Potomci Karla in Rosi Adler so vložili tožbo, da bi sliko z naslovom Ženska pri likanju dobili nazaj. Delo je v Guggenheimovem muzeju v New Yorku razstavljeno že od leta 1978.

Tožniki zatrjujejo, da so zakoniti lastniki Picassovega olja na platnu iz leta 1904, slika pa naj bi bila po njihovi oceni vredna med 100 in 200 milijoni dolarjev. V muzeju Guggenheim so zahtevek opisali kot "neutemeljen".

V tožbi, ki je bila 20. januarja vložena na sodišču na Manhattnu, je navedeno, da je Karl Adler sliko leta 1916 kupil od Heinricha Thannhauserja, judovskega galerista v Münchnu. Karl, ki je vodil pomembno usnjarno, in Rosi sta takrat živela v Baden-Badnu na jugozahodu Nemčije. Po prihodu nacistov na oblast leta 1933 sta bila preganjana in sta tudi ostala brez finančnih sredstev.

Junija 1938 sta pobegnila iz Nemčije in živela na Nizozemskem, v Franciji in Švici, medtem ko sta čakala na stalni vizum za Argentino. Da bi dobila kratkoročne vizume za evropske države, sta oktobra 1938 sliko prodala Thannhauserjevemu sinu Justinu, ki je iz Nemčije odšel v Pariz.

Preprodajalec izkoristil stisko družine
Zanjo sta dobila 1552 dolarjev (danes bi bilo to vredno 32 tisoč dolarjev oz. trideset tisoč evrov), kar je bilo devetkrat manj kot 14.000 dolarjev, kolikor si je Adler za sliko obetal na začetku 30. let preteklega stoletja. Tožniki navajajo, da je to dokaz, da je bila slika prodana pod prisilo.

"Thannhauser se je dobro zavedal stiske Adlerja in njegove družine, pa tudi, da Adler, če ne bi bilo nacističnega preganjanja, slike nikoli ne bi prodal po takšni ceni," piše v tožbi.

Thannhauser je svojo zbirko, v kateri je bila tudi slika Ženska pri likanju, po smrti leta 1976 zapustil Guggenheimovemu muzeju. V muzeju navajajo, da tožba "presenetljivo ne priznava", da je muzej stopil v stik z Adlerjevim sinom, preden je prevzel lastništvo. Dodajajo, da ta "ni izrazil nobenih pomislekov glede slike ali njene prodaje Justinu Thannhauserju".

Leta 2014 je Thomas Bennigson, vnuk drugega Adlerjevega otroka, izvedel, da je bila slika morda nekoč v lasti njegove babice. Korespondenca med njegovi odvetniki in Guggenheimovim muzejem je trajala več let, preden so junija 2021 zahtevali vrnitev dela, je navedeno v tožbi.

Kakšna je pravna podlaga?
Bennigsonova tožba, v kateri so kot tožniki navedeni tudi daljni sorodniki, več judovskih organizacij in neprofitnih organizacij, je bila vložena na podlagi ameriškega zakona o vračanju umetnin iz obdobja holokavsta. Zakon iz leta 2016 žrtvam nacističnega preganjanja in njihovim dedičem omogoča vrnitev umetniških del, ki so jih zasegli nacisti.

V Guggenheimovem muzeju zatrjujejo, da odškodninske zahtevke jemljejo zelo resno, vendar vztrajajo, da je muzej zakoniti lastnik slike. Menijo, da je bila Adlerjeva prodaja Thannhauserju "poštena transakcija med strankama z dolgoletnim in trajnim odnosom" in se je zgodila, ko sta bila oba moška "zunaj nacistične Nemčije".

Sodni boj se bo najverjetneje bil okrog ugotavljanja, v kakšni stiski in nevarnosti sta bila zakonca Adler, ki sta takrat že zapustila Nemčijo. Tožniki argumentirajo, da sta bila tudi po odhodu iz domovine v veliki finančni stiski, saj "sta bila prisiljena v odisejo po več evropskih državah". To dokazuje prav to, da sta sliko prodala pod ceno, čeprav sta poznala njeno vrednost – deset let pred tem sta jo dala oceniti.