Dogajanje grafičnega romana poteka v skrivnem centru za pridržanje, ki je bil pred tem znan kot vojaška akademija ESMA (Escuela Superior de Mecánica de la Armada); v tem poslopju je bilo mučenih na tisoče ljudi, ki so pogosto tudi "izginili".

Juan Carrá in Iñaki Echeverría pred spominskim muzejem ESMA. Foto: Reuters
Juan Carrá in Iñaki Echeverría pred spominskim muzejem ESMA. Foto: Reuters
"Le redkim se je uspelo izogniti zadnjemu členu verige: ugrabitvi, mučenju, izginotju." Foto: Reuters

"Knjiga skuša mladim generacijam razložiti, kaj se je dogajalo na tem kraju," je pred vhodom v današnji spominski muzej ESMA pojasnil pisec Juan Carrá. Roman je ustvaril v sodelovanju z ilustratorjem Iñakijem Echeverrío. "Izhajala sva iz ideje uporabe forme, kakršna je grafični roman – mladim bo stvari pomagala razumeti na preprost in mogoče še zanimivejši način."
Pripovedovalec zgodbe je fiktivni novinar – Carrá priznava, da je to kar njegov alter ego –, ki mora poročati o sojenju, povezanem s centrom za pridržanje, ki ima pomembno mesto v argentinski zgodovini.

V "primeru ESMA" se je moralo sodišče prebiti skozi goro uradnih dokumentov in zapisnikov – med žrtvami so bili najrazličnejši ljudje, od francoskih redovnic Alice Domon in Léonie Duque pa do mlade Švedinje Dagmar Hagelin in argentinskega pisatelja Rodolfa Walsha.

Smisel za humor je točka odpora
Največja dilema za ustvarjalca je bilo po njunih besedah odločanje, katerim likom naj posvetita več pozornosti. Njuno pozornost je pritegnila resnična osebnost detektivke, ki je v času svojega bivanja v centru ustvarjala strip, prežet z morbidnim smislom za humor. "Primer Lelie Bicocce me je presunil, ker smisel za humor razumem kot znak inteligence in prostor odpora v človeškem bitju," je pojasnil Echeverría. Pravi, da ga striparkin projekt, ki je nastajal v "peklenskih okoliščinah", navdaja z občudovanjem. "Ustvarila je izjemno ironičen lik z ogromno črnega humorja. Kot striparja me je to ganilo."

Brez polovičarstva
Avtorja, ki sta danes v svojih štiridesetih, pripadata generaciji, ki je neposredno sledila "izginulim" – onadva in vsi njuni vrstniki so odraščali v senci grozot, ki so jih doživeli njihovi predhodniki, in se od nekdaj zavzemali za pravico zanje. "Mojo generacijo je diktaturo izobrazila – in razjezila. Napisati knjigo o ESMI, o sojenju ESMA, je politična odločitev, zato se je tega treba lotiti pravilno. Če se nameravaš spustiti v blato, se vsaj potrudi, da se boš zares umazal in stvar opravil temeljito."