slovenijo, kjer je ustvaril svojo prvo sakralno arhitekturo, cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah. To so bila tudi leta, v katerih je postmodernizem radikalno prelomil z modernizmom. Mušičev jezik je od tega obdobja dalje obarvan z besednjakom in elementi klasične arhitekture, spet preoblikovane s sodobnimi materiali na oseben, avtorski način. Memorialna arhitektura mu je kot umetniku med arhitekti še posebej blizu. Kot rdeči niti ji je sledil v 90. letih, na sodoben način pa se je navezal tudi na baročno izročilo.

Leta 2011 so dprli novi klasični del pokopalisca Žale, ki ga je zasnoval Marko Mušič. Foto: BoBo
Leta 2011 so dprli novi klasični del pokopalisca Žale, ki ga je zasnoval Marko Mušič. Foto: BoBo

Še nagrajenci Prešernovega sklada
Nagrade Prešernovega sklada v letu 2021 pa prejmejo pesnik Brane Senegačnik, violinistka Lana Trotovšek, gledališki režiser Tomi Janežič, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, slikar Sandi (Aleksander) Červek ter arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc.

Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer

Brane Senegačnik (1966) prejme nagrado za pesniško zbirko Pogovori z nikomer, ki je izšla lani pri Slovenski matici. Ta po oceni komisije predstavlja vrh njegove dosedanje poezije: "Je vrhunska lirika, ki se izmika opredelitvam." Zbirka predstavlja "vrhunski glas čiste lirske poezije, ki je hkrati modernistična, impresivna, izpovedna in bivanjska; glas, ki bo ostal trajna vrednota slovenske literarne kulture," piše v obrazložitvi.

Lana Trotovšek, violinistka: Premalo se zavedamo, da je študij pri nas brezplačen

Lana Trotovšek (1983), ki spada med mlajšo generacijo slovenskih vrhunskih poustvarjalcev, je nagrajena za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih. Letos avgusta je na Festivalu Ljubljana ob spremljavi pianistke Marie Canyigueral v treh zaporednih večerih izvedla vse Beethovnove Sonate za violino in klavir. Tako obsežna glasbena dela so za izvajalca izjemen izziv in zelo zahteven zalogaj, ne le zaradi samega obsega, ampak tudi po tehnični zahtevnosti, fraziranju in interpretacijski izpovedi, piše v obrazložitvi.

Tomi Janežič: Protagonist predstave so ženske fantazije, Don Juan je le projekcijsko platno

Tomi Janežič (1972) prejme nagrado za svoje režisersko delo v slovenskih gledališčih v zadnjih treh letih, velja pa za enega najvidnejših slovenskih gledaliških režiserjev. V komisiji poudarjajo predstavo Še ni naslova (2018) v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) in koprodukcijski projekt Sedem vprašanj o sreči. Predstavi skupaj trajata več kot 17 ur. Obe predstavi v vseh pogledih presegata ustaljene okvire gledališke produkcije, saj sta to kompleksni uprizoritvi, ki se ne bojita tveganja preiskovanja gledališkega medija, zaznave njegovega časa in prostora, je zapisala komisija.

Matjaž Ivanišin: "Porabje doživljam kot poetičen svet, zame to ni socialni realizem"

Matjaž Ivanišin (1981) je nagrajen za režijo in scenarij celovečerca Oroslan. Kot med drugim piše v obrazložitvi: "Ni pretirano reči, da film doslej ni znal bolje povedati, da je nekdo umrl." Obenem z umrlim sta v filmu identificirana tudi kraj in skupnost porabskih Slovencev, "kakor ju v slovenskem filmu še nismo ne videli ne slišali," so še zapisali v obrazložitvi.

Ptujska razstava Sandija Červeka: 1 + 1 = 11

Sandi Červek (1960), eden od osrednjih predstavnikov prekmurske likovne umetnosti, prejme nagrado za razstavo 1 + 1 = 11 v Galeriji mesta Ptuj. Pričujoča razstava je vzpostavila še nikoli viden dialog med umetnikovimi ustvarjalnimi fazami v preseku zadnjih 30 let. "Červek je umetnik, ki nenehno hodi po robu, a v svoji brezkompromisni drži ne zdrsne v dekorativnost, pretirano pripovednost ali družbeno angažiranost," je še zapisala komisija v obrazložitvi.

Plečnikova nagrada za Materinski dom Ljubljana

Nagrado Prešernovega sklada prejmejo še arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc za projekta Materinski dom v Ljubljani in Poslovna stavba TEM Čatež. Arhitekturni opus relativno mlade skupine arhitektov zaznamujejo medsebojno raznoliki ter oblikovno, slogovno in materialno svojstveni projekti. Povezuje jih prepoznavna vpetost v lokalno okolje, občutljivost za kontekst, material, detajl, še posebej pa občutljivost za uporabnik, lahko preberemo v obrazložitvi.

Prešernove nagrade podeljujejo od leta 1947
Prešernova nagrada se podeljuje ustvarjalkam oziroma ustvarjalcem, ki so s svojimi vrhunskimi umetniškimi dosežki v okviru svojega življenjskega opusa trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico, nagrada Prešernovega sklada pa ustvarjalkam oziroma ustvarjalcem za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo nagrad in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice.

DZ potrdil novo sestavo upravnega odbora Prešernovega sklada

Upravnemu odboru Prešernovega sklada predseduje slikar, likovni teoretik, doktor filozofije in izredni član SAZU-ja Jožef Muhovič, podpredsednica pa je mezzosopranistka, koncertna in operna pevka Bernarda Fink Inzko.

Avtorstvo proslave in slovesne podelitve Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada bo po odločitvi upravnega odbora v rokah mladega režiserja, scenarista in producenta Davida Sipoša in njegovega Studia Siposh, še piše v sporočilu za javnost. Proslava je načrtovana za 7. februar 2021.

Letos sta veliki Prešernovi nagradi prejela fotograf Stojan Kerbler ter baletnik, plesalec in koreograf Milko Šparemblek. Nagrade Prešernovega sklada pa so dobili igralka Nina Ivanišin, akordeonist in skladatelj Luka Juhart, filmski režiser Rok Biček, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalec Nejc Prah in prevajalka Suzana Koncut.

Prešernovi nagradi za življenjsko delo