Antoine de Saint-Exupery in njegova žena Consuelo, leta 1936 v Parizu, kjer sta imela dom. Foto: AP
Antoine de Saint-Exupery in njegova žena Consuelo, leta 1936 v Parizu, kjer sta imela dom. Foto: AP

Francoski letalec, pesnik, pisatelj in vojni heroj Antoine de Saint-Exupéry je znan predvsem po zgodbi Mali princ: od njenega izida leta 1943 je bilo prodanih že več kot 200 milijonov izvodov v kar 450 različnih prevodih. Vsi poznamo povest o skrivnostnem medplanetarnem popotniku in vrtnici (zahtevni in občutljivi cvetlici), za katero skrbi na svojem domačem planetu.

No, v resničnem življenju je bila Saint-Exupéryjeva vrtnica umetnica iz Salvadorja, Consuelo Sancin. V Franciji so pravkar izdali več kot 160 pisem, ki sta si jih izmenjala v življenju; nekatera med njimi so opremljena s skicami, fotografijami in drugimi spominki.

Pustolovec in umetnica sta se leta 1930 tudi poročila, a se je njun zakon izkazal za viharno razmerje, polno vzponov in padcev. "Moja ljuba Consuelo, še razumeš ne, kako zelo me mučiš," ji je pisatelj poočital v enem od pisem. Ona odgovarja: "Jočem zaradi vseh teh čustev, strah me je, da me boš izgnal iz svojega srca." V njuni zvezi so bili številni razhodi in nezvestobe, a vsaj toliko sprav in novih začetkov.

Različna temperamenta
"Consuelo je bila prekipevajoče narave, on pa je bil velik depresivnež,"
je za tiskovno agencijo AFP povzel pisateljev biograf Alain Vircondelet. "Njegovi številni skoki čez plot niso bili dejanja don juana, pač pa izraz čustvene nezadostnosti."

Kljub temu pa o globini njegovih čustev ni nobenega dvoma. V enem od zadnjih pisem reče: "Consuelo, iz dna srca se ti zahvaljujem, da si bila moja žena ... Če bom ubit, imam vsaj nekoga, na kogar bom čakal v večnosti."

Zapestnico, na kateri sta bila vgravirana njegovo in ženino ime, je Saint-Exuperyju podaril njegov založnik. Z dna morja jo je leta 1998 potegnil ribič v bližini pristanišča v Marseillu. Foto: AP
Zapestnico, na kateri sta bila vgravirana njegovo in ženino ime, je Saint-Exuperyju podaril njegov založnik. Z dna morja jo je leta 1998 potegnil ribič v bližini pristanišča v Marseillu. Foto: AP

Saint-Exupery, ki se je iz izgnanstva v ZDA pridružil francoskim odporniškim silam, je izginil med letom nad Korziko leta 1944. Nobenih fizičnih dokazov o njegovi nesreči niso odkrili vse do leta 1998; takrat je ribič iz Marseilla z morja potegnil pisateljevo identifikacijsko zapestnico, na kateri sta bili vgravirani imeni obeh zakoncev.

Antoine de Saint-Exupery - mož, ki nam je dal Malega princa

Consuelino maščevanje za diskriminacijo
Saint-Exuperyjeva družina, ki je bila aristokratskega porekla, ni nikoli zares sprejela njegove latinskoameriške žene: ko je bil razglašen za mrtvega, so jo tako rekoč izbrisali iz njegove življenjske zgodbe. "Poročiti se s tujko je bilo huje, kot če bi se poročil z Judinjo," je eden od pisateljevih potomcev v devetdesetih pojasnil biografu Paulu Websterju. A Consuelo se je maščevala, piše Webster: avtorske pravice do Saint-Exuperyjevega dela, ki so bile pol njene in pol v lasti njegove družine, je po smrti prepisala na svojega vrtnarja in šoferja, Joséja Fructuosa Martineza. Ta je dobil tudi celo zakladnico ljubezenskih pisem.

"Brezplodna sodna vojna"
Pisateljeva družina je leta 2008 dobila tožbo proti njemu, ki jo je sprožila zaradi knjige o razmerju med Antoinom in Consuelo, ki jo je Martinez izdal na lastno pest. Šest let pozneje je Martinez tožil družino in jo prisilil, da mu je izplačala del prihodkov od stripovske različice te iste zgodbe.

Nova izdaja pisem simbolično predstavlja soglasje in premirje med obojimi lastniki dediščine. Celo v izjavi za javnost, ki jo je prejšnji mesec podala založba Gallimard, pisateljevi potomci omenjajo "brezplodno 18-letno sodno vojno", ki se je sklenila s kolaborativnim projektom. Alain Vircondelet sicer opozarja, da še vedno obstajajo kupi nikoli videne korespondence, ki jo ima v lasti vrtnarjeva vdova Martine Martinez Fructuoso. "Hrani kolosalno zakladnico o Saint-Exuperyju in osupnem vsakič, ko mi kaj pove o njej," je razkril za tiskovno agencijo AP.

Ljubezen kot vrtnica
Skoraj gotovo pa je, da je bila pisateljeva ljubezen eden od virov navdiha za Malega princa. V čisto prvem pismu svoji bodoči ženi, malo po tem, ko sta se spoznala, piše: "Spominjam se zelo stare zgodbe, ki jo bom malo predrugačil. Nekoč je bil deček, ki je odkril zaklad. A ta zaklad je bil preveč čudovit za otroške oči, ki ga niso znale doumeti, in za otroške roke, ki ga niso znale držati. Zato je bil otrok otožen."