Kot pesnik je Pablo Neruda združil subjektivno liriko z družbeno angažiranostjo, še posebej v delu Veliki spev, leta 1971 pa je dobil tudi Nobelovo nagrado. Foto:
Kot pesnik je Pablo Neruda združil subjektivno liriko z družbeno angažiranostjo, še posebej v delu Veliki spev, leta 1971 pa je dobil tudi Nobelovo nagrado. Foto:
Pablo Neruda
Araya, ki je ob Nerudovi postelji bedel do nekaj ur pred njegovo smrtjo, trdi, da je bil v bolnišnici Santa Maria v Santiagu hospitaliziran predvsem zaradi skrbi za njegovo varnost in ne zaradi pešajočega zdravja. Spominja se, da je bil Neruda "živčen in napet", prepričan, da se ga hočejo znebiti. Pravi tudi, da je pesnik 24. septembra nameraval odleteti v Mehiko, zato je svojega tajnika in ženo, Matilde Urrutia, poslal domov na Islo Negro po nekaj svojih najdragocenejših rokopisov. Na poti ju je sredi noči prestregel prestrašen bolnikov telefonski klic, češ da se je v njegovi sobi nenapovedano pojavil zdravnik in mu v trebuh zapičil injekcijo. Ko sta se vrnila v Santiago de Chile, je bil že ves vročičen in zaripel, na trebuhu, kjer naj bi mu zdravnik vbrizgal injekcijo, pa je imel rdečo liso; umrl je še istega dne. Foto: EPA

Uradna zgodovina poroča, da je Ricardo Eliécer Neftalí Reyes Basoalto, kot je bilo pesniku ime, preden se je tudi uradno preimenoval v Pabla Nerudo, umrl 23. septembra 1973, le dvanajst dni po tem, ko je bil priča državnemu udaru, s katerim je na čelu države Augusto Pinochet zamenjal Nerudovega dolgoletnega prijatelja Salvadorja Allendeja.

Krhkemu pesniku, ki je predtem že dalj časa bolehal zaradi raka na prostati, naj bi čustveni pretres zabil še zadnji žebelj v pregovorno krsto. (Čeprav je novi režim prepovedal javni pogreb, se na tisoče Čilencev ni zmenilo za policijsko uro in preplavilo ulice v pesnikovo čast; pogreb Pabla Nerude tako velja za prvi javni protest proti novi diktaturi.)

Manuel Araya, dolgoletni Nerudov tajnik, voznik in pomočnik, je maja letos v več intervjujih povsem jasno zatrdil, da je pesniku v onstranstvo pomagal novi vojaški režim, ki je hotel preprečiti, da bi nobelovec odšel v izgnanstvo in se v tujini izkazal za glasnega kritika novega političnega vodstva. "Pinochet je bil morilec. Neruda je dal ubiti, da ne bi zapustil države, kajti bil je intelektualec, ki ga predsednik ni hotel imeti za nasprotnika."

Še natančneje: Araya trdi, da je Neruda umrl zaradi injekcije, ki mu jo je v trebuh zapičil v zdravnika preoblečen agent, ko sta se njegova žena in voznik za hip umaknila od bolniške postelje; zaradi vbrizganega strupa naj bi še isti večer doživel infarkt in umrl. Odvetnik komunistične stranke Eduardo Contreras se strinja, da so okoliščine pesnikove smrti sumljive.

Prošnjo za izkop posmrtnih ostankov bo pretehtal sodnik Marrio Carroza, ki je Arayo preizprašal že novembra; ta je zatrdil, da je Neruda še nekaj ur pred smrtjo povsem normalno govoril in hodil.

Fundacija vztraja pri uradni zgodbi
Fundacija Pabla Nerude, ki skrbi za ohranjanje pesnikove literarne zapuščine in ima v rokah avtorske pravice za njegov opus, je Arayeve obtožbe že maja zanikala. "Nobenih dokazov ni, da je Pablo Neruda umrl zaradi česar koli drugega kot zaradi raka, ki se mu je razširil po telesu. Ne zdi se razumno skonstruirati nove različice poteka dogodkov samo na podlagi mnenja njegovega voznika."

Pesnik - in politik
Pablo Neruda, ki se je rodil 12. julija 1904, sodi med najvplivnejše pesnike 20. stoletja. Sprva je bila njegova poezija modernistična, nato je prešla v intimizem, iz tega pa v nadrealizem. Njegov opus obsega erotično-ljubezenske pesmi, nadrealistično poezijo, zgodovinske epe in politične manifeste. Poleg svojega literarnega ustvarjanja je bil vse svoje življenje znan tudi po političnem udejstvovanju: leta 1970 je bil nominiran za predsedniškega kandidata, vendar je kandidaturo umaknil v podporo Salvadorju Allendeju, ki je bil na koncu tudi izvoljen kot prvi demokratično izvoljeni socialistični predsednik. Kmalu zatem ga je Allende imenoval za veleposlanika v Parizu.

Zaradi komunističnega prepričanja je Nobelov odbor dolgo zavračal nominacijo Nerude za Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1971 jo je končno prejel.

Maja so čilske oblasti - po razsodbi istega sodnika, Maria Carroze - že izkopale posmrtne ostanke predsednika Allendeja, da bi dokončno razčistili, ali je naredil samomor ali pa so ga ubili vojaki, ki so l. 1973 z udarom zasedli predsedniško palačo. Po dveh mesecih je komisija ugotovila, da naj bi se Allene ustrelil sam.