Nato pa je med pripravami na pisanje spoznala osebi, ki sta to delo tudi v resnici opravljali. "Ugotovila, kar sem vedela že prej – da to res ni izhajalo iz zlobe, ampak iz slabosti. Po spletu naključij so se zapletli in potem niso mogli več sestopiti z vlaka. Režim se je, pač, moral izteči."

"Pišem lahko samo, če se umaknem. Tak je pač tudi moj temperament: rada imam ljudi, a jih nočem videvati vsak dan in v večjem številu." Foto: BoBo

Ana Schnabl je pred tremi leti v slovensko književnost skozi glavna vrata stopila z zbirko kratkih zgodb Razvezani, ki je bila na knjižnem sejmu tudi nagrajena kot najboljši prvenec tistega leta. Od kratke zgodbe zdaj k romanu prestopa z – ne brez samoironije naslovljeno – Mojstrovino, ljubezensko zgodbo o dilemi med ambicijo in osebno integriteto, v kateri se znajde mlada literarna urednica. Kontekst poznih osemdesetih, ko je postajalo očitno, na kako trhlih nogah stoji sistem, Schnabl izkoristi za razmislek "o tem, na kakšen način se ljudje srečujemo s seboj in s svojo usodo".

Ves čas se sprašujem, ali bi se morala v svetu aktivirati na drugačen način – ali pa je dovolj, če v svet spuščam premisleke, ki so nastali v moji osami, iz privilegija? Bi morala v svet posegati bolj izrazito politično in se s svojim telesom, kot Ana, potegovati za spremembe? Na to vprašanje si še vedno ne znam zares odgovoriti, a vem, da v svoji privilegirani poziciji ne morem biti ves čas samo zadovoljna.

Ana Schnabl

Mojstrovina bralca očara z izbranim podobjem in pretanjeno uporabo jezika: še vedno velja, da je avtoričino pisanje "polno človeških vonjav in organskih gest", kot se je ob Razvezanih izrazil Aljoša Harlamov. Kompleksne uvide v človeško psiho prepleta z drobci vsakdanje lepote in presunljivi detajli vsakdana. "Tako malo potrebujemo, da začnemo razkazovati svojo ranljivost. Nekoliko premočno deževje, nekoliko prestaro hrano, nekoliko premalo pozornosti. Smešno. Drobna in vsakokrat poljubna odstopanja od naših prav tako poljubnih pričakovanj začnejo zaudarjati po apokalipsi, po koncu zgodovine."

Več o romanu in njegovem nastanku pa preberite v spodnjem intervjuju.

Svoj romaneskni prvenec ste naslovili Mojstrovina. (Tak je tudi naslov zgodbe v zgodbi, ki jo piše eden od protagonistov.) Pogumna gesta, v kateri je verjetno kanec samoironije. Ali pa ste v resnici hoteli komentirati pritisk, ki ste ga kot dobitnica nagrade za najboljši knjižni prvenec leta 2017 čutili pri pisanju prvega romana?

Pritiska ne čutim nikoli. Če izvzamem dvom, ki pa je oblika pritiska. Ko pišem, zaupam svojemu notranjemu času. Pričakovanja javnosti in mojih bližnjih pri tem ne štejejo dosti, ker sem do sebe precej stroga. S svojimi komentarji me, v okviru tega, kar pač hočem doseči, nihče ne more preseči po strogosti, lahko me samo po nesramnosti.

Naslov Mojstrovina je nastal kot šala na lasten račun: kakšen pretenciozen naslov bi hkrati opisal moje namene in pozicijo tega romana znotraj korpusa slovenske književnosti? Jasno, da ima naslov ironično noto; bralci s smislom za humor bodo to prepoznali.

"Jasno, da ima naslov ironično noto; bralci s smislom za humor bodo to prepoznali." Foto: Založba Beletrina

V Mojstrovini med drugim tematizirate pisateljski poklic. Ljudje pisateljevanje praviloma dojemamo kot aktivnost, ki se odvija v samoosamitvi. Ste bili kot pisateljica torej nadpovprečno pripravljeni na situacijo, v kateri smo se vsi neprostovoljno znašli zadnja dva meseca? Ali pa tesnoba in negotovost, ki smo ju čutili mnogi, ne ustvarjata ravno plodnih tal za kreativnost?

Na tisti tip izolacije, ki sem si jo izbrala sama, sem seveda odporna. Pišem lahko samo, če se umaknem. Tak je pač tudi moj temperament: Rada imam ljudi, a jih nočem videvati vsak dan in v večjem številu. Vseeno pa je splošna beda, ki je že in še bo zaorala, name precej vplivala. Zelo me skrbi avtoritarni režim, ki hitro vznika, sprašujem se, kaj je potrebno, da bi kot družba to blokirali. Morda je največja težava v tem, da so ti procesi iracionalni, da je svet v jedru iracionalen in je zato izjemno težko orisati cause-effect. Iz tega izhaja tudi, da nisem prepričana, da se bo na globalni ravni karkoli zares spremenilo. Že tako povampirjena oblika kapitalizma bo po mojem mnenju samo še mračnejša in hkrati vidnejša. Globalna kriza bi morala trajati dlje, da bi se lahko vzpostavili novi mehanizmi mišljenja, dela in zlasti sodelovanja. Trenutno nas je veliko v krču, ker smo navezani na sistem, ki nas je – tako v gospodarskem kot v duhovnem smislu – toliko časa hranil. Večina še ni zares razmislila o mogočih novih modelih sobivanja, ti razmisleki se vselej odvijajo v majhnih zaprtih krogih, kjer so, prav zaradi majhnosti, tudi najbolj uspešni – večina se, ko se odpre McDonald's, še zmeraj zapelje skozi drive-through. S čimer mogoče samo po sebi ni nič narobe, ljudje moramo jesti, zatakne se pri inerciji. Mislim, da je inercija tisto, pardon izrazu, osrednje zlo.

Ana Schnabl: Razvezani

Torej ne verjamete v refren, da po tej krizi "svet nikoli ne bo več tak, kot je bil"?

Zame je to izraz katastrofalizma. Mogoči so kozmetični popravki, ki bodo veljali, dokler bodo morali, ne dokler bi se spodobilo, torej, ad infinitum. Povratek v business as usual je pač za oblast, ki je korporativna, preveč privlačen, da bi se kar tako, mimogrede, vse postavilo na glavo.

Kapitalizem je že opravil veliko delo in razmontiral nekatere možnosti, ki so jih, recimo, še med pandemijo španske gripe pred stotimi leti delavci imeli. Za delodajalce je bila delovna sila nujna, nujna so bila dobesedno njihova telesa in so zato imeli boljša pogajalska izhodišča. Danes, v času prekarnega dela, mehanizacije in tehnološkega napredka, delavec nima več veliko vzvodov, s katerimi bi lahko močno vplival na oblast. Ne, res ne verjamem, da se bo hitro kaj preobrnilo. Meni se zdi situacija pravzaprav absurdna, z blagim socializmom rešujemo kapitalizem.

Nikoli nisem živela v prepričanju, da ima kultura v očeh slovenske oblasti kakšno posebno vrednost. Pod Janševo vlado se to izkazuje na še bolj perverzen način. Če se izrazim obešenjaško: nacionalizem desne vlade je tako beden, da se ne zna zavzemati niti za tisto, kar slovenstvo naredi slovensko, torej za svojo kulturo in za njeno umetnost.

Ana Schnabl

Med približno 3000 samozaposlenimi v kulturi ima po ocenah medija Pod črto četrtina prihodke nižje od praga revščine. Zdaj so soočeni še s prepovedmi delovanja in obeti krčenja sredstev. Je trenutna kriza dokončno razkrila, kam kulturniki sodijo na prioritetni lestvici oblasti?

Glede tega si tudi prej nisem delala nobenih utvar. Prag revščine se bo zdaj samo še bolj znižal. Nikoli nisem živela v prepričanju, da ima kultura v očeh slovenske oblasti kakšno posebno vrednost. Pod Janševo vlado se to izkazuje na še bolj perverzen način. Če se izrazim obešenjaško: nacionalizem desne vlade je tako beden, da se ne zna zavzemati niti za tisto, kar slovenstvo naredi slovensko, torej za svojo kulturo in za njeno umetnost.

Kadar se je v zgodovini naše države oblast vseeno zanimala za umetnost, je to pogosto, z nekaj ministrskimi izjemami, razumela na izjemno staroveški način, v zelo tradicionalnih obrazcih. Kašče, cerkve, ganki, mogoče še kaj modernega kiparstva, Ivan Cankar. Progresivnost sodobnega plesa, sodobnega gledališča, pa tudi progresivnost milenijske umetnosti, urbana kultura, sodobnost, skratka, to je iz vizije pogosto izpadlo. Čakam trenutek, ko se bo oblast od privilegiranja družbene formacije župe premaknila k sodobnim družbenim formacijam.

Ana Schnabl je s pisanjem začela kot publicistka; sodelovala je s publikacijami Dnevnik, literatura, Sodobnost, AirBeletrina in drugimi. Foto: BoBo
Ana Schnabl je s pisanjem začela kot publicistka; sodelovala je s publikacijami Dnevnik, literatura, Sodobnost, AirBeletrina in drugimi. Foto: BoBo

Se veselite tako rekoč neizbežnega konvoja "karantenske umetnosti", ki bo na različnih področjih tehtala in kontekstualizirala situacijo, v kateri se je čez noč znašel cel svet?

Mislim, da se umetnost že ukvarja s tem. Jasmin B. Frelih je s svojimi zgodbami določene stvari napovedal, še preden se je Evropa sploh pogovarjala o begunski in gospodarski krizi. Doris Lessing je počela enako. Don DeLillo enako. Piske in pisci znanstvene fantastike so že stopili na te teritorije. Izjemna umetnost je vedno pred svojim časom: ali zna napovedati razvoj stvari ali pa smo umetniki preprosto tako zelo nepremišljeni, tako v skladu z iracionalnim v svetu, da lahko vidimo v prihodnost bolje od sociologije in filozofije. Književnost ni Minervina sova, ki zleti ob mraku, pač pa jutranja ptica, vzleti, ko se okolica pač vidi. Kar bo nastalo v obdobju po krizi, je v bistvu že zamudilo svoj trenutek, šlo bo samo hranjenje našega bizarnega vojerizma. Za naslado nad našo lastno bedo.

Monogamija je družbeni konstrukt, ki se zdi optimalna za naše socialno zdravje, četudi morda ni. Prevara me zanima, ker bi rada vedela, kaj ljudje v določenem trenutku potrebujejo, da se čustveno nahranijo. Kaj iščejo eden pri drugemu?

Ana Schnabl

V zvezi z zbirko kratkih zgodb Razvezani ste v intervjuju izjavili: "Svoje snovi nisem mogla vpeti v roman, ker bi bil to najbrž najbolj dolgočasen roman na svetu." V zgodbah ste namreč izhajali iz specifičnih čustvenih stanj in okrog njih gradili situacije. V resnici tudi Mojstrovini ta pristop ni povsem tuj. Razumete pisanje romana kot nadgradnjo kratke zgodbe ali pa sta to popolnoma različni živali?

Živali sta si zagotovo podobni, vseeno pa se mi zdi, da liki v Mojstrovini prečijo drug itinerarij notranjega življenja kot liki v kratkih zgodbah, ki so vezani na eno samo stanje, pa naj bo to prezir, gnus ali zavist. V romanu se morajo liki soočiti z zunanjimi situacijami, veliko bolj so v svetu, kot so bili liki v kratki prozi – je pa res, da so še vedno vase zazrti ljudje. Mojstrovina je intimističen roman, kljub temu da se naslanjam na zgodovinske okoliščine. Psihološki prozi se verjetno nikoli ne bom v celoti izognila, to je moje osrednje zanimanje.

"Sama sebi moram biti kot avtorica izredno všeč, sicer ne morem nadaljevati." Foto: BoBo

Osrednje dogajanje ste postavili v obdobje med septembrom 1985 in majem 1986, torej v čas Jugoslavije v počasnem zatonu. Zakaj ste izbrali obdobje, v katerem ste se sami šele rodili? Predvsem zato, da ste lahko junakinjo postavili v jasen etičen precep med Udbo in zvestobo lastnim načelom? Ali pa vas zanimajo obdobja nemira, tik preden pride do tektonskih premikov?

Prvi razlog je zelo banalen: zelo rada imam osemdeseta leta in se zanje zanimam že od konca srednje šole. Obožujem umetnost, modo in glasbo osemdesetih. Te fascinacije še sama ne razumem zares. Osemdeseta so bila globalno najbrž obdobje, ko je vse najslabše sistema dodobra zaživelo. Celo v Jugoslaviji so ljudje iz občutka kolektivizma prešli na drugo raven – priča smo bili zametkom individualizma. V tem smislu so tudi moji literarni liki individualisti: Živijo v državi, ki poudarja kolektivno telo in ga rada demonstrira, obenem pa potrebuje ambiciozne, individuirane ljudi, da jo lahko vzdržujejo. Ljudi, ki imajo radi oblast.

Zame je romaneskni vstop v osemdeseta pomenila predvsem Anina dilema: Razpeta je med nečim, kar jo absolutno presega, v kar je nevede zaplavala iz mladostniške ambicije in med svojim občutkom dostojanstva. Spraševala sem se, ali je sploh legitimno pisati o informantih – to je tema, ki se je pri nas ponavadi lotevamo zelo moralistično. Grozni, zlobni ljudje. Nato pa sem spoznala osebi, ki sta to delo opravljali, in ugotovila, kar sem vedela že prej, da to res ni izhajalo iz zlobe, ampak iz slabosti. Po spletu naključij so se zapletli in potem niso mogli več sestopiti z vlaka. Režim se je, pač, moral izteči. V romanu nisem razdelala vseh konotacij in mehanizmov tistega obdobja; Šlo mi je predvsem za like in njihove notranje dileme.

Književnost ni Minervina sova, ki zleti ob mraku, pač pa jutranja ptica, vzleti, ko se okolica pač vidi. Kar bo nastalo v obdobju po krizi, je v bistvu že zamudilo svoj trenutek, šlo bo samo hranjenje našega bizarnega vojerizma. Za naslado nad našo lastno bedo.

Ana Schnabl

V resnici te vrnitve v preteklost ne izkoristite za nostalgično slikanje določenega prostora in kraja.

Izkoristila sem samo točno določen problem. Moji liki so individualisti, kar pomeni, da jim družbene okoliščine ne predstavljajo tako pereče dileme kot nekomu z drugačno, kolektivno zavestjo. Slišim, da takrat individualcev ni bilo, pa se sprašujem, kako je kaj takega mogoče trditi, če pa je doba bučala od velikih umetnikov in mislecev, pa, kot sem že rekla, od ljudi, ki so ljubili oblast. Mogoče me osemdeseta zanimajo ravno zaradi konsolidacije nove zavesti.

Protagonistka romana je urednica pri založbi Mladinska knjiga. Čeprav je nesporno sposobna in delovna, je do te funkcije lahko prišla samo s pomočjo iz "ozadja" – pod pogojem, da je kot obveščevalka sodelovala s tajno službo. Pravite, da ste se posvetovali z ljudmi, ki so podobne stvari doživeli na lastni koži. Torej je pred nami realna slika založniškega sveta v tistem obdobju?

Poleg klasičnega študija in nabiranja informacij sem se predvsem veliko pogovarjala z običajnimi ljudmi. Tako s posamezniki, ki so bili izrazito protirežimski, kot tudi s takimi, ki so še danes globoko jugonostalgični. Skušala sem poiskati distancirano pot med obema skrajnostma. Boštjan Videmšek je komentiral, da o Jugoslaviji pišem, kot bi pisala Angležinja, kar je verjetno najbolj smešna kritika, kar sem jih prejela, a jo jemljem kot kompliment. Odmaknila sem se od zgodovinske krivde in moralizma v zvezi s tem, kaj bi Jugoslavija morala biti, kaj je bila in česa vsega ni izpolnila. Zame je bil to zavesten ovinek – vem pa, da se bom k temu obdobju še vračala. Že v Mojstrovini sem začrtala dva lika, ki verjetno potrebujeta samostojno življenje.

Osemdeseta so ljudjem nudila privilegij, da so lahko opravljali nalogo intelektualcev v klasičnem smislu: lahko so se povzpeli na podij, opravili svoje intelektualno delo in se umaknili nazaj v zasebnost.

Ana Schnabl

Kakšen odnos imate v zvezi s tem do feminističnega vprašanja? V knjigi jasno pokažete, da se Ana kot ženska v svojem poklicu ne bi mogla povzpeti samo na podlagi svojih sposobnosti. Kako se to navezuje na današnji čas, ko je v slovenskem založništvu na prvi pogled precejšen odstotek žensk? Se vam sploh zdi na mestu, da morate pisateljice že zaradi svojega spola vedno odgovarjati na vprašanja o položaju žensk v literaturi?

To se mi zdi popolnoma legitimno. Ker oblikujem ženske like, se mi zdi logično, da me bodo ljudje povabili k razmisleku o ženskem vprašanju. O tem rada govorim in se mi zdi potrebno govoriti. Seveda pa je zanimivo, da se enakih vprašanj moškim ne zastavlja. Pri nas emancipacija še ni speljana do te mere, da bi se komu sploh zdelo smiselno, nagovoriti privilegirani položaj moških – ne samo v založništvu, ampak znotraj širše kulturne produkcije in političnega življenja.

V založništvu je žensk veliko, a se je treba vprašati, koliko so suverene v svojem delu. Ali ženske, ki opravljajo delo urednic, v resnici izbirajo korpus besedil, ki izhaja pri določeni založbi? Kdo je tisti, ki dejansko upravlja vzvode? To so pogosto moški. Ženske so pogosto izvajalke: Opravijo delo, ki jim je bilo položeno na mizo, po mojih opažanjih pa redko dajo pobudo za izdajo ali prevod določenega dela. V tem ne vidim kakšnega emancipatornega momenta, pač pa zgolj nadaljevanje istega z drugačnimi sredstvi. Nasujemo nekaj drobtinic, da bodo ženske zadovoljne, in mehanizem lahko obratuje naprej.

"Sem stilistka in to hočem tudi ostati. Jezik je zame izredno pomemben in ne vem, zakaj naj bi se avtorji izogibali slasti do jezika. Konec koncev smo si književnost izbrali, ker obožujemo jezik in sebe v jeziku, ker ljubimo, kaj jezik lahko naredi nam ali drugim." Foto: BoBo

"Urednica, ki je tajna agentka" bi lahko bila premisa za kriminalko Dana Browna. Ste z Mojstrovino zavestno subvertirali določena bralska pričakovanja?

Razlika med klišejem in resničnostjo je samo v detajlih. Ne samo umetnost, tudi naša življenja so mreža detajlov, obenem pa ves čas prepredena s klasičnimi dilemami. Vseeno lahko priznam, da sem imela ogromno pomislekov; pomiril me je šele film Hladna vojna režiserja Pawla Pawlikovskega. Ko se je na platnu izkazalo, da je protagonistka tajna agentka, ki je ovajala svojega ljubimca, sva se s prijateljem, ki je takrat že prebral osnutek mojega romana, samo osuplo spogledala. To je bila zame potrditev, da moja premisa vseeno ni zgrešena.

Osebni interesi, frustracije, obešenjaštvo in neumnosti po Facebooku in tviterčku nas ves čas silijo v to, da iščemo nove rešitelje, pa naj bodo to Assange, Gale, nek še včeraj obskurni lik na Facebooku. Hitro se je mogoče etablirati, če temu tako rečem, in še hitreje propasti.

Ana Schnabl

Dotikate se tudi vloge, ki so jo je imel krog Nove revije pri poznejšem osamosvajanju. Pisatelj v knjigi ni imun na samoljubje in druge človeške šibkosti, a se obenem zaveda zgodovinskega trenutka in mesta, ki ga lahko zasede v njem. Tak primat intelektualcev se zdi za današnji čas skoraj nepredstavljiv.

Razlika med takrat in danes je po mojem, med drugim, tudi v zaupanju. Nekdaj je bilo ljudem, ki jim je bila poverjena moč javnega premisleka, mogoče zaupati, ker jih je obdajala aura resnosti. Pa to še ne pomeni, da so bili kaj bolj resni kot njihovi nasledniki. Osemdeseta so ljudem nudila privilegij, da so lahko opravljali nalogo intelektualcev v klasičnem smislu: lahko so se povzpeli na podij, opravili svoje intelektualno delo in se umaknili nazaj v zasebnost.
Zaupanje danes najbrž izgublja na vrednosti ne samo zato, ker naše intelektualno zaupanje ves čas išče ogromno ljudi, ampak tudi zato, ker so ti ljudje bistveno hitreje kompromitirani. V naši zavesti so ves čas prisotni ne samo kot misleci, ampak tudi kot živi liki. Lik in delo se ves čas prelivata, avtobiografsko ves čas vstopa v javni diskurz in s tem, seveda, še ne znamo delati, naporno je pač ločevati, če posplošim, umetnost od umetnika. Kot sem rekla, iracionalno z racionalnim, huda zadrega; Osebni interesi, frustracije, obešenjaštvo in neumnosti po Facebooku in tviterčku nas ves čas silijo v to, da iščemo nove rešitelje, pa naj bodo to Assange, Gale, nek še včeraj obskurni lik na Facebooku. Hitro se je mogoče etablirati, če temu tako rečem, in še hitreje propasti.

In ne pravim, da je mešanje javnega in zasebnega tako hud problem, problem je, da nimamo pojma, kaj bi s temi remiksi in z vsem človeškim, kar nujno pride zraven vsakega izrekanja, počeli.

Večkrat omenjan biografski podatek v zvezi z vami je, da ste bili plesalka. Se zato zdi, da je vaša proza tako zelo taktilna, da ogromno pozornosti posvečate dogodkom na ravni kože, dotika, čutne zaznave? Notranja občutja pogosto podajate prek njihove telesne manifestacije. Če bi bil vaš roman film, si predstavljam, da bi bil sestavljen predvsem iz bližnjih posnetkov. Mislite, da ste prek ukvarjanja s plesom razvili bolj tesen odnos s človeškim telesom?

Zagotovo. Poleg tega pa sem sinestetična oseba: ko si prizore zamišljam, jih v mislih ne vidim, vem pa, kako se liki v njih počutijo, kaj zaznavajo in na kakšen način. Morda to res izhaja iz moje zavite zgodovine plesa. Gre pa mi predvsem za ritem. Zelo sem pozorna na to, kako povedi tečejo, doseči skušam, da bi že sam zven besed ujel atmosfero.

Vaš literarni jezik ne skriva svoje izbranosti, privzdignjenosti. Slog, ki ste ga nastavili v Razvezanih, ste v Mojstrovini peljali še korak dlje. Je to ustvarjalni postopek, ki terja ogromno vračanja, piljenja, tehtanja besed? V romanu sami zapišete: "Pisanje je avtoerotična dejavnost, občuteni slast in strast izhajata iz lastne jezikovne sposobnosti, še več, iz lastne sposobnosti nadzora nad jezikovno resničnostjo. (…) Pisanje mora biti zmožnost očarati, celo zapeljati samega sebe."

Mislim, da sem prek Adama na tem mestu res vpeljala svoj lasten odnos do besede. Sama sebi moram biti kot avtorica izredno všeč, sicer ne morem nadaljevati. Slog vedno skušam prilagoditi tudi konkretni zgodbi, ki jo pišem. Roman, ki ga pišem ta hip, je slogovno in ritmično drugačen od Mojstrovine, saj ne skuša več gojiti atmosfere aristokratske melanholije in razkroja. Tokrat gre za delavsko okolje in temu primeren je tudi protagonistkin ritem zavesti. Strinjam pa se z oceno, da sem stilistka in to hočem tudi ostati. Jezik je zame izredno pomemben in ne vem, zakaj naj bi se avtorji izogibali slasti do jezika. Konec koncev smo si književnost izbrali, ker obožujemo jezik in sebe v jeziku, ker ljubimo, kaj jezik lahko naredi nam ali drugim.

"Pisanje je igra, v kateri sproti nastajajo in propadajo pravila in to je zame emancipatorno." Foto: BoBo

Ker je eden od protagonistov pisatelj, lahko v okviru samega romana razmišljate o umetnosti pisanja. In tega prototipa umetnika ne prikažete nujno v pozitivni luči. Iz knjige vstaja kot zelo negotov človek, ki partnerico potrebuje predvsem zato, da v njej vidi najboljšo različico sebe, da ga brani pred "ravnodušnostjo sveta“. So pisatelji pogosto samopašni ljudje?

Definitivno. Lahko rečem, da sem samoljubna, da sem narcis. Sama morda ne potrebujem navijaške ekipe, da bi preživela, potrebujem pa ogromno podpore. Kot avtorica bi se težko imela rada, če se ta potrditev ne bi zrcalila ne samo pri mojih bližnjih, ampak tudi v javnosti. Ne vem, kako bi brez potrditve javnosti to ljubezen gojila še naprej. Mogoče bi mi bilo brez tega lažje, ampak ne gre drugače, pisati moram.

Res ne verjamem, da se bo hitro kaj preobrnilo. Meni se zdi situacija pravzaprav absurdna, z blagim socializmom rešujemo kapitalizem.

Ana Schnabl

Tema zakonske nezvestobe je bila prisotna tako v kratkih zgodbah kot tudi v Mojstrovini. Pri vaši obravnavi vprašanja ne gre moralno ali etično kategoriziranje, za vrednotenje "dobrega" in "slabega" početja. Katera idejna vprašanja se vam ob tej temi razpirajo?

Prevara veliko pove o tem, na kakšen način človeka ljubimo oz. ne ljubimo, o tem, na kakšen način je ljubezen sebična in eskapistična. Monogamija je družbeni konstrukt, ki se zdi optimalna za naše socialno zdravje, četudi morda ni. Prevara me zanima, ker bi rada vedela, kaj ljudje v določenem trenutku potrebujejo, da se čustveno nahranijo. Kaj iščejo eden pri drugem? Vsaka prevara se zgodi, ker iščemo nekaj, česar pri svojem "osnovnem viru" nismo dobili. In ne zgodi se nujno iz neljubezni, tudi to mislim. K tem vprašanjem se bom tudi v prihodnosti najbrž še vračala, pa čeprav ne na tako podroben način.

Ana Schnabl o svoji knjigi Mojstrovina

Pisatelj v knjigi mora na svoji koži ugotoviti tudi, da lahko svoj véliki roman piše le, če ni polnokrvno vključen v življenje. Se ustvarjanje umetnosti in izpolnjeno življenje torej na nek način izključujeta?

Najbrž je to odvisno od tega, kakšen pisatelj si. Jaz izkušnje potrebujem – napaberkovati moram nekaj vednosti, nekaj znanja, nekaj surove modrosti in izkušenj, da jih lahko predelam v zgodbo. To sta zaporedna procesa: najprej živim, potem pa o življenju pišem z neke opomenjene distance. Čeprav moram takoj pojesti besedo, ker živim čedalje manj, čedalje globlje sem v knjigi.

Je pa to zame osebno precej pereče vprašanje. Ves čas se sprašujem, ali bi se morala v svetu aktivirati na drugačen način – ali pa je dovolj, če v svet spuščam premisleke, ki so nastali v moji osami, iz privilegija? Bi morala v svet posegati bolj izrazito politično in se s svojim telesom, kot Ana, potegovati za spremembe? Na to vprašanje si še vedno ne znam zares odgovoriti, a vem, da v svoji privilegirani poziciji ne morem biti ves čas samo zadovoljna. Gre pa, seveda, tudi zato, ali bi jaz kot Ana klasični aktivizem sploh zmogla, moj temperament je morda nekoliko neugoden.

Ali lahko glede na razplet zgodbe sklepamo, da se posameznik kot suveren subjekt vzpostavi šele, ko se sooči s samim s seboj, tudi z deli sebe, ki se jih morda sramuje in bi jih raje skril pred javnostjo?

Ne vem, če je javnost nujno potrebna – za Ano je bila, ker je opravljala javno funkcijo, ki je posegala v družbeno tkivo. Za nas, ki nismo v takem položaju, publika verjetno ni pomembna. Emancipacija se ne more zgoditi brez soočenja s svojimi omejitvami in odvisnosti, naj bodo to ekonomske, duševne, fizične. Vedeti je treba, od česa se je treba emancipirati. V romanu pravzaprav v zvezi s tem podam tezo, kaj je usoda: Zbir situacij, ki se nam bodo vedno znova ponujale, dokler se ne bomo srečali s tistim, s čimer se moramo srečati. Hrani se, torej, z lažjo, z izogibanjem, s prevaro.

"Emancipacija se ne more zgoditi brez soočenja s svojimi omejitvami in odvisnosti, naj bodo to ekonomske, duševne, fizične. Vedeti je treba, od česa se je treba emancipirati." Foto: BoBo

Gre samo za emancipacijo posameznika ali tudi za emancipacijo ženske? V zvezi z ženskami v literaturi včasih delamo enačaj med njihovo globino, intenziteto in trpljenjem. Kanon Sylvie Plath, Virginie Woolf, Amy Winehouse in mnogih drugih uči, da so misleče ženske tudi trpeče in samouničujoče. Ana iz tega izstopi.

Mogoče si ne znamo zamišljati emancipacije oziroma osvobajanja na netragičen način, brez popolnega propada. Morda je bila ta varianta emancipacije bolj značilna za ženske, ki so živele v drugih zgodovinskih obdobjih, ko so bile bistveno bolj družbeno in ekonomsko omejene. Tako hudo se boriš, da pač izgoriš. Sodobne ženske, vsaj na zahodu, vseeno razpolagamo z več možnostmi in sredstvi in nam zato, da bi, ironično, lahko suvereno zaživele, ni treba ravno umreti.

In da, Ana izstopi tako, da začne pisati. Tudi jaz izstopam tako, da pišem, torej, je to absolutno avtobiografski moment. Pisanje je igra, v kateri sproti nastajajo in propadajo pravila in to je zame emancipatorno. Za romaneskno Ano je vseeno malo drugače, res mora najprej kar dosti izgubiti, da pridobi pisanje. Saj za to na nek način pri pisanju tudi gre. Da ga pridobiš, moraš neko odvisnost izgubiti, se neki odvisnosti odreči.