“Slovenska kulturna politika z usmerjanjem kulture v javnem interesu v tržno obnašanje sicer nemara skuša razbremenjevati proračun, vendar sočasno, morda nezavedno, podpira povečevanje populizma in omogoča podlago za hitropotezno mišljenje populistov,” je v oddaji Arsov forum na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani v luči rezultatov sveže raziskave Knjiga in bralci VI še razmišljal Blatnik.

Foto: Pixabay

Bralci hitro izginjajo
Število ljudi v Sloveniji, ki ne berejo več knjig, se je v zadnjih letih namreč povečalo in jih je 49 odstotkov – približno toliko kot pred štiridesetimi leti. V petih letih, kolikor jih je minilo od raziskave Knjiga in bralci V, se je na več področjih še bolj zmanjšalo kot prej v šestnajstih letih. Letno število izdanih naslovov se je v obdobju od leta 2014 do 2019 zmanjšalo za skoraj tisoč oziroma slabo petino. Če je leta 2014 vsaj eno knjigo na leto prebralo še 58 odstotkov Slovencev, je takšnih leta 2019 le še 51 odstotkov, za nekaj odstotkov se je zmanjšalo tudi število bralcev v vseh drugih kategorijah.

Arsov forum je tokrat potekal v sklopu Slovenskega knjižnega sejma. Foto: ARS

Besedna zveza “knjižni trg” je potemtakem svojevrsten oksimoron. Logika trga je preprosta: ustvarjanje dodane vrednosti za kupca, ki edini odloča, kakšna in kolikšna je ta vrednost. V Sloveniji izdamo približno 5000 “knjig” na leto, kar je toliko kot Norveška. S skandinavsko državo poznavalci radi vlečejo vzporednice, ker nam je enaka po jezikovni zaprtosti in z dobrimi petimi milijoni prebivalcev sama ponuja primerjave. Če pri nas bere le še polovica državljank in državljanov, vsaj eno knjigo na leto na Norveškem prebere skoraj 90 odstotkov prebivalcev. Če bere vse manj ljudi, zakaj bi potem sploh še izdajali toliko knjig?

Po tržni logiki bi morale založbe izdajati nepregledne količine ljubezenskih romanov in kuharic, drugo vprašanje pa je, kaj to pomeni za prihodnost družbe. Problem je, da logika knjige kot družbene, civilizacijske in kulturne vrednote ni enaka ekonomski logiki.

V zadnjih petih letih ni bil sprejet noben ukrep, ki bi ozaveščal ljudi o pomenu nakupovanja in branja knjig. Dobra obiskanost Slovenskega knjižnega sejma sicer vzbuja navidezen občutek, da knjige zanimajo veliko ljudi, a v resnici je ta delež pri dvomilijonskem narodu izjemno majhen. Zato ni prav, da je založniška in knjigotrška panoga prepuščena logiki trga. Na majhnem slovenskem trgu knjige ne morejo več izhajati po ekonomskih kriterijih. Potrebujemo dolgoročne ukrepe, ki bodo založbam omogočali, da bodo dobre knjige izhajale tudi v prihodnost,” je o usmerjanju založništva v tržno ekonomijo dejala predsednica Društva slovenskih založnikov in vodja založbe Ocean Nataša Detič.

Slovenija se s približno stotimi knjigami v domači knjižnici uvršča povsem na rep razvitih držav, kaže raziskava Knjiga in bralci VI. Manj tudi bralcev, ki preberejo vsaj šest ali deset knjig, pri čemer se je povečalo število tistih, ki berejo v tujih jezikih, predvsem angleščini. Takšnih je že dobra tretjina. Foto: Založba UMco

Kakovostne knjige izginjajo
V zadnjih letih se je najbolj skrčilo ravno število kakovostnih knjig. Obseg izposoje v knjižnicah se je zmanjšal s štirih izposojenih knjig leta 2014 na tri in pol v letošnjem letu. Še več, v Sloveniji se je zmanjšalo tudi število družin, ki redno berejo otrokom. Če na Norveškem kar 57 odstotkov staršev dnevno bere otrokom, skoraj petina pa od dva- do trikrat na teden, pri nas vsak dan bere otrokom 12 odstotkov staršev, večkrat na teden pa 17 odstotkov. V petih letih se je število bralcev, ki letno preberejo več kot 20 knjig, skrčilo za tretjino. Manj je tudi tistih, ki preberejo vsaj šest ali deset knjig. Nekoč profesionalna založniška dejavnost se zaradi negativnih trendov, stečajev uveljavljenih založb in vsesplošnega osipa vse bolj spreminja v prostočasen konjiček.

“Širjenje pavšalnih floskul o preveč izdanih knjigah se mi zdi zelo škodljivo za zavest, koliko knjig dejansko imamo in kakšen doseg imajo,” je opozoril Samo Rugelj, izdajatelj revije Bukla in direktor založbe UMco, ki je skupaj z Javno agencijo za knjigo opravila raziskavo Knjiga in bralci VI.

Primerjava z letom 1990, ko je bilo izdanih 2000 knjižnih naslovov, in danes, ko jih na leto izdamo približno 5000, je zelo zanimiva. Bistvena razlika v strukturi tedanjega in zdajšnjega knjižnega trga je ta, da imamo danes 1500 založnikov, ki izdajo po eno ali dve knjigi. Pred 30 leti jih ni bilo. Takšnih izdaj je danes približno 2000. “Ob tem moramo upoštevati še približno tisoč izdanih učbenikov letno in smo že skoraj pri številu knjižnih naslovov iz leta 1990. Osebno menim, da nobena knjiga ni preveč. Vsaka izdana knjiga ima za seboj založnika, ki je ocenil, da jo je smiselno izdati. Moje osebne izkušnje kažejo, da je v knjigarnah število knjig, ki imajo primerno ceno, manjše kot pred tridesetimi leti. Zainteresiran kupec knjig ima kljub 5000 knjižnim naslovom težavo vsak teden najti kaj zanimivega,” je dodal Rugelj.

“V obdobju med letoma 2008 in 2018 se je obseg slovenskega knjižnega založništva zmanjšal na polovico, pozitivni gospodarski kazalniki zadnjih let pa pri slovenski knjigi niso pokazali opaznejših znakov rasti. S tem pa usihanja slovenskega založništva še zdaleč ni konec. Po eni strani založbe zapirajo svoja vrata, po drugi pa smo priče nadaljnji zameglitvi pogleda na kulturo vsakokratne vladajoče politike,” opozarja Samo Rugelj v knjigi Krčenje. Foto: Cankarjeva založba

S knjigami ni mogoče preživeti
Kaj je torej “prava” knjiga? Slovenski knjižni “trg” namreč sestavlja tudi veliko število samozaložnikov, institucij in drugih organizacij, ki jih po Rugljevih besedah “nihče ne pozna”. Realnih založnikov je vse manj in kontinuirana produkcija kakovostnih knjig, namenjenih končnemu kupcu, je pod vprašajem.

“Letno pride pri nas na trg približno 3500 knjig, ki jih je mogoče kupiti v knjigarnah,” je razmišljal Andrej Blatnik in dodal: “Približno polovica Slovencev bere knjige in med njimi verjetno večina bere tudi leposlovje. Polovica, ki bere leposlovje, si ga je izposodila v knjižnici, dobra tretjina si ga je izposodila od prijateljev, samo štirje odstotki slovenskih bralcev so kupili leposlovno knjigo zase, šest odstotkov pa jo je dobilo za darilo. Leposlovna knjiga in marsikateri drug žanr na trgu več kot očitno ne more preživeti.”

Kljub temu so za najbolje prodajane avtorje v splošnih knjižnicah zelo dolge vrste. Ob tem je vredno poudariti, da najbolje prodajani slovenski avtorji in avtorice z uspešnicami zaslužijo na leto polovico povprečne slovenske plače, kar pomeni, da ne morejo živeti od pisanja, je opozoril profesor založniških študij na ljubljanski filozofski fakulteti Miha Kovač.

“Smo majhen narod, ki ne sedi na sodih nafte. Odvisni smo od svojih možganov. Če se bo intelektualna elita v tako majhnem narodu zmanjševala, bo imelo to resne dolgoročne posledice. Vprašanje branja knjig vidim kot dolgoročno strateško vprašanje, ki ne zadeva samo založnikov, ampak tudi izobraževalne in kulturne politike na državni ravni,” je še prepričan Kovač.

Na lestvicah najbolje izposojanih in prodajanih knjig ni bilo slovenskih avtorjev in avtoric, če ti niso bili na seznamih obveznega domačega branja. “V zadnjih treh letih so v središču zanimanja Tadej Golob z Jezerom, Mojca Širok s Pogodbo in Bronja Žakelj s knjigo Belo se pere na devetdeset, vendar tudi prodane naklade teh knjig kažejo, da so najbolje prodajani avtorji na trgu zaslužili komaj polovico povprečne slovenske plače. Da bi zaslužili celo plačo, bi morali napisati 2,4 uspešnice na leto, kar je nemogoče. Radi govorimo o ‘trgu’ in tudi knjižnice rade trdijo, da morajo kupovati, kar se izposoja, a si vsi izmikamo tla izpod nog,” je bil kritičen Blatnik.

Knjižnice igrajo dvojno vlogo
Knjižni trg se je v zadnjih desetih letih v resnici skrčil. “Če se ozremo dvajset let v preteklost, je bil knjižni trg dvakrat večji od celotnega proračuna slovenskih knjižnic, v zadnjih letih pa se je obseg slovenskega založništva skrčil do te mere, da je zdaj manjši in od 50-milijonskega proračuna knjižnic. Sredstva za odkup knjig v knjižnice so se zmanjšala iz sedem na šest milijonov evrov. Knjižnice so kljub temu postale pomemben kupec novih knjig na trgu. Včasih so slovenske knjižnice kupile pet odstotkov izdaj, danes že petnajst,” je na zanimivo dejstvo opozoril Rugelj, ki tudi v knjigi Krčenje analizira erozijo slovenskega knjižnega založništva 2008–2020 in v zadnji tretjini predlaga obsežen nabor ukrepov za njegovo izboljšanje.

Foto: ARS

Knjižnice v resnici odmerjajo in napovedujejo poznejšo knjižno produkcijo, saj so najbolje izposojani žanri na vrhu seznamov za odkup. “Glede na to, da razpolagajo knjižnice z manjšimi sredstvi za odkup knjig, bi se morale toliko bolj zavedati, da je to za založbe oblika državne subvencije in da s tem določajo, kaj bo v prihodnje izhajalo in kaj nič več. Lahko povem primer mednarodno nagrajene avtorice, ki je prejela tudi Nobelovo nagrado. Hotela sem si izposoditi Jakobove bukve Olge Tokarczuk, a sem ugotovila, da so jih v vseh slovenskih knjižnicah odkupili natanko 73 in da v moji knjižnici delo ni na voljo. Knjiga Pogodba Mojce Širok je bila odkupljena v 650 izvodih. Velika razlika je, ali založba od knjižničnega odkupa dobi 2.000 ali pa 13.000 evrov. Knjižnicam seveda ne moremo odrejati, kaj naj odkupujejo, a če odkupijo velike količine nekakovostnih ljubezenskih romanov, bodo ti še naprej izhajali kot po tekočem traku,” je prepričana Nataša Detič.

Prihodnost še ni izgubljena
Določeno upanje sicer vzbuja znižanje davka na dodano vrednost pri knjigah na pet odstotkov, kar bo imelo ekonomski in najbrž tudi simbolni vpliv. To je prvi znak, da se država zaveda pomena bralne kulture. Vendarle se zastavlja vprašanje, ali se bo več sredstev prevedlo tudi v več bralcev?

Miha Kovač je med drugim opozoril, da najbolje prodajani slovenski avtorji in avtorice z uspešnicami zaslužijo na leto polovico povprečne slovenske plače, kar pomeni, da ne morejo živeti od pisanja. Foto: ARS

“Več sredstev lahko pomeni rezultat nič, če so vložena v napačne ukrepe. Najprej moramo vedeti, kaj je zares narobe in kje imamo največje probleme ter na podlagi resne strategije in politik smiselno ukrepati, da se bo stanje spremenilo. Pozitivni učinki branja so med drugimi trening empatije in mišljenja. To so pozitivne posledice branja, ki jih absolutno ne smemo zavreči,” odgovarja Kovač, ki je prepričan, da moramo spremeniti izobraževalni sistem, če želimo imeti čez dvajset let na področju bralne kulture boljše rezultate. Tisti, dodaja Kovač, ki o tem odločajo, niso samo politiki, ampak tudi civilna družba.

V knjigi Krčenje Samo Rugelj piše, da ga njegove dolgoletne izkušnje učijo, da je rezultat stanja neke panoge, še posebej take, kot je knjižno založništvo, v katero je vključeno več tisoč, skoraj več deset tisoč ljudi, sestavljen iz nepreštevnega števila majhnih korakov. Vendar pa so ti porojeni iz širših okvirov, znotraj katerih deluje in se razvija določena dejavnost. Po njegovih besedah v zadnjih desetih letih kljub gospodarskemu zastoju, ki bi že sam po sebi zahteval poglobljen razmislek o delovanju v prihodnosti, ni bil sprejet niti en ukrep, ki bi koristil založniški panogi kot celoti. Sprejet ni bil niti en celovit ukrep, ki bi zviševal bralno kulturo, dvignil prisotnost knjig v množičnih medijih in bi povečal odstotek tistih, ki berejo in kupujejo knjige. “Ne javni ne zasebni knjižni prostor ni imel te volje. Prihodnost slovenske knjige še ni napisana in nismo nemočni opazovalci, ki le gledajo, kaj se dogaja – mi sami smo tisti, ki stojimo za njenim nadaljnjim razvojem.”

Več o drugih vidikih bralne kulture v Sloveniji lahko slišite v oddaji Arsov forum, ki jo lahko poslušate tudi kot podkast.

Ali Slovenci izdamo preveč knjig?