Foto: Philopatridus Illyricus

Tokrat se je v knjigi z naslovom Utopija in resničnost in podnaslovom Ob zatonu evropske civilizacije lotil žgočih aktualnih problemov in dilem sodobnega evropskega človeka. V 39 esejističnih zapisih so razvidna avtorjeva izhodišča dojemanja sveta in človeka, ob razlagi sodobnih civilizacijskih spoprijemov pa se sklicuje tudi na dela svetovnih publicistov in filozofov.

Avtor trdi, da je civilizacija nadgradnja biološkega človeka, ki se razvija, v njegovem samem jedru pa še vedno tli podoba primitivnega kamenodobnega človeka. Ni bioloških razlik, usodne naj bi bile civilizacijske. Civilizacija je trdna in uspešna samo takrat, ko sta človekov racionalni in iracionalni um v ravnovesju. Iracionalno je nekakšno duhovno lepilo skupnosti, ki osmišlja človekovo življenje, trdi avtor, tvorijo pa ga religije, kar pomeni, da lahko govorimo o krščanski, islamski, hindujski in drugih civilizacijah. Civilizacije so divergentne, na neki način odbojne. Za islamsko je značilna radikalna ekspanzivnost, za krščansko je prevladujoča utopičnost.

Za to trditev postavlja Korun prepričljive in argumentirane dokaze in navaja nekatera zgodovinska dejstva, ki v bralcu ne sprožajo takšnih ali drugačnih čustev, ampak racionalen razmislek. Trdi, da evropska civilizacija temelji na grški filozofiji in krščanstvu, pri tem pa spregleda pomembnost rimskega prava. Temelja evropske civilizacije sta tudi racionalizem in empirizem. Korun opozarja na to, da je krščanstvo že zgodaj iskalo utemeljenost racionalnih razlogov za verovanje, in poudarja, da so se v srednjem veku zgodile velike tehnološke izboljšave, kar med drugim razkriva napačne in zavajajoče trditve o naprednejši islamski civilizaciji in njeni strpnosti do drugače mislečih. Velik premik v evropski civilizaciji se je po avtorjevem mnenju zgodil konec 19. stoletja s postopnim prehodom iz modernega v postmoderno obdobje. Od takrat Evropa postaja vse bolj posvetna, izguba verskega pa po avtorjevem mnenju pomeni propad civilizacije. Univerzalne vrednote nadomešča narcisoidni sebičnost, ki s predcivilizacijsko mistiko oziroma ezoteriko ustvarja kaos. Prepričanju, da je civilizacijo zgradil razum, Korun ugovarja, saj meni, da je razum le vzporedno rasel z razvojem civilizacije in prav zaradi tega naj bi bile civilizacije različne. In islam, ki priznava drugačne vrednote, krepi iracionalnost in se nezadržno širi. Ob propadanju evropske civilizacije avtor premalo upošteva deleže vzhodnih civilizacij, kot sta hinduizem in budizem, saj vrednote teh duhovnosti veliko bolj ustrezajo humanistični in pasivni drži evropskega človeka in jih ta lažje sprejema kot agresivni islam. S prepričljivostjo lucidnega opazovalca tudi ugotavlja, da si defetistični evropski človek pripisuje nerazumno veliko samoobtoževanja za zgodovinske krivice, ki naj bi jih povzročil, kot da druge civilizacije nimajo svojih temnih strani; sam avtorasizem pa naj bi bil znak nevednosti.

In kaj naj bi bila po Korunovem mnenju najhujša grožnja evropski civilizaciji? Islam in neomarksizem. Neomarksizem oziroma kulturni marksizem, kot zadnja evropska utopična ideologija, izvira iz študentskih gibanj leta 1968 in iz frankfurtske sociološke šole. Kot piše Borut Korun, se njegovo nasprotovanje evropski civilizaciji kaže v nasprotovanju klasični družini in v poskusih uvajanja spolne promiskuitete, v zanikanju avtoritete in uveljavljanju permisivne vzgoje, v uveljavljanju teorije spolov, v tem, da domovina in narod nista več vrednoti in podobno. Ob tem opozarja, da nova levica s sklicevanjem na tako imenovano politično korektnost onemogoča kritiko in izražanje svobodne misli. Temu se je pridružil tudi kapital, ki skuša evropske narode poenotiti na najnižji skupni civilizacijski imenovalec. Avtor je še najmanj prepričljiv pri obravnavi prispevka postmoderne umetnosti k propadanju evropske civilizacije, saj ga kritizira z nekoliko poenostavljenega vidika.

Borut Korun v knjigi Utopija in resničnost ne vidi rešitve za evropsko civilizacijo iz primeža destruktivnih teženj sodobnega časa. Pri tem pa ne obtožuje drugih civilizacij, ampak poudarja pomembnost tistega, kar evropski človek počne sam s seboj.

Iz oddaje S knjižnega trga, ki ji lahko prisluhnite spodaj.

Lapuh Maležič, Prévert, Lindon, Korun