Doprsni kip Charlesa Baudelaira, ki ga je ustvaril Pierre-Felix Masseau, danes stoji v pariškem parku Jardin du Luxembourg. Foto: EPA
Doprsni kip Charlesa Baudelaira, ki ga je ustvaril Pierre-Felix Masseau, danes stoji v pariškem parku Jardin du Luxembourg. Foto: EPA
Že ob vpisu na univerzo se je Baudelaire okužil s spolno boleznijo, svoj davek pa so zahtevali tudi dolgoletno uživanje lavdanuma, revščina in stres. Zadnji dve leti svojega življenja je preživel delno hrom v 'maisons de santé' v Bruslju in Parizu, kjer je njegovo življenje ugasnilo leta 1867. Ljubitelji poezije pa se še danes radi ustavljajo ob njegovem poslednjem počivališču na pokopališču na Montparnasseu. Foto: EPA
Že ob vpisu na univerzo se je Baudelaire okužil s spolno boleznijo, svoj davek pa so zahtevali tudi dolgoletno uživanje lavdanuma, revščina in stres. Zadnji dve leti svojega življenja je preživel delno hrom v 'maisons de santé' v Bruslju in Parizu, kjer je njegovo življenje ugasnilo leta 1867. Ljubitelji poezije pa se še danes radi ustavljajo ob njegovem poslednjem počivališču na pokopališču na Montparnasseu. Foto: EPA

Charles Baudelaire se je rodil leta 1821 v Parizu. Oče mu je umrl, ko mu je bilo šest let, nato je živel z mamo in očimom, s katerim je bil v nenehnih sporih.

Ni se pustil preusmeriti na "pravo pot"
Po maturi se je vpisal na pravo, vendar je študij opustil. Očim ga je želel odvrniti od neurejenega življenja, zato ga je poslal v Indijo, toda pesnik se je že prej izkrcal in se s prvo ladjo vrnil v Francijo. Da bi prejel dediščino po očetu, je moral čakati do 21. leta, toda dotlej se je že močno zadolžil. Na zahtevo družine so mu dodelili skrbnika premoženja, ki mu je mesečno izplačeval skromno rento.

Pomanjkanje, bolezen in "črna Venera"
Bil je eden vidnih predstavnikov takratne pariške boemske scene. S pisanjem je zaslužil slabo, zato je živel v pomanjkanju, a je kljub vsemu do smrti opravljal le pesniški poklic.

Nikoli se ni poročil, imel pa je nekaj intimnih zvez, med njimi z mulatko Jeanne Duval, ki je pomembno vplivala na njegovo delo. Že ob vpisu na univerzo se je okužil s spolno boleznijo, zaradi katere je pozneje umrl. O smrti je premišljeval že dve desetletji, preden se je zares poslovil od sveta.

Pri 24 letih je pismo z namero o smrti napisal Jeanne Duval. "Ko boste prejeli to pismo, bom mrtev... Ubil se bom, ker ne zmorem nadaljevati življenja, ne prenesem več preizkušnje, da bi zaspal ali se spet zbudil," je zapisal junija 1845. Pesnik se je zabodel, a se ni resno poškodoval in je živel še nadaljnjih 22 let. Umrl je leta 1867, star 46 let.

Na prehodu romantike v simbolizem velja Baudelaire za začetnika moderne poezije. Želel je prenoviti francosko romantiko, v kateri je bilo po njegovi presoji preveč neposrednih čustvenih izlivov. Baudelairovo književno delo poleg pomembnih kritičnih spisov o književnosti in likovni umetnosti obsega zlasti pesniški zbirki Rože zla in zbirko pesmi v prozi Pariški spleen, s katerima je zaslovel in utrl pot novoromantični, dekadenčni in simbolistični književnosti. Zbirki predstavljata klasiko francoske književnosti.

Narava je svetišče, kjer živi stebri zašepetajo včasih zmedene glasove; tam človek hodi mimo skoz gozdove simbolov, ki vanj zro z domačimi očmi. Kot se podaljšani odmevi sred daljave stopijo v temačno in globoko enost, prostrano kakor noč in kakor čudna jasnost, tako soglašajo barve, zvoki in vonjave.

Charles Baudelaire (v prevodu Borisa A. Novaka)

Estetika grdega in beg pred naravo
Pesnikov osrednji motiv je romantično nasprotje med idealom in stvarnostjo, ki ga je Baudelaire obnovil v doslednejši obliki s tem, da ga je dopolnil z globljo in vsestransko podobo temnih strani življenja, naproti pa jim je postavil intenzivno težnjo po očiščenju ob dotiku z višjo resničnostjo.

Do žensk je imel pravzaprav zavračajoč odnos, prav tako kot je negativno vrednotil naravo. V svetu se je počutil tuj, saj meščanski razred ni delil z njim pravega čuta za lepoto in umetnost. Zanj je bila lepota nekaj drugega, ni bila več povezana z resnico in dobroto. Lepoto je ločeval od dobrega, estetiko od etike, odmikal se je od narave in opeval velemesto. V poezijo je vpeljal estetiko grdega – tudi mrhovina je lahko lepa, groteskne podobe, verz je postal svobodnejši in pisal o sinestezijah oz. korespondencah.

Baudelaire: "Ko boste prejeli to pismo, bom mrtev ..."

"Surov realizem", ki bi žalil javno spodobnost
Znamenito zbirko z izvirnim naslovom Les fleurs du mal je napovedal že leta 1855, objavil pa dve leti pozneje. V njej je z modernim pesniškim jezikom opisal grozo in samoto, lepoto in hrepenenje in uveljavil novo senzibilnost. Zbirka je bila zaradi šestih moralno spornih pesmi sprva zasežena. Prva izdaja je obsegala 150 pesmi v petih ciklih, druga iz leta 1861, ki ji je avtor namesto prepovedanih dodal 35 novih pesmi, pa je izšla v šestih ciklih.

Pred dvema letoma so odkrili še skrivnostno kitico, ki jo je v eni od izdaj zbirke na roke dopisal k erotični pesmi Dragulji. Pesem je bila ena od omenjanih prepovedanih pesmi. Sodišče je tedaj presodilo, da bodo erotični verzi, ki se začnejo z naslovom Moja draga je bila gola, privedli do "vznemirjenja čutov s surovim realizmom", ki žali javno spodobnost. Odločitev sodišča so razveljavili šele leta 1949.