Pravzaprav gre za misel o "prekmurskih" umetnikih (o tem, zakaj beseda prekmurski v narekovajih, nekoliko pozneje), s katerimi se srečuje, o njih razmišlja, jih spremlja že kot direktor Galerije Murska Sobota, v zadnjem obdobju pa toliko bolj kot kustos razstave in avtor istoimenske monografije Osamljenosti. Izrazi tesnobe v "prekmurski" likovni umetnosti (izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota.

Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Oboje, torej monografijo in postavitev, ki se je po prvotni predstavitvi v Galeriji Murska Sobota, kjer so jo lani odprli v počastitev stoletnice priključitve Prekmurja, preselila še v Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (na ogled do 16. avgusta) in v Pilonovo Galerijo v Ajdovščini (do 30. avgusta), vidim kot pomembno, če ne celo prelomno delo ne le znotraj poskusov predstavitve vizualne umetnosti Prekmurja zainteresirani javnosti zunaj in znotraj njega, pač v svoji večplastno zastavljeni umestitvi dragoceno vstopa v širši kontekst slovenske likovne teorije in umetnostne zgodovine.

Vloga slikarstva ni zgolj ponašanje resničnosti na dvodimenzionalno površino platna. Namen slike je iskanje tiste druge podobe. Ta pa je duhovna.

Franc Mesarič

Uvod v pogovor s kustosom bi lahko začeli tudi z naštevanjem posebnosti Prekmurja oziroma tistih značilnosti, po katerih se razstavljena dela od naših vsesplošno zakoreninjenih predstav o Prekmurju razlikujejo. Opisi iz bazena skakajoče orke namesto štorklje v gnezdu, lobanj namesto od sonca ožarjenih sončnic, izmozganega, v nemem kriku ujetega Jožeta namesto srečnega in skromnega Prekmurca in pa seveda horizonta, ki je v Prekmurju drugačen kot drugje, bi bralca gotovo prej pritegnili in njegovo pozornost hitreje prestavili k osrednjemu polju obravnave, torej Prekmurju in njegovi umetnosti. Vendar prav tej prenagli predstavi se skuša razstava, ki temo "prekmurske" umetnosti interpretira na več ravneh, že v prvem koraku izogniti. V delu umetnikov, ki jih v postavitev vključuje Inhof, gre zares opaziti vzporednice, ki jih lahko vlečemo vse od kolorita, ki bi ga splošna zahodna percepcija zaznala kot turobnega ali celo temačnega, do vsesplošnega vzdušja melanholije in otožnosti, vendar njihova hotenja niso kurioziteta, vezana na to geografsko območje, ampak odraz likovnih hotenj, notranjega izraza, ki je v resnici lasten večjemu delu umetniškega raziskovanja od prvih človeških likovnih poskusov naprej.

Franc Mesarič, Orka, 1970, akril, platno, 150x145 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota
Franc Mesarič, Orka, 1970, akril, platno, 150x145 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota
Razstava Osamljenosti

Galerija Božidja Jakca, Kostanjevica v Krki
30. 5.-16. 8. 2020

Pilonova galerija, Ajdovščina
19. 6.-30. 08. 2020

Predstavljeni umetniki in z njimi celotna razstava se kljub zaznani rdeči niti ne ukvarjajo z izolirano, lokalno problematiko, ampak z najbolj univerzalnim ontološkim premislekom, marsikateremu umetniku edino idejo vredno slikanja. Od tod izhaja drug poudarek postavitve, ki osamljenosti, tesnobnosti in melanholije ne podaja oz. interpretira kot negativnega občutja. Inhof celo pove, da če ne bi bil tolikokrat opozorjen na takšno izraznost pri umetnikih iz Prekmurja, sam tega sploh ne bi opazil. Sam to razume tudi kot morebitno posledico, da prihaja iz istega okolja, pa vendar je v ozadju vseh teh umetniških hotenj ugledanje človeške končnosti, minljivosti, ki se kot večna slutnja plazi izza vseprisotne linije horizonta, pa je ne objokujejo v smislu usodnosti konca, ki nas sili v nelagodje, ampak z razumevanjem in posledično katarzo.

Takšna eksegetsko-spoznavna vizualna premišljevanja vzbujajo nelagodje le tam, kjer se prava umetnost vrednoti po eskapistični moči in optimizmu. Navsezadnje od nekdaj kot težke, naporne in zatežene ocenjujejo vse slovenske umetniške izdelke, predvsem filme in romane, kar nas pravzaprav privede do izhodiščnega vprašanja temeljne naloge katere koli umetnosti, tistega Kafkovega udarca po lobanji ali pa sekire za zamrznjeno morje v nas.

S svojimi deli na razstavi sodelujejo Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Robert Černelč, Sandi Červek, Ladislav Danč, Marjan Gumilar, Štefan Hauko, Zdenko Huzjan, Nataša Kos, Franc Mesarič, Mirko Rajnar in Dušan Šarotar.

In s tem se še enkrat pokaže ne le nesmiselnost, ampak neustreznost opredeljevanja predstavljenih umetnikov kot predstavnikov nekega lokalnega ustvarjanja ali reprezentativnih prekmurskih likovnikov (navsezadnje gre za kakovostne in uveljavljene umetnike, ki so se dokazali tako v domačem kot tujem okolju), ne le znotraj slovenskega ustvarjanja, ampak umetniških hotenj nasploh. "Skratka, ne gre za umetnost z registrsko oznako MS. Če je namreč nekaj razumljivo v nekem okolju, je lahko razumljivo tudi v drugem okolju," pravi Inhof.

In še: "Razstavljena dela niso ne balzam ne kozmetika in tudi anestetik ne. Gre za izkušnjo roba, ki ga ni mogoče izkusiti v družbi prijateljev ali stanovskih kolegov. To je lahko izključno umetnikovo lastno izkustvo in le iz takšnega izkustva lahko nastanejo resnično dobre in trajne umetnine."

Več pa v spodnjem pogovoru.


Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Kot pove že naslov, pokaže razstava na eni strani na posebnost "prekmurske" umetnosti od modernizma naprej, a obenem poudari, da melanholija, ki jo je čutiti ob delih, ni posebnost Prekmurja, ampak gre za nekaj, kar je zaslediti v umetnosti povsod po svetu. Navsezadnje gre za koncept, ki ga umetniki od nekdaj zelo dobro razumejo – da z najbolj konkretnim stanjem, občutjem, zgodbo lahko povedo najbolj univerzalno resnico.
Téma razstave se je ponujala kar sama, saj so se dela umetnikov iz Prekmurja pogosto opisovala kot temačna, morbidna, melanholična in tesnobna. Izbrana dela so bila v takšnem konceptu, a v neprimerno manjšem obsegu poskusno razstavljena leta 2005 v Galeriji ZDSLU v Ljubljani. Dolgo časa sem si želel, da bi to razstavo lahko postavil doma, v Murski Soboti. Praznovanje 100. obletnice priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom se mi je zdela prava priložnost za to razstavo. Leta 2005 sem si večino del za razstavo moral izposoditi od umetnikov, dela, ki jih pa vidimo zdaj, pa so že vsa iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota. Tako sem želel poudariti tudi našo skrb za premično dediščino. To pa je, gledano z našega stališča, naše skupno dobro. Tega nihče ne bo nesel ne domov ne kam drugam. Stalna zbirka ostaja tukaj kot zapuščina prihodnjim rodovom, ki jim bo pričala o izvrstni likovni dejavnosti v določenem času in prostoru. Pri razstavljenih delih gre za izrazito subjektivne izkušnje, ki ravno zaradi tega lahko nagovorijo tudi druge, torej; gledalec v teh delih lahko prepozna v takšni ali drugačni obliki svoje lastno izkustvo.

Pokrajina okrog Murske Sobote je lepa in pomirjujoča, a so momenti, ko te brez nekega očitnega razloga nenehna navzočnost horizonta kot iluzornega spoja zemlje in neba, odprtost prostora ter ravnica, ob kateri včasih dobiš občutek, da se sicer premikaš, a se ne premakneš nikamor, prav hudo eksistencialno stisnejo, te pretresejo in neprizanesljivo utapljajo v naših lastnih, povsem eksistencialnih dvomih.

Robert Inhof

V tem smislu ta dela ne govorijo v narečju, ki ga govorimo sicer, temveč v likovnem jeziku, ki je relativno univerzalen. Pridevnik "prekmurski" sem zapisal v narekovajih, saj ne gre za neko, od vsega preostalega različno, specifično in eksotično umetnost, kakršno bi srečali samo v Prekmurju, drugje pa ne. Skratka, ne gre za umetnost z registrsko oznako MS. Če je namreč nekaj razumljivo v nekem okolju, je lahko razumljivo tudi v drugem okolju. Seveda če tudi to okolje izhaja iz sorodnih kulturoloških predpostavk. Na primer, če nismo posebej specializirani strokovnjaki za, recimo, kakih kitajskih vaz iz različnih dinastij ne moremo razumeti niti jih ne bi znali kronološko razvrstiti. Lahko so nam všeč ali pa ne, lahko jih tudi v likovnem smislu citiramo, razumemo jih pa prav gotovo ne, saj nas ne nagovarjajo na način, kakor nas nagovarjajo dela, ki so nastala v zahodnoevropskem svetu. S tem seveda ne mislim na nobeno večvrednost tega ali onega kulturnega okolja. Govorim le o emocionalnem in racionalnem razumevanju določenega umetniškega dela. Je pa res, da je lahko tudi znotraj nekega kulturnega okolja komu kultura kar v celoti nerazumljiva in kot taka popolnoma odveč.

Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Čeprav razstava na eni strani govori o nesmiselnosti opredeljevanja "prekmurske" umetnosti kot nekega skupnega pojma, saj so ti umetniki izraziti individualisti, ravno to pokaže tudi na točke, ki pa so jim, čeprav v drugačnih pristopih, vendarle skupne. Navsezadnje sta že sama osamljenost in morbidnost skupni imenovalec precejšnjega števila umetnikov na razmeroma majhnem geografskem območju. V tem pogledu je Prekmurje neke vrste unikum?
Tukaj so obstajali in še obstajajo številni odlični likovni umetniki, katerih izraz pa je takšen, da jih nisem mogel vključiti v to razstavo. Če bi naredil takšno razstavo, bi lahko od vsakega umetnika razstavil dve deli. Dvomim tudi, da bi takšna razstava koga zanimala. V bistvu tega niti ne bi mogli imenovati razstava, prej vljudnostna fraza. Dejstvo pa je, da je v Prekmurju zgoščenih veliko število umetnikov, katerih izraz ne le, da lahko razumemo kot tesnoben, temveč ga skorajda ne moremo razumeti drugače. Prav gotovo pa v Sloveniji ne najdemo takšnega izraza samo v Prekmurju, ampak še kje. Tukaj je takšen izraz samo malo bolj zgoščen. Isto je s pojmom osamljenosti. S tem nisem mislil nečesa v smislu Sgt. Peppers Lonely Hearts Club Band, ampak na tisto osamljenost, v kateri se znajde vsak pravi umetnik. Osebno in profesionalno večino teh umetnikov spremljam že dolgo časa. Zelo sem fasciniran nad njihovim, lahko bi rekel, fanatizmu in popolni predanosti svojemu poklicu.

Nataša Kos, Iz cikla
Nataša Kos, Iz cikla "Zabrisani", 2017, 30 x 45 cm, fotografija, papir. Foto: Pilonova galerija/Galerija Murska Sobota

Ta dela nikakor niso nastala v kakšnem prostočasnem hobby programu. Razstavljena dela niso ne balzam ne kozmetika in tudi anestetik ne. Gre za izkušnjo roba, ki ga ni mogoče izkusiti v družbi prijateljev ali stanovskih kolegov. To je lahko izključno umetnikovo lastno izkustvo in le iz takšnega izkustva lahko nastanejo resnično dobre in trajne umetnine. V primeru razstave Osamljenosti … sem to tematiziral prek horizonta kot roba in tesnobe, ki si ju pri nas deležen takrat, ko se ti zdi, da si neposredno stisnjen med nebo in zemljo in da se bo nebo zvrnilo nate ter živega zakopalo v svoj kosmast sarkofag. To sem v monografiji povezal z melanholijo, se pravi s črnim žolčem (mélan khole, mélania khólos) kot enim izmed štirih telesnih sokov, tistim, katerega predominanca povzroči melanholičnega človeka, ki pa je ravno zaradi tega sposoben izjemnih dosežkov, lahko pa tudi zblazni.

Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Simbolični horizont se sicer lahko preseže, a le tako, da tisti, ki ga poskuša preseči, že je ali pa pri tem postane homo melancholicus. Zanimiva se mi je zdela knjiga Hvalnica melanholiji umetnostnega zgodovinarja Lászla Földényja, ki med drugim pravi, da ravno melanholija naredi človeka dovzetnega za nerešljivo in nerazrešljivo, za tisto, kar načenja racionalne razlage sveta. Nobene od naštetih stvari ne razumem kot izključno negativne. Vse od naštetih stvari se namreč trmoglavo upirajo naivnemu in prisilnemu optimizmu. Če ne bi bil tolikokrat opozorjen na takšno izraznost pri umetnikih iz Prekmurja, dvomim, da bi sam kaj takega sploh opazil. Najverjetneje zaradi tega, ker sem tudi sam del iste zgodbe. Zasnova te razstave je samo eden izmed različnih možnih konceptov, v katerem lahko predstavljamo izbor iz stalne zbirke, ravno tako, kakor je moja interpretacija samo ena izmed mogočih interpretacij. Težko pa bi kdo ta dela razumel kot lahkotna, površna in površinska.

Hoteli smo pokazati, da smo tukaj in da Prekmurje ni neki, od vsega odrezan rezervat, prav tako pa tudi ni neka, bodisi prikupna bodisi nepotrebna utvara, ki se bo vsak čas razblinila v nič.

Robert Inhof

Kako bo z razstavo Osamljenosti v prihodnje?
Te razstave v Murski Soboti ne bomo več ponovili, saj to ne bi imelo nobenega smisla. Tudi takrat, v daljni prihodnosti, ko bomo dobili prostore za stalno postavitev izbora iz stalne zbirke, ta izbor ne bo narejen po tem konceptu. Po Kostanjevici in Ajdovščini se mi zdi, da tudi gostovanje te razstave po drugih krajih ne bi bilo posrečeno, saj bi se tisto, kar zdaj zveni zanimivo, spremenilo v pusto in dolgočasno. Pa tudi sam ne morem ene in iste zadeve predstavljati na različne načine. Bomo pa v časovni perspektivi predstavljena dela seveda še razstavljali, a v povsem drugačnih izborih preostalih slovenskih in tujih umetnikih, ki jih imamo v naši stalni zbirki. Vem, da bodo ta dela tudi v povsem drugačnih konceptih delovala sijajno. Kako prepričljivo takšna dela delujejo na samostojnih razstavah, pa se lahko prepričate na dveh sočasnih samostojnih razstavah; na razstavi Sandija Červeka v Galeriji mesta Ptuj in razstavi Zdenka Huzjana v mariborski Kibli.

Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Ko rečemo žalost, tesnobnost, mračnost, ne govorimo toliko o izraznih namerah samih umetnikov, ampak bolj o doživetjih, ki jih ob njihovih delih občutijo gledalci. To morda ni tako zanemarljiva razlika, kot se na prvi pogled zdi. Navsezadnje, kot poudarite v besedilu monografije, umetnik končnega vtisa, percepcije nikoli ne more zares prevideti.
Ne, zato ker ne gre za plakat, pri katerem avtor vsaj poskuša predvideti neki določen odziv. Jasno je, da v zahodnoevropskem svetu določene barve delujejo na človeka pesimistično, nelagodno, določene pa optimistično in toplo, kar pa ni fiksno, saj so se v določenih obdobjih znotraj istega kulturnega okolja določene barve včasih razumele drugače, kot jih razumemo danes. Pri predstavljenih delih ne gre za pričakovanje, preračunavanje ali predvidevanje odziva, prej gre za notranjo nujo ali zahtevo, ki ji je treba ustreči. Mislim, da si nobeden od predstavljenih umetnikov ni rekel: "Zdaj pa moram narediti umetnino, ki bo na gledalca delovala tako in tako. To bo prav gotovo zažgalo." Prepričan sem celo, da se nobeden od njih niti približno ni toliko posvečal pomenu kot predvsem sami formi, torej likovnemu jeziku in veščini. Francis Bacon je nekoč izjavil, da ne ve, kaj pomenijo njegove slike, pred njim je podobno rekel Goethe za svojega Fausta. Učinke svojega delovanja najlažje predvidevaš takrat, ko hočeš koga užaliti. V takih primerih skorajda ne moreš zgrešiti. Pri nekem zavzetem in izrazito osebnem ustvarjanju pa je predvidevanje točno določenega učinka domala nemogoče, saj ne gre ne za matematiko ne za vedeževanje.

Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Omenili ste horizont, in v resnici že ob hitrem preletu razstavljenih del zaznamo horizontalno linijo, ki zaznamuje kompozicijo marsikaterega dela. Ne glede na motiviko, več slikarjev v svojo sliko tako ali drugače vključi vsaj slutnjo horizonta, za katerega pravite, da je v Prekmurju drugačen kot tisti na morju. Skrit za drevjem in koruzo se očesu izmika, ob svoji odsotnost pa je toliko težji za duha. Nekaj podobnega se dogaja tudi na razstavljenih delih – so podobe nekih notranjih občutij in razmišljanj, ki šele prek nevidnega postajajo vidni, prisotni v naši zavesti.
Tudi resnični horizont se v Murski Soboti težko vidi, sploh v samem mestu. Če pa se sprehajaš v okolici Murska Sobote, pa ne moreš zgrešiti njegove nenehne in težke navzočnosti. Opazil pa sem, da kustosi in umetniki iz Prekmurja slike obešamo precej nižje kot naši kolegi od drugod. Pokrajina okrog Murske Sobote je lepa in pomirjujoča, a so trenutki, ko te brez nekega očitnega razloga nenehna navzočnost horizonta kot iluzornega spoja zemlje in neba, odprtost prostora ter ravnica, ob kateri včasih dobiš občutek, da se sicer premikaš, a se ne premakneš nikamor, prav hudo eksistencialno stisnejo, te pretresejo in neprizanesljivo utapljajo v naših lastnih, povsem eksistencialnih dvomih. Horizont je v bistvu ambivalenten, saj nam hkrati nudi tudi neke vrste gravitacijo, torej ozemljenost in varnost ter cinemaskopski pogled na svet. Ne gre samo za neposredno navzočnost horizonta, gre za nenehno slutnjo horizonta, ki se prikazuje v različnih oblikah. Vsem predstavljenim umetnikom je skupna navzočnost horizonta, zaznanega na tako rekoč subliminalni ravni. Vsak izmed predstavljenih umetnikov ga tematizira po svoje, tudi takrat, ko neposrednega horizonta ali portreta horizonta na določenem umetniškem delu neposredno sploh ne zasledimo.

Nikolaj Beer, Speči, 2003, olje, les, 50 x 37 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota
Nikolaj Beer, Speči, 2003, olje, les, 50 x 37 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota

Horizont primerjate tudi z linijo človekove klinične smrti; nekatera dela samo smrt tudi neposredno obravnavajo, druga bolj subtilno – Robert Černelč naslika umirajočo mater, Zdenko Huzjan vključi lobanjo, medtem ko je v krajinah Nikolaja Beera ta sled manj izrazita – ljudje v njih prepoznavajo idilo, v resnici pa so tudi to mrtve krajine.
Horizont je v tem smislu metafora končnosti. Črta horizonta je videti kot ravna črta na zaslonu osciloskopa, ki naznanja klinično ali dejansko smrt. Horizont je tudi napoved lastnega konca, je prispodoba človeka, ki se ob času svoje smrtne ure "vö ftégne". Vendar pa pri tem ne gre za nobeno jadikovanje ali žalostinko, prej gre za iskanje katarze. Nobeden od teh umetnikov s svojim umetniškim izrazom ne hrepeni po nesmrtnosti ne v metafizičnem ne v religioznem in seveda še manj v krioničnem smislu. Predstavljena dela so nastala v razponu skorajda petdesetih let, kar je zelo kratka časovna doba. Nastala so v relativno majhnem in prav gotovo ne velemestnem okolju. Dejstvo, da so takšna umetniška dela nastala v majhnem okolju, kjer si je treba prizadevati, da sploh prideš do točke, kjer si lahko dejansko začneš prizadevati, se mi ne zdi niti najmanj pesimistično ali tesnobno. To dejstvo govori o umetniških artikulacijah, osmislitvi, kljubovanju in vztrajanju na nekem majhnem geografskem prostoru. To pa je hkrati tudi duhovito dejstvo, kakor je v svoji osnovi duhovito vse, kar se upira medlenju, anemičnosti in takšni ali drugačni prisili. Izjemni umetniki so vedno nekje tukaj. Če jih ne vidimo, kar se v majhnem prostoru rado zgodi, to ne pomeni, da jih ni. Lahko, da jih ne vidimo tudi zaradi tega, ker so nam preblizu.

Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Nikolaj Beer je zelo zanimiv, saj na prvi pogled gre pri njem za zelo sproščeno in neobremenjeno slikarstvo, dejansko pa gre za tematiziranje propada, ki se preko različnih trenutkov kaže kot personifikacija Časa, ki skozi samega sebe použiva vse stvari, torej tudi samega sebe. Horizont pri Zdenku Huzjanu ni neposredno razviden, saj gre prej za metaforično tematiziranje roba kot vmesnega prostora in liminalne zone, ki leži na stičišču dveh svetov. Je prostor prehajanja, kjer se onostransko znajde v tostranstvu in obratno. Tako iz te liminalne zone lahko pride človek, lahko monstrum. Lahko pa se zgodi, da sta obe poziciji preprosto zamenjani.

Robert Černelč, Kolo, 2008, olje, platno, 60 x 80 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota
Robert Černelč, Kolo, 2008, olje, platno, 60 x 80 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota

Razlomljene figure Mirka Rajnarja, naslikane na ozkih in visokih formatih, se nam prikazujejo kot razcepljene med sub- in supralunarnim, kjer se težnja po preskoku tega razcepa konča, kakor se tradicionalno konča napuh, bodisi kot superbia bodisi kot hybris, s kaznijo in polomom. Dubravko Baumgartner, recimo, horizont zapre tako, da iz izsekov zidov propadajočih hiš ustvari paravan ali prostorsko cezuro, ki nekaj ravno toliko skriva, kakor drži v ujetosti. Marjan Gumilar s svojimi odličnimi slikami iz cikla Organizmi predstavi svet, kakršnega ne vidimo okoli, ampak v nas. Pri tem gre za neki madežasti kozmos, ki bi ga sicer lahko uzrli le s tehničnimi pomagali, z mikroskopi ali s teleskopi. Štefan Hauko pod črto horizonta, v tem primeru močvirja, postavi ne le svoje utopljence, temveč kar celoten svet, skupaj z oblaki, močvirskimi travami in mavricami. Zanimiva sta fotografa Dušan Šarotar in Nataša Kos, ki se z fotografijo ukvarjata zelo kratek čas, tako da v tem smislu nikakor nista mogla vplivati na artikulacijo našega prostora, a se po svoji tematiki sijajno vključujeta v razstavo. Šarotar z zapolnjevanjem praznine s fantazmagoričnimi oblaki, Kosova pa s zapolnjevanjem praznine z vizualno medigro televizijskega zaslona in lastnega doma.

Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Ste se o prekmurskem horizontu pogovarjali tudi s kom od razstavljajočih umetnikov? Koliko o njem razmišljajo, koliko zavestno ga vključujejo v svoja dela?
O tem se nisem pogovarjal, sem pa od umetnikov pogosto slišal marsikatere, sicer marginalne, a zelo slikovite opazke o horizontu. Horizont je zavestno vključen v delo izključno takrat, ko je tudi zelo neposredno prikazan. Pri tem mislim na sliko Horizont Igorja Banfija in niz majhnih slik Marjana Gumilarja, ki imajo enoten naslov Horizontalni premiki. Kot skupni imenovalec sem navedel tesnobnost stanja, ko je človek stisnjen v iluzorni prostor horizonta in s tem soočen s praznino.

Namesto štorkelj imamo, denimo, Mesaričevo orko, ki se steguje za ribama, namesto idiličnih ravnic Červekove črne sfere, ki se gibljejo navzven in navznoter. Precej druga podoba Prekmurja torej kot je verjetno zakoreninjena tudi med domačimi ljudmi Prva se stereotipa prekmurskega človeka kot delovnega, revnega, a poštenega človeka nekako reši skupina umetnikov DHLM. Kako sta bila tedaj njihova umetnost in ta drugačen pogled sprejeta?
Najprej je bila sprejeta kot tujek, natanko tako, kakor celotna skupina DHLM, kaj kmalu pa je tudi domače okolje postalo ponosno na svoje umetnike. Mesaričeva slika Orka (1970), ki jo zdaj lahko vidimo na razstavi v Ajdovščini, zelo dobro izraža to začetno tujost takih umetniških del v določenem času in prostoru, in sicer na različnih ravneh. Okolju, ki je cenilo predvsem slike z domačijsko motiviko, ki so bile naslikane v bolj ali manj neposrečeni perspektivi, je zdaj bilo predstavljeno delo, ki je bilo naslikano v strogem hard edgu in kot tako plosko.

V Galeriji Murska Sobota jubileja praznovanja stoletnice nismo razumeli tako, da bi se ob tej priložnosti Prekmurci malce poveselili, potem pa "na svidenje in srečno pot" nazaj v neko megleno anonimnost, iz katere bi se vsake toliko časa zopet pojavili, a le zato, da bi konstantno nastopali v kakšnih senzacionalističnih rubrikah in na straneh, ki so posvečene črni kroniki.

Robert Inhof

Namesto majhnih formatov je Orka s svojimi dimenzijami 150 x 145 veljala za sliko nenavadno velikega formata. Tuj pa je seveda tudi sam motiv, saj se namesto volovske vprege ali štorkelj sedaj pojavi orka, ki prav gotovo ne sodi v prekmursko favno. Sam vidim na tej sliki še en trenutek, ki nezavedno nakazuje na tujost in nezaželenost take slike v določenem okolju. To je roka, ki z dvema ribama hrani orko. Ta rokav je progast, ljudje oblečeni v progasta oblačila pa so od srednjega veka naprej označevala nezaželene elemente, saj so se v progastih oblačili prikazovali rablji, prostitutke, gobavci in Juda Iškariot. V 20. stoletju pa so taka oblačila bila značilna za zapornike in taboriščnike, proti koncu prejšnjega stoletja pa so se v progasta oblačila oblačili tudi glasbeniki in tudi na takšen način izkazovali hoteno družbeno nezaželenost in uporništvo.

Če se v prostranosti horizonta ne moreš uzreti v očesu drugega, lahko uzreš svoj zrcalni odsev v punčici očesa Červekove vsevidne črne slike. Červek ustvari s svojimi črnimi slikami zrcala svetlobe in neke vrste sončne ure, ki nam odštevajo neki drugi, nelinearni čas, ki ga še tako dovršeni in sofisticirani kronometri ne morejo zaznati ne odštevati.

Štefan Hauko, Otroške igre, 1976, jajčna tempera, platno, 164 x 134 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota
Štefan Hauko, Otroške igre, 1976, jajčna tempera, platno, 164 x 134 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota

Kako pa so sprejeli razstavo Osamljenosti?
V Murski Soboti je bila razstava sprejeta kot nekakšno pozitivno presenečenje. Mislim, da je razstava doma učinkovala z neko neposrednostjo. Jaz, razen z naslovom razstave, nisem hotel vnaprej sugerirati ničesar in ničesar dodatno pojasnjevati. Menil sem, da je s temi zadevamo podobno kot z zasebnim življem, kjer, tako v grobem rečeno, obstajajo tri kategorije. Obstajajo ljudje, ki te imajo radi, obstajajo ljudje, ki te nimajo radi, in obstajajo ljudje, ki jim je povsem vseeno zate. Edina kategorija ljudi, ki jih lahko prepričaš o nasprotnem, je prva kategorija. Zato je take stvari bolje pustiti pri miru. Hotel sem, da spregovori razstava, nato pa še monografija. Na samem odprtju razstave je bilo neko posebno vzdušje, ki ga ne vem natanko opisati. Dušan Šarotar, ki je sicer uspešen pisatelj, je to vzdušje strnil v besedo "magično". Kaj pa vem? Najverjetneje je bilo nekaj na tem. Takoj po odprtju so si prišli razstavo ogledat številni kolegi od drugod. Navdušeni so bili nad deli in nad konceptom.

Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Neverjetno se mi zdi, da na naša prizadevanja z veliko naklonjenostjo gledajo kar se da različni mediji in o našem delovanju tudi zelo korektno poročajo. V bistvu je vse skupaj zelo presenetilo tudi mene, saj skorajda do konca nisem vedel, ali bo ob razstavi izšla zgolj zgibanka ali skromna brošurica. Hkrati pa sem se znašel v neki časovni vrzeli, kjer so me povsem nepričakovano doletele številne druge stvari, ki jih je bilo treba nujno rešiti in ki sem jih imel na sumu, da so se pojavile izključno zaradi tega, da mi ukradejo čas in mi razpršijo prepotrebno koncentracijo. Na koncu je s prijazno pomočjo sponzorjev, ki so za vso zadevo pokazali takojšnje in veliko zanimanje, izšla spremljajoča monografija. Sandi Červek, ki je oblikoval monografijo, je opravil odlično delo.

Sandi Červek, Slika, 1989, olje, platno, 190 x 170. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota
Sandi Červek, Slika, 1989, olje, platno, 190 x 170. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota

Monografija ni predizajnirana in deluje zelo zadržano in na neki poseben način tudi odmaknjeno, kar sem si tudi želel. Skratka, nisem želel knjige, ki bi z naslovnico govorila o kakšni želji po "padanju v objem" ali pa bila tako razkošno oblikovana, da človek ne bi natanko vedel, ali gre za knjigo ali bombonjero. Kolikor slišim, so pozitivni odzivi tudi nad razstavo v Kostanjevici. V Ajdovščini pa smo razstavo odprli prejšnji petek, tako da bom za odzive izvedel pozneje. Odziv na odprtje razstave v Ajdovščini je bil pozitiven. Meni sta razstavi v Kostanjevici in Ajdovščini omogočili prepotrebno distanco, s katere sem razstavljena dela pogledal s spočitimi očmi in umirjenim duhom. Tudi tako sem se lahko še enkrat prepričal o odličnosti umetnikov iz Prekmurja. Prav tako pa tudi tokrat v teh delih nisem zaznal ničesar lokalnega.

Ni res, da se dobro dogaja izključno in vedno drugim, slabo pa vedno in izključno nam. Ni vse, kar je zunaj Prekmurja, tako nedosegljivo in toliko boljše, kakor si to včasih radi domišljamo. Praznovanje stoletnice je minilo, mi pa še vedno opozarjamo na nemajhen prispevek likovnih umetnikov, ki izhajajo iz Prekmurja, k splošni slovenski likovni kulturi. S tem opozarjamo, da smo, tako v dobrem kakor tudi slabem, del Slovenije in slovenske kulture.

Robert Inhof

Kakšen je bil tisti izhodiščni namen, ki ste mu sledili v samem začetku projekta, torej še ob postavljanju razstave v počastitev 100. obletnice v Murski Soboti in pripravi monografije?
V Galeriji Murska Sobota jubileja praznovanja stoletnice nismo razumeli tako, da bi se ob tej priložnosti Prekmurci malce poveselili, potem pa "na svidenje in srečno pot" nazaj v neko megleno anonimnost, iz katere bi se vsake toliko časa zopet pojavili, a le zato, da bi konstantno nastopali v kakšnih senzacionalističnih rubrikah in na straneh, ki so posvečene črni kroniki. Namen razstave in monografije Osamljenosti. Izrazi tesnobe v "prekmurski" likovni umetnosti (izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota) torej ni bil pokazati, da je likovna umetnost v Prekmurju nekaj eksotičnega in povsem drugačnega, kot je v drugih delih Slovenije, temveč ravno to, da ni nič drugačna, manj kakovostna in manj izvirna, kakor je to vizualna umetnost, ki jo srečamo drugod po Sloveniji in da lahko ta dela brez najmanjše zadrege pokažemo komur koli in kadar koli. Razstava časovno ne pokriva stotih let, ampak je na njej izbor del, ki so nastala od let 1970, se pravi od pojava skupine DHLM (Danč, Hauko, Logar Mesarič) do leta 2019. Se pravi, da pokriva časovno dobo zgolj petdesetih let. V tem zelo kratkem časovnem obdobju se je v Prekmurju na področju likovne umetnosti pojavilo veliko število izjemnih in pomembnih umetnikov, ki so nekemu domačijskemu vzdušju in fikciji, zajeti v stereotipu o revnem, a dobrem človeku in podobnem samopomilovalnem patosu, vsaj na področju likovne umetnosti, dali dokončno slovo. Izbor tega lahko zdaj vidite tudi v Kostanjevici in Ajdovščini. Hkrati smo hoteli pokazati tudi, da na področju likovne umetnosti nimamo nobenega razloga, da bi pestovali večno užaljenost in servilno podrejenost.

Ni res, da se dobro dogaja izključno in vedno drugim, slabo pa vedno in izključno nam. Ni vse, kar je zunaj Prekmurja, tako nedosegljivo in toliko boljše, kakor si to včasih radi domišljamo. Praznovanje stoletnice je minilo, mi pa še vedno opozarjamo na nemajhen prispevek likovnih umetnikov, ki izhajajo iz Prekmurja, k splošni slovenski likovni kulturi. S tem opozarjamo, da smo, tako v dobrem kakor tudi slabem, del Slovenije in slovenske kulture. Hoteli smo pokazati, da smo tukaj in da Prekmurje ni od vsega odrezan rezervat, prav tako pa tudi ni neka, bodisi prikupna bodisi nepotrebna utvara, ki se bo vsak čas razblinila v nič.

Foto: Maruša Lapuh
Foto: Maruša Lapuh

Kako se postavitev v Kostanjevici na Krki razlikuje od tiste v Murski Soboti. Zdaj ste imeli na razpolago več prostora, po drugi strani je ta prostor drugačen. In kako se v to vključuje postavitev v Pilonovi galeriji v Ajdovščini?
Vedno govorimo o prenosih razstav, kar pa morda ni najbolj posrečen termin. Koncept razstave in razstavljena dela so bolj ali manj ista, postavitve pa se bistveno medsebojno razlikujejo. Razstavni prostor je tisti, ki mu moraš dosledno slediti in mu prisluhniti. V Kostanjevici je razstava večja, kot je bila v Murski Soboti, v Ajdovščini pa je manjša, vendar pa je na neki način razstava v vseh treh galerijah primerljiva. Tudi pri obeh gostovanjih sem poskušal uravnotežiti izbor del, prav tako pa tudi ohraniti enak suspenz, saj ne gre za morebitni prvi in drugi del razstave. To, da je razstava z istim naslovom, istimi umetniki, a različnimi deli po nekem naključju in v nekem časovnem preseku postavljena na ogled v Kostanjevici in v Ajdovščini hkrati, je dovolj zgovorno. Tako glede predstavljenih umetnikov kakor tudi glede tega posebnega segmenta naše stalne zbirke.

Zdenko Huzjan, Notranje ravnanje, 2002, olje, platno, 90 x 70 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota
Zdenko Huzjan, Notranje ravnanje, 2002, olje, platno, 90 x 70 cm. Foto: Tomo Jeseničnik/Galerija Murska Sobota

Nekaj je verjetno postavljati razstavo "doma", druge izzive pa prinese gostovanje drugje. Kakšno je bilo v tem pogledu sodelovanje z galerijama v Kostanjevici na Krki in Ajdovščini?
Izjemno lepo je bilo sodelovati s kolegoma Goranom Milovanovićem iz Kostanjevice in Tino Ponebšek iz Ajdovščine ter njunima odličnima in uigranima ekipama. To, kar delajo ti kolegi, delajo dejansko vrhunsko. Pri Goranu, Tini in njunih ekipah mi je bila zelo všeč njihova profesionalnost, razgledanost, povsem človeško zaupanje ter popolna odsotnost kakršne koli preračunljivosti. Vse zahtevne stvari smo se zmenili in dorekli zelo hitro, brez odvečnih nakladanj in razkladanj. Čas, ki smo ga na takšen način prihranili, smo raje investirali v navdihujoče pogovore, pa tudi v prijetna, povsem navadna kramljanja. Zaključek realizacije razstav Osamljenosti … na relaciji Murska Sobota, Kostanjevica, Ajdovščina zame tako ne bi mogel biti boljši. Osebno mi taki odnosi in komunikacije na taki ravni pomenijo zelo veliko. V bistvu je to nekaj najlepšega, kar te v tem poklicu lahko doleti. Pričakovati še kaj več, bi bilo naravnost prevzetno.

Pot do horizonta - »Prekmurska« likovna umetnost