"Prva tiskovna agencija, ki smo jo poklicali, zgodbe ni hotela objaviti, češ da je tako privlečena za lase."

Poročilo ameriške obveščevalne službe, ki ga je februarja letos razkrila administracija Joeja Bidna, umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija (na desni) na savdskem konzulatu v Carigradu leta 2018 povezuje neposredno s savdskim prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom (na levi). Foto: IMDb
Poročilo ameriške obveščevalne službe, ki ga je februarja letos razkrila administracija Joeja Bidna, umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija (na desni) na savdskem konzulatu v Carigradu leta 2018 povezuje neposredno s savdskim prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom (na levi). Foto: IMDb
Hašokdžijev umor naročil savdski prestolonaslednik

A žal se je že kmalu izkazalo, da Fahretin Altun v svojem obvestilu tiskovni agenciji ni pretiraval. Umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija je leta 2018 pretresel svet. 60-letnik je v Carigradu obiskal veleposlaništvo Savdske Arabije, ker je potreboval ustrezne dokumente za poroko s svojo turško zaročenko. Hatice ga je čakala zunaj, na ulici – čakala in čakala in čakala. A Džamal ni nikoli več stopil iz stavbe, tudi ko so se pred veleposlaništvom nagnetli novinarji in zahtevali odgovore.

Podrobnosti vsega, kar je sledilo, so na trenutke tako nazorne, da jih je težko poslušati: natančno vemo, kako je peščica savdskih odposlancev mučila, umorila, razkosala in sežgala Hašokdžija, saj so imele turške oblasti na veleposlaništvu prisluškovalne naprave. Vemo celo, da so z veleposlaništva nekaj dni prej pri tamkajšnjih mesarjih naročili gore mesa – verjetno zato, da bi z vonjem žara prekrili vonj zažganega človeškega telesa. Prepis tega dogajanja je v jedru Disidenta, novega dokumentarca z oskarjem nagrajenega ameriškega režiserja Bryana Fogla.

Bryan Fogel je kariero začel kot stand-up komik, danes pa je režiser, producent in borec za človekove pravice. Režiral je indiekomedijo Jewtopia (2012) in dva odmevna dokumentarca - Icarus (2017) in Disident (2020). Foto: AP
Bryan Fogel je kariero začel kot stand-up komik, danes pa je režiser, producent in borec za človekove pravice. Režiral je indiekomedijo Jewtopia (2012) in dva odmevna dokumentarca - Icarus (2017) in Disident (2020). Foto: AP

Ne vidim prave razlike med kibernetsko vojno in drugimi orožji, ker kibernetski zločini prav tako vodijo v nasilje v nevirtualnem svetu.

Bryan Fogel

Zakaj je moral Hašokdži umreti? Ker si je drznil v tvitih in kolumnah za ameriško časopisje javno kritizirati savdskega kronskega princa Mohameda bin Salmana. Novinar, ki je svoj čas v domovini delal tako rekoč kot podaljšek oblasti, si je iz ugovora vesti (in iz strahu za svojo varnost) leta 2017 nov dom ustvaril v Združenih državah. Njegov aktivizem je osebno užalil kronskega princa, ki javnosti pod ključnikom #SaudiVision2030​ predstavlja svoje napredne cilje, v resnici pa je, tako Foglov film, avtoritaren in oblastiželjen despot.

Film Disident je posnet z žanrskimi prjemi poltičnega trilerja, a kljub temu ostaja zvest novinarski etiki in se ne zateka k senzacionalizmu. Foto: IMDb
Film Disident je posnet z žanrskimi prjemi poltičnega trilerja, a kljub temu ostaja zvest novinarski etiki in se ne zateka k senzacionalizmu. Foto: IMDb

Fogel svoj dokumentarec zasidra okrog lika Omarja Abdulaziza, savdskega disidenta in vlogerja, ki se v skoraj hromečem strahu pred povračilnimi ukrepi iz domovine skriva v Kanadi; njegovi prijatelji in družinski člani medtem ždijo v zaporu. Abdulaziz izriše ogrodje širše slike: s Hašokdžijem sta se lotila sizifovskega dela, boja proti vojskam savdskim plačanih spletnih "trolov", ki na družbenih omrežjih tišajo glasove upora. (Vedeti je treba, da v Savdski Arabiji Twitter uporablja 80 odstotkov ljudi. Za primerjavo: v ZDA je ta delež samo 20-odstoten.)

Drugo, intimno plat portreta poda pokojnikova zaročenka Hatice Cengiz: pred oči nam prikliče podobo osamljenega, a predanega človeka s toplim nasmehom, ki je bil ponosen na svojo novinarsko verodostojnost. Hašokdžijeva odsotnost je najglasnejša v prizorih, v katerih nas Hatice popelje po njunem čisto novem stanovanju, v katero se še nista imela časa vseliti; prazne površine so prekrite samo s policijskim prahom za pobiranje prstnih odtisov.

Disident je kompakten dokumentarec, ki v dveh urah uspešno preplete življenjsko zgodbo, ljubezensko izpoved in preobrazbo protagonista iz "režimskega zagovornika reform" v "disidenta". Fogel se namerno izogne senzacionalizmu in škandalozna razkritja brez izjeme podpre s pričanji in dokazi. Njegova poanta – da avtokratski režimi ustvarjajo mučenike – ni nova, a je lekcija, ki je v 21. stoletju očitno še nismo osvojili.

Disident je premiero doživel na lanskem festivalu Sundance, kjer je naletel na topel sprejem, vseeno pa ga ni v distribucijo kupila nobena od velikih platform za pretočne vsebine. Glede na to, da je Fogel za svoj prejšnji celovečerec, Icarus (2017), dobil oskarja za najboljši dokumentarec, je podatek seveda pomenljiv. Odkupili ga niso niti pri Amazonu, čeprav je njihov prvi mož, Jeff Bezos, tudi lastnik Washington Posta, časopisa, kjer je Hašokdži delal pred smrtjo. Disident je torej dokumentarec, ki ga je težko najti – a je zato še toliko pomembneje, da ga vidite. Še danes in jutri si ga lahko ogledate v okviru 23. Festivala dokumentarnega filma.

Bryan Fogel je leta 2018 osvojil oskarja za najboljši celovečerni dokumentarec. V filmu Icarus je pod drobnogled vzel ruski športni dopinški škandal. Foto: AP
Bryan Fogel je leta 2018 osvojil oskarja za najboljši celovečerni dokumentarec. V filmu Icarus je pod drobnogled vzel ruski športni dopinški škandal. Foto: AP

Džamal je bil predvsem eksistenčna grožnja za avtoritarno državo: poosebljal je idejo nekoga, ki je bil nekoč "njihov", zdaj pa živi na ameriških tleh, piše za ameriški časopis in kritizira tako savdski režim kot Donada Trumpa. K odločitvi za umor je po mojem pripeljal nazor, da v državi, kakršna je Savdska Arabija, šteje mnenje enega samega človeka, torej vladarja.

Bryan Fogel

Več pa v kratkem intervjuju, ki smo ga z režiserjem naredili na daljavo z njegovega doma v Los Angelesu.

Med nastajanjem filma Disident ste očitno imeli zelo dober dostop do uradnih virov: v film ste vključili policijske posnetke prizorišča zločina, pogovore s forenziki in raziskovalci ter odlomke iz uradnega poročila o smrti. Si je bilo pri turških oblasteh težko izboriti vse te pravice? Ste za komentar kdaj prosili tudi savdske oblasti?

Nobene potrebe ni bilo, da bi sploh govoril s Savdijci, niti poskusil nisem. Vseeno mi je zanje – povedali so že, kakšno je njihovo stališče do vprašanja, in bilo je brezpredmetno. To me ni zanimalo. Kar pa zadeva Turke: proti koncu leta 2018 in v letu 2019 sem v Carigradu preživel osem, devet mesecev; med nami se je vzpostavilo zaupanje. Po približno letu tega utrjevanja odnosa sem dobil dostop do transkripta umora in dovoljenje za vrsto intervjujev. Razumeli so, da nisem prišel, da bi blatil Turčijo, ampak da ugotovim, kam vodijo dokazi o umoru Džamala Hašokdžija. Zadovoljni so bili, da je tam režiser, ki hoče povedati to zgodbo.

Biden savdskega prestolonaslednika Salmana ne bo kaznoval za umor Hašokdžija

V filmu se kar nekajkrat pojavi nekdanji predsednik Trump, ki javno nikakor ni bil pripravljen okriviti Savdske Arabije za Hašokdžijevo smrt. Za nobeno ceno ni hotel ogroziti poslov z orožjem, ki ga savdski režim kupuje od ZDA. A vendarle ne gre za samo za vprašanje Trumpove administracije: predsednik Biden zdaj zagovarja odločitev, da sankcij proti Savdski Arabiji ne bo, kar je zelo drugače od njegovih obljub v predvolilni kampanji. ZDA torej niso pripravljene pretrgati teh vezi, ne glede na to, kdo je na oblasti?

Tako je. Biden je – vsaj v medijih – pred volitvami zelo odločno nastopil v duhu, da bo v prihodnje spremenil dinamiko moči v ameriško-savdskih odnosih. Objavljeno je bilo tudi poročilo obveščevalnih služb, ki ovrže vse dvome o tem, ali je bil kronski princ Mohamed bin Salman vpleten v Hažokdžijevo smrt ali ne. Precej presenetljivo je, da po vsem tem ne naredi ničesar. Ampak po drugi strani pa smo takim situacijam priča že dalj časa: ZDA – in tudi druge države, ko smo ravno pri tem – preprosto niso pripravljene ogroziti svojega odnosa s Savdsko Arabijo. V tem primeru so jo odnesli z umorom.

Savdske oblasti so Hašokdžijevo smrt pripisale
Savdske oblasti so Hašokdžijevo smrt pripisale "gverilski operaciji" ekipe agentov, ki so jih poslali, da bi novinarja vrnili v domovino. Savdsko sodišče je septembra lani pet ljudi, vpletenih v novinarjev umor, obsodilo na 20 let zapora, potem ko so jih sprva sicer obsodili na smrt. Foto: IMDb

Savdska Arabija tudi ni edini režim, ki lahko brez posledic vzame na muho disidente na tujem ozemlju. Z Rusijo so denimo povezani umor Aleksandra Litvinenka, zastrupitev Alekseja Navalnega, Sergeja in Julije Skripal … Kršitev človekovih pravic torej nikakor ni točka brez vrnitve, če je država pomemben akter v svetovnem gospodarstvu.

Točno za to gre. Ko gre za človekove pravice, pa naj gre za Kitajsko, Rusijo ali Savdsko Arabijo, so države članice G20 in velike korporacije pripravljene spregledati skoraj kakršen koli zločin v zameno za sklepanje poslov. Temu smo priča na svetovni ravni.

V zgodbo Džamala Hašokdžija vstopimo prek lika savdskega disidenta in vlogerja Omarja Abdulaziza, ki je bil Hašokdžijev prijatelj in sodelavec. Omar za kolegovo smrt krivi sebe: savdski režim je namreč shekal njegov telefon in tako izvedel, da Hašokdži finančno podpira boj proti savdskemu kibernetskemu kriminalu. Se strinjate z Omarjem, da je bil to povod za Hašokdžijev umor?

Ne bi mogel reči, da je obstajal en sam razlog. V filmu poskušam razprostreti več razlogov, zakaj si je bil Hašokdži navzkriž s kronskim princem in kraljevo družino. Zmotno so verjeli, da Hašokdži zanje predstavlja grožnjo, ker je bil nekoč v njihovih notranjih krogih, nato pa javno kritičen do njih. Džamal je bil predvsem eksistenčna grožnja za avtoritarno državo: poosebljal je idejo nekoga, ki je bil nekoč "njihov", zdaj pa živi na ameriških tleh, piše za ameriški časopis in kritizira tako savdski režim kot Donada Trumpa. K odločitvi za umor je po mojem mnenju pripeljal nazor, da v državi, kakršna je Savdska Arabija, šteje mnenje enega samega človeka, torej vladarja. Prav gotovo so imeli podatki, ki so jih pridobili s hekanjem Omarjevega telefona, težo, ampak ni pa bilo enega samega razloga, da je bil umorjen. Jasno pa, da ne bi mogel narediti ničesar, zaradi česar bi bil tak odziv upravičen. Svoboda govora je v avtoritarnih režimih pač zločin.

Bryan Fogel s Hašokdžijevo zaročenko Hatidže Cengiz. Hašokdži je bil v domovini že prej poročen, a je moral ženo in otroke zapustiti, ko je prebegnil v ZDA. Foto: AP
Bryan Fogel s Hašokdžijevo zaročenko Hatidže Cengiz. Hašokdži je bil v domovini že prej poročen, a je moral ženo in otroke zapustiti, ko je prebegnil v ZDA. Foto: AP

Kako po smrti Hašokdžija savdski disidenti, kakršen je Omar, skrbijo za svojo varnost? V filmu slišimo, da je "čudež, da je sploh preživel do zdaj".

Mislim, da to res ni vprašanje zame.

Zasebna plat življenja Džamala Hašokdžija pride v ospredje v pogovorih s Hatidže Cengiz, njegovo zaročenko. Ker pred tragedijo ni bila javna osebnost, dobimo občutek, kako težko se je izpostavila.

V Carigrad sem odpotoval približno mesec dni po Džamalovem umoru; pred tem sva s pomočjo prevajalca nekajkrat govorila po telefonu. Počasi sva začela krepiti medsebojno zaupanje. Prva dva ali tri mesece druženja sploh nismo snemali, samo družili smo se. Zaupanja se ne zgradi v enem dnevu ali tednu – v tem primeru je trajalo več mesecev klicev, skupnih obedov ipd. Februarja 2019 je sama predlagala, da bi vključili kamere. Še vedno sva ves čas v stiku, na tej točki jo vidim kot družinsko članico.

V Savdski Arabiji plačane objave na družbenih omrežjih imenujejo "muhe", ker skušajo z državno propagando pokopati legitimno kritične tvite na račun režima. Gre torej za obliko kibernetske vojne. Kako škodljiva je kibernetska vojna lahko za družbeno tkivo, tudi če se je morda v vsakodnevnem življenju ne zavedamo?

Kibernetska vojna je bojišče sodobnega sveta. Če smo pozorni na te napade – pa naj gre za vnose virusov, vdore v računalnike ali kaj tretjega –, bomo videli, da so enako nevarni in pogosto veliko bolj subverzivni kot tradicionalne oblike napadov. Mehika je s pomočjo programske opreme Pegasus našla disidente, kar je privedlo do cele vrste umorov. Enako je bilo v Gani in še kje drugje. To je vojna in mislim, da se bo še zaostrovala. Ne vidim prave razlike med kibernetsko vojno in drugimi orožji, ker kibernetski zločini prav tako vodijo v nasilje v nevirtualnem svetu.

Dokumentarec posebno pozornost nameni ilustraciji informacijske moči savdskega režima, ki prek spleta, aplikacij in računalniških virusov ne nadzoruje le navadnih smrtnikov, temveč tudi najvplivnejše ljudi na svetu, med njimi Jeffa Bezosa. Nakaže nam, da ni naključje, da so ameriški tabloidi za Bezosovo zunajzakonsko razmerje izvedeli malo po tem, ko je Savdska Arabija vdrla v njegov telefon. Foto: IMDb
Dokumentarec posebno pozornost nameni ilustraciji informacijske moči savdskega režima, ki prek spleta, aplikacij in računalniških virusov ne nadzoruje le navadnih smrtnikov, temveč tudi najvplivnejše ljudi na svetu, med njimi Jeffa Bezosa. Nakaže nam, da ni naključje, da so ameriški tabloidi za Bezosovo zunajzakonsko razmerje izvedeli malo po tem, ko je Savdska Arabija vdrla v njegov telefon. Foto: IMDb
Novinarji brez meja vložili prijavo proti savdskemu prestolonasledniku

Čisto na koncu filma gledalce pozovete, naj se "izobrazimo in ukrepamo". Kaj lahko na individualni ravni sploh naredimo, če države niso pripravljene ukrepati? Bi morali na primer bojkotirati Amazon? (V filmu izvemo, da je imel prvi mož Amazona, Jeff Bezos, tesne vezi s kronskim princem, ki mu je celo uspešno poslal virus, s katerim se je Savdska Arabija dokopala do podatkov o njegovem osebnem življenju.)

Podpiranje Fundacije za človekove pravice je po mojem mnenju odličen začetek. Vse drugo pa je vprašanje osebnega aktivizma. Ni moje mesto, da bi ljudem govoril, da kolikšne mere naj se vpletejo. Arabska pomlad se je lahko zgodila, ker so se ljudje oglasili na družbenih omrežjih, se povezali in našli načne, da so to revolucijo prenesli v družbo. Take akcije se obnesejo, to je bilo dokazano že neštetokrat. Iniciativa ima lahko različne oblike: morda je to pisanje politikom na odgovornih položajih, morda organiziranje protestov, dejavnost na družbenih omrežjih ali pa pomoč organizacijam, kot so Novinarji brez meja, Odbor za zaščito novinarjev, Amnesty International ...

Odkar so platforme za pretočne vsebine, kakršni sta denimo Netflix ali HBO, postale globalne, svoje vsebine ponujajo zelo različnim trgom. V njihovem interesu je, da jih nikjer ne prepovejo, kar bi lahko vodilo v nekakšno samocenzuro, produciranje manjšega števila potencialno spornih dokumentarcev. Izguba perečih tem na račun tega, da so dostopne po vsem svetu. Kako vidite prihodnost svojega žanra?

To je neugoden položaj, ampak tukaj smo se znašli. Upam, da se bo na neki točki ta težnja spremenila. Težko napovedujem prihodnost ali verjamem, da se bo kaj spremenilo, lahko pa upam. Škoda je, da se ta velika podjetja vse bolj bojijo tveganja, kar je precej dosleden in vseprisoten pojav. Je, kar je. Vsebine, kakršen je ta film, težje dosežejo svetovno občinstvo, kot če bi bile na voljo na platformi, kakršna je Netflix ali Amazon. Tako pa ga morajo ljudje najti po drugi poti, denimo na festivalu. Upam, da bodo odgovorni razmislili, kako obravnavajo filme, ki se lotevajo težkih tem.