Branje v času izolacije: Poezija, ki zagotavlja, da "si svet ne zasluži / še konca sveta"

Pesniška zbirka Radost pisanja zagotavlja, da "si svet ne zasluži / še konca sveta".

To je le ena od knjig, o katerih lahko preberete v spodaj nanizanih bralnih predlogih, ki jih podajajo slovenski avtorji, ilustratorji, uredniki, prevajalci, kritiki, lektorji in drugi za čas, ko se zapiramo v stanovanja. Strahu in populizmu, ki spremljajo vse krizne čase, se je vredno zoperstaviti s sočutjem, neustrašnostjo in razumevanjem drug drugega, kar vzbuja prav prebiranje raznolikih knjig.

V trenutnem času epidemije nam lahko ravno knjige osmišljajo in krajšajo vsakdan. Foto: Peter Škerl

Spletna kampanja, pri kateri na MMC-ju združujemo moči z Javno agencijo za knjigo (Jak), bo trajala dva tedna pod že uveljavljenim ključnikom #domacebranje. Skoznjo se prepletata ozaveščanje o branju in povabilo k obisku spletnih knjigarn, ki omogočajo varno in brezplačno dostavo knjig.

Branje preganja osamljenost
Direktorica Jaka Renata Zamida je ob začetku kampanje povedala, da Jak kot državna institucija s kampanjo sporoča dvoje: ostanite doma ‒ ostanite varni in zdravi ter berite knjige. Sporočila, ki jih želijo v tem času poudariti, so, da branje zmanjšuje negativne posledice stresa, odganja tesnobnost in preganja osamljenost.

Vabljeni k prebiranju predlogov.

Katja Zakrajšek / književna prevajalka

Wisława Szymborska: Radost pisanja (prev. Jana Unuk, Mladinska knjiga, 2019)
Ker obožujem njen smisel za humor in to, kako v njenih pesmih skozi razumevajoče zapažanje vsega težkega in temnega vedno znova trmasto poganja nalezljiva ljubezen do življenja in zagotavlja, da "si svet ne zasluži / še konca sveta". Če v karanteni ne morete do knjige, lahko tule prisluhnete pogovoru z Jano Unuk, ki je imenitna prevajalka in poznavalka Szymborske, in nekaj pesmim za pokušino – opomnik, da se v spletno dostopnih literarnih oddajah (Sobotno branje, Literarni nokturno, Tu pa tam …) najde marsikaj zanimivega.

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši (prev. Đurđa Strsoglavec, Beletrina, 2020)
Ker ta roman pravkar prebiram s trojnim užitkom: Novak je namreč sijajen pripovednik in pronicljiv premišljevalec tega, kakšne odnose v družbi vzpostavljamo do ljudi in z ljudmi, ki jih dojemamo kot drugačne od sebe; in prevod je res mojstrski. Če ne morete do fizičnega izvoda knjige, si jo lahko kljub zaprtju knjižnic prek COBISS-a izposodite v elektronski obliki – opomnik, da lahko v sili vsak računalnik ali pametni telefon postane bralnik za e-knjige.

Alenka Zupančič: Konec (Analecta, 2019)
Ker se mi zdi v teh časih knjiga, ki razmišlja o tem, kako razmišljamo o pojmu konca na različnih področjih, nadvse aktualno čtivo. Nekaj naslovov poglavij, da vidite, o čem govorim: "Apokalipsa je razočaranje", "Cesarjeva najnovejša oblačila", "Tujci, naši najbližji". Če ne morete do knjige, si lahko tule ogledate sijajno okroglo mizo z avtorico prav na to temo – opomnik, da je na Youtubu tudi celo bogastvo posnetih predavanj in pogovorov.

Damjan Zorc / literarni producent, prevajalec, koordinator pisarne Ljubljana, Unescovo mesto literature

Ana Svetel: Dobra družba (LUD Literatura, 2019)
Kratkozgodbovna zbirka Dobra družba Ane Svetel je izjemno domiselna pripoved, ki se z rdečo nitjo vije skozi dogodivščine na prevozih in je kot družbeni odsev popolne sreče – v vsem svojem duhovitem, ciničnem, tragičnem, ravnodušnem, neposrednem, osamljenem in družinskem smislu.
Dobra družba so ljudje, ki se naključno srečajo na skupni kratki poti, na kateri se razlije ves svet, v katerem živimo vsi in ki ga podoživljamo sami. Ana seveda to opiše tako, da nikoli ne zaide v moraliziranje ali pojasnjevanje. In to tako dobro, da je zbirke prehitro konec. Želimo si še več zgodb, pa čeprav zabolijo. Z dobro družbo se krohotamo in objemamo. Na zadnjem sedežu, kjer imamo dober pregled nad vsem.

Avgust Demšar: Cerkev (Založba Pivec, 2020)
Demšar v razgibani krajini kriminalk ni nepoznano ime. Ravno nasprotno. S svojim desetim romanom ter prepričljivim pripovedovanjem se je že pošteno uveljavil med slovenskim bralstvom. Cerkev je zajeten in kompleksen roman, ki zagrize v občutljivo družbeno tematiko in obenem posrka vase intimne kotičke družinskih in prijateljskih odnosov, ki se hitro in vse prepogosto zlomijo v obdobju odraščanja in nato pod krinko vzdrževanja navideznega miru nepovratno preidejo onkraj sprejemljivega. In legalnega.
Demšarjev najobsežnejši roman do zdaj ponuja dovolj zgoščeno dogajanje, ki ne utruja, ter precej presenetljivih obvodov in obstranskih dogodkov, ki v maniri vsem znanih kriminalnih romanov in s preverjenimi formulami držijo bralca v napetosti na vseh šesto straneh.

Elena Ferrante: Neapeljski cikel (Genialna prijateljica; O novem priimku; O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostanejo; O izgubljeni deklici), Cankarjeva založba, prevedla Anita Jadrič
O ferrantemaniji je bilo napisanega že marsikaj. Toda jasno je, da je Elena Ferrante fenomen in štiri knjige Neapeljskega cikla so epska in prepričljivo avtentična zgodba o trdnosti ter krhkosti prijateljstva. Izrazito berljiva serija je v svoji celoti razvojni roman, katerega srž je natančno razdelano postopno spreminjanje odnosov, razgibana dinamika partnerstev ter zlasti življenjskih vrhuncev in padcev.
Štiri knjige, ti te brez dvoma začarajo, so kot nalašč za dolge dneve, ko nam ne preostane drugega, kot da smo doma in se oziramo navzven v bogati in raznobarvni svet.

Ana Schnabl / pisateljica in urednica

Eve Babitz: Slow Days, Fast Company (NYRB Classics, 2016)
Eve Babitz je bila notorična hollywoodska novinarka, kronistka življenj slavnih in bogatih. Njeni motivi so klasično južnokalifornijski, “Angelino”: tridnevne kokainske zabave, krmežljavi igralci, nečimrne igralke in cvetoči nasadi pomaranč. Slow Days, Fast Company je serija skic, posvečenih edinemu moškemu, ki se ji je, lucidni in neverjetno postavni, izmuznil. Knjiga je točno tisto sonce, ki ga potrebujemo, da v krizi ne znorimo.

Natalia Ginzburg: Family Lexicon (NYRB Classics, 2017, izvirno Lessico familiare)
Natalio Ginzburg v Sloveniji preslabo poznamo, kar me, seveda, žalosti. Gre za temeljno italijansko avtorico in socialistično političarko, ki je svoje življenje posvetila premišljevanju fašizma, katerega vzpon je, seveda, doživela in preživela tudi sama. V Družinskem leksikonu spoznamo njeno judovsko družino, ki je bila na ekspliciten ali zakrinkan način povezana z italijanskim odporniškim gibanjem. Čeprav je kontekst srhljiv, je avtoričina proza mehka in rahla, a ne frivolna. V njej ni obsodbe, temveč jo poganja zlasti trud resnično razumeti. Kar je, seveda, pogosto tudi zelo smešno. Zagotovo roman, ki nas lahko marsikaj nauči o pravem odnosu do krize.

Stanisław Lem: Zvezdni dnevniki Ijona Tihega (Tehniška založba Slovenije, 1968, prev. Janez Zor)
Kaj se zgodi, če preziraš režim, a o njem ne moreš odkrito pisati? Izmisliš si tipa, ki potuje po vesolju, rešuje razne kozmotežave in se udeležuje raznih kozmokonferenc, na katerih srečuje predstavnike drugih civilizacij, ki niso nič drugega kot karikatura političnega razreda (pa buržoazije in malomeščanstva tudi). Hilarično. Kar ni beseda, a bi z Lemom lahko bila. Pametno. Kar je beseda, ampak dobi z Lemom povsem novo razsežnost.