Elektronski poštni predali so zagotovo bolj zasedeni in vsebinsko pestri kot poštni nabiralniki. Vanje prispejo uradna (formalna) – direktor, tajnica, poslovni parterji – in neuradna, zasebna (neformalna) – prijateljica, mož, mama, soseda, teta – sporočila. Zasebna elektronska sporočila se od uradnih razlikujejo predvsem v besedišču, ki v njih nastopa, in namenu pisanja, medtem ko osnovni elementi elektronskega sporočila (zadeva, pozdrav, jedro, zaključni pozdrav in podpis) pri tem ostajajo enaki.

Foto: MMC RTV SLO

Nujno poglej!!!

Če izključimo elektronski naslov prejemnika, so v vseh nadaljnjih sestavinah zasebne elektronske pošte rabljene večinoma stilno zaznamovane besede. Zadeva odseva temo, napoved elektronske pošte, zato je z upoštevanjem neformalnega odnosa med pošiljateljem in naslovnikom tudi ta oblikovana »zunaj okvirjev« knjižnega jezika. V zadevi zasebnih elektronskih sporočil je tako raba pogovornih, neknjižnih, slengovskih besed dovoljena, z upoštevanjem tega, da mora biti zadeva sporočila oblikovana tako, da bo pritegnila naslovnikovo pozornost (poskusite v naslednjem sporočilu zadevo oblikovati kot: OMG!!!! – naslovnik bo sporočilo zagotovo odprl). V zadevi zasebnega e-sporočila tako najdemo tudi: »Glej, kaj mi je poslala Teja!«, »Ne boš verjela – hitr odpri!«

Foto: MMC RTV SLO

Hej!, Čao!, Ej, Pozdravljena,

Pozdrav ali nagovor prejemnika zasebnega elektronskega sporočila zagotovo nakazuje stopnjo intimnosti odnosa. Pozdravi navadno vključujejo pogovorne izraze (živijo, zdravo, hej, dober dan, dobro jutro) in so neposredno povezani z nagovorom, ki vključuje naslovnikovo ime, vlogo ali vzdevek (Majči, Babi, Bestička). Pozdrav in nagovor lahko nastopata ločeno (Zdravo!) ali v paru (Zdravo babi!).

Foto: MMC RTV SLO

Pišem ti, ker …

Tudi v zasebnih elektronskih sporočilih veljajo načela jasnosti, jedrnatosti in nedvoumnosti. Upoštevati jih je treba predvsem pri pisanju jedra sporočila, ker to vsebuje največ podatkov o tem, zakaj naslovniku pišemo in kaj od njega pričakujemo. Jedra zasebnih elektronskih sporočil so navadno krajša, nezapletena, vsebujejo veliko okrajšav (itd., omg, lol,), pogovornih izrazov (fse, fejst, orng, komp, fejs, baš, stari, prau) in precej pravopisnih napak. Zavedanje, da je elektronsko sporočilo namenjeno naslovniku, s katerim imamo neuraden odnos, jedro sporočila velikokrat preobrazi v zmešnjavo pravopisnih in slovničnih napak – vendar so prav te napake kazalnik sproščenosti tvorca. Poleg tega zasebna elektronska sporočila pogosto pošljemo, ne da bi še enkrat prebrali vsebino in popravili napake.

Stopnjo intimnosti tvorca in naslovnika kaže raba emotikonov, ločil, ki poudarjajo čustvenost – (Kaaaaa ????? ali Prosm prid hitr !!!!!!!!!!!!!!!) in okrajšav (LP, OK, RTM). Te so v elektronskih sporočilih uporabljene redkeje kot v SMS-sporočilih, saj pri pisanju elektronskega sporočila tvorec ni toliko omejen s številom znakov.

Ali je prav, da se jezik v elektronskih sporočilih umika knjižnemu jeziku in strogemu upoštevanju pravopisnih in slovničnih pravil? Seveda. Zasebna elektronska sporočila so dragocen vir podatkov raziskovalcem slovenskega jezika, saj prav zaradi sproščenosti in neformalnosti predstavljajo pristno rabo jezika v pisni komunikaciji. Vseeno pa je spoštovanje naslovnika tisto, na kar ne smemo pozabiti – ne uporabljamo žaljivk, spoštujemo zasebnost (če naslovnik na sporočilo ne odgovori takoj, mu ne polnimo poštnega nabiralnika z dodatnimi sporočili (Kje siii???, ALO), spoštujemo narečne posebnosti (ni nujno, da bo naslovnik poznal narečne izraze, ki jih uporabljate vi) in ne zlorabljamo elektronskega naslova (za pošiljanje verižnih sporočil, krajo informacij).

Foto: MMC RTV SLO

LP, FSM, AJDE, XOXO

Zaključni pozdravi nastopajo v več različicah kot začetni pozdravi in nagovori. Če tvorec sporočila odgovor pričakuje v kratkem času ali pa si elektronska sporočila sledijo v tako kratkem času, da spominjajo na pogovor na družbenih omrežjih, zaključnega pozdrava ni. Zasebna elektronska sporočila navadno ne vsebujejo podpisa ali vizitke in se končajo s prijaznimi mislimi ali povabilom (Se vid’ma, Ajde, LP, Čao, Hvala ti. Lep vikend, Piši mi, XOXO – objemi in poljubčki).

Prepričana sem, da ste se po branju tega jezikoslovnega članka oddahnili – ja, redek je pojav, ko svetujemo, da ne sledite strogim pravopisnim pravilom.

LP, se beremo prihodnji teden.