Avtor se ne trudi podati svoje življenjske zgodbe od začetka do konca. Pravzaprav se zdi, da se sploh ne trudi podati kakršne koli zgodbe. Povzetki so v resnici konglomerat najrazličnejših kratkih besedil. Foto: Mladinska knjiga
Avtor se ne trudi podati svoje življenjske zgodbe od začetka do konca. Pravzaprav se zdi, da se sploh ne trudi podati kakršne koli zgodbe. Povzetki so v resnici konglomerat najrazličnejših kratkih besedil. Foto: Mladinska knjiga

Najprej potrebujemo osebo, ki nas zanima; če nas ne zanima, pa se nam mora zdeti, da ima o sebi kaj zanimivega povedati. Ko smo dobili to osebo, oziroma se nam je ta oseba ponudila, nas mora vsaj do neke mere prepričati s svojim pisanjem, izdatnega pomena pa je, da se lahko z njo vsaj v nekih točkah poistovetimo. In Berger? Odlični urednik, prevajalec in kritik, najbrž ni prva izbira vsakodnevnega bralstva. Na žalost. Se lahko vendarle poistovetimo? Ali nas lahko prepriča s svojim pisanjem?

Z vidika literarnega dela kot potrošne robe, ki naj gre hitro po grlu, lahko na obe vprašanji najbrž odgovorimo nikalno. Avtor se ne trudi podati svoje življenjske zgodbe od začetka do konca. Pravzaprav se zdi, da se sploh ne trudi podati kakršne koli zgodbe. Povzetki so v resnici konglomerat najrazličnejših kratkih besedil. Srečamo se s serijami aforizmov, pa nekakšnimi anekdotično obarvanimi kratkoproznimi besedili, zapisi s potovanj, izseki iz dnevnikov, razmisleki o različnih temah in rečeh, kot so denimo telefon, razglednice, vžigalice, dnevniki ...

Zdi se, da prav posebno mesto pripada seznamom. Najrazličnejšim seznamom. Tu so seznami kupljenih knjig, ogledanih gledaliških predstav, krčem, v katere je zašel avtor ... in čeprav nikakor ne predstavljajo večinskega deleža knjige, se zdi, da globoko narekujejo njeno zasnovo. Spomnimo, da jih je Eco v Vrtincu seznamov v grobem ločil na dve vrsti: tiste zaključene, z uporabno vrednostjo, in tiste, ki se vijejo v teoretično neskončnost. Magris jih je v Donavi predstavil kot obupano željo posameznika, da se vse zapiše, da sistematizira svoje življenje in mu s tem dodeli smisel.

Nekje na presečišču enega in drugega se znajde tudi Berger. Seznami so končni, ko so zamejeni na določeno letnico, a za vsakim letom pride novo leto in nov seznam. In zakaj bi se omejevali na seznam prebranih knjig? Zakaj ne bi pisali denimo o obiskanih krčmah? Avtor tako vzpostavi pogled revidiranja življenja skozi vedno odpirajoče se sezname. Življenje ne poteka linearno, je kup akcij, tematik, prigod in nezgod, ki jih lahko predstavimo na takšen ali drugačen način, iz življenja lahko nastane nešteto seznamov, ki so lahko tudi osmišljeni na nešteto načinov. Ali pa sploh ne, seznam je lahko sam sebi namen.

Na ta način se avtor morda res usmeri k nekakšni koncentraciji na dosežke, na jasno vidno dogajanje v posameznikovem življenju, a hkrati tudi zamaje ustaljene koncepte o spominskem pisanju. Zakaj je to pomembno? Ker s tem zamaje tudi ustaljene koncepte o tem, kako naj bi posameznik živel lastno življenje. A-ju ne sledi (nujno) B in B-ju ne C, življenjska zgodba je v resnici mreža soodvisnih dejavnikov, ki generirajo življenje, nastajajoče prek spomina, tukaj in zdaj. Samo na sebi je časovno umeščeno v točno ta trenutek.

Povzetkov posledično tako rekoč ni mogoče presojati po slogovni ali pripovedni plati, saj gre za izrazito fragmentarno zapisano, ali bolje, urejeno, knjigo. Neenotnost, ki na konceptualni ravni velja za dobrodošlo prakso, je v smislu golega branja knjige lahko moteča, vsaj takrat, ko nekateri fragmenti po dolžini in ritmu izrazito izstopajo, ne da bi bilo najti dober razlog za to. Po slogovni plati se srečamo z izrazito različnimi zapisi, niha pa tudi kakovost, ki sicer ne doseže negativnih padcev, izrazitih vrhuncev pa tudi ne, ali vsaj redkeje. Vsekakor pa Berger ostaja venomer živahen, šaljiv in na trenutke izzivalen.

Refleksija lastnega okolja je spretno ujeta med spomine na nekatere stare prakse (denimo pisanje na pisalni stroj, uporaba stacionarnih telefonov in podobno) in zlitjem s tukaj in zdaj. Pri avtorju ni predsodkov o sodobnem času, ki smo jih sicer vajeni iz sorodnih besedil. Kljub temu je zaznati pridih konservativnega, lahko bi rekli celo meščanskega, ki pa se ne zrcali v sodbah, kvečjemu v sami podstati pisanja, ki si za nalogo ne zada rušenja obstoječih paradigem, kvečjemu opozarja na spremembe med bivanjem nekoč in bivanjem zdaj, na majhne elemente vsakodnevnega življenja. To je najbrž osrednje mesto, na katerem se bralcu približa na nekoliko intimnejši način. Vse drugo je tisto življenje, ki ga gledamo od daleč in za katero se zdi, da ga ne živimo, a se zelo verjetno motimo.

Aljaž Krivec, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).