Katera so torej knjižna dela, ki jih v branje predlagajo slovenski avtorji, ilustratorji, uredniki, prevajalci, kritiki, lektorji in drugi? Danes predstavljamo dela, ki jih poleg Lunačka predlagajo še Manca G. Renko, Boštjan Gorenc - Pižama in Tonja Jelen.

Foto: Izar Lunaček
Foto: Izar Lunaček
Domače branje v času samoosamitve

V spletni kampanji smo namreč na MMC-ju združili moči z Javno agencijo za knjigo (JAK), ki poteka pod že uveljavljenim ključnikom #domacebranje. Skoznjo se prepletata ozaveščanje o branju in povabilo k obisku spletnih knjigarn, ki omogočajo varno in brezplačno dostavo knjig.

Direktorica JAK-a Renata Zamida je ob zagonu kampanje dejala, da ta agencija kot državna institucija s to akcijo sporoča dvoje: ostanite doma – ostanite varni in zdravi ter berite knjige. Sporočila, ki jih želijo v tem času poudariti, so, da branje zmanjšuje negativne posledice stresa, odganja tesnobnost in preganja osamljenost.


Izar Lunaček ‒ stripar in filozof

Arabec prihodnosti tudi v slovenskem prevodu

Arabec prihodnosti Riada Satouffa (Forum, LUD Literatura, 2016, prev. Barbara Pogačnik); prvi del te francoske prodajne uspešnice je preveden tudi v slovenščino, jaz pa se pravkar prebijam čez četrti del angleškega prevoda in reč postaja vse boljša. Gre za humorno, super stilizirano, a obenem noro niansirano pripoved o avtorjevem odraščanju med Francijo in Sirijo, domovinama obeh staršev, pri čemer v nobeno okolje ne spada zares in je vsakega zmožen naivno secirati z rahle distance, tačas ko se v ozadju rušijo vlade in zakoni. Eden najboljših stripov ever, majkemi.

Robert Pfaller o interpasivnosti, radosti delegiranega uživanja

Zbirka esejev Umazano sveto in čisti um Roberta Pfallerja (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2009, prev. Simon Hajdini in Tadej Triha). Ta tour de force avstrijskega filozofa je perfekten antidot sklicevanju na trpljenje nekega izmišljenega drugega, ki prevladuje v sodobnem političnem vzdušju; da individualnega trkanja po prsih ob lastni avtentičnosti niti ne omenjam. Pfaller nas spomni, da smo ljudje v osnovi bitja javnosti, kjer je večina užitka dostopna z lažnim, a angažiranim nastopanjem, pri katerem je ključno sprejeti odraslo odgovornost vseh udeležencev. Krasna knjiga za opomin, kaj z izolacijo izgubljamo.

In Pascin Joanna Sfarja (Forum, 2013, prev. Maja Meh), kjer se kar največ ljudi pijano opoteka od ateljeja do ateljeja ter od bordela do bordela, flodra, slika in debatira ter se nasploh požvižga na okužbe in življenja starčkov; ena najboljših stripburgerjevih izdaj sploh, izpod peresa tipa, ki vam je dal Rabinovo mačko in Malega vampirja.


Manca G. Renko ‒ zgodovinarka in umetniška vodja festivala Literature sveta – Fabula

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji

Jenny Offill: Weather (Knopf, 2020)
Razpad zdravstvenega sistema, okoljska kriza, fašizem. Tudi ko je konec sveta, mora iti življenje naprej.

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji (LUD Literatura, 2017)
V boju proti naravi ne moremo zmagati. Treba je le počakati, da najhujše mine in pride pomlad.

Katarina Gomboc: Negotovosti navkljub (JSKD, 2018)
Vsak dan košček miline. Vsak večer kanec nežnosti. Negotovosti navkljub.


Boštjan Gorenc - Pižama ‒ pisatelj, komik in podkaster

Martin Ramoveš s stripom in albumom Rob

Martin Ramoveš: Rob (Stripburger, 2019)
Ivan Rob je v obdobju med obema svetovnima vojnama spisal verzificirano travestijo Jurčičevega Desetega brata, objavljal pa je tudi krajše parodične prepesnitve Prešerna, Aškerca in drugih klasikov slovenske poezije. Tako je Prešernov Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, postal Bruc, ki vihar na tla ga pivski trešne, in podobno. Manj znana je njegova osebnoizpovedna lirika, ki se je ohranila zgolj v manjšem delu.

Ravno te pesmi so osnova stripovske biografije, ki jo je z dobršno mero humorja izrisal Martin Ramoveš. V njej spremljamo zgodbo boemskega pesnika od otroških let prek razvlečenega študentskega obdobja do druge svetovne vojne, kjer je v partizanih vodil dramsko skupino in umrl kot talec.

Knjigo spremlja album Robove poezije, ki jo je odigral in odpel avtor stripa, kar da še dodatno širino pregledu Robovega dela.

Séverine Gauthier in Amélie Fléchais: Človek gora (VigeVageKnjige, 2019, prev. Katja Šaponjić)
Poetičen strip z močnimi slikaniškimi elementi govori o iskanju svoje poti in poslavljanju. Protagonist zgodbe je deček, ki mora prvič sam na pot. Njegov dedek je že star, zato hoče deček poprositi veter, naj mu pomaga premikati dedka. A pot do vetra, ki živi na vrhu najvišje gore, je dolga. Deček se na poti srečuje z bitji in predmeti, ki mu priskočijo na pomoč tako z dejanji kot z nasveti.

Tankočutno izrisana pripoved brez prisiljene patetike govori o medčloveških vezeh in slovesih, ki to pravzaprav niso.

Borut Golob: Pes je mrtev

Borut Golob: Pes je mrtev (Litera, 2018)
Borut Golob je svoj izpiljeni, ostri, kratkostavčni pikri slog začrtal že v prvencu Smreka, bukev, lipa, križ, kjer se je brez usmiljenja lotil razkoraka med urbanim in ruralnim. V romanu Pes je mrtev na njegovo secirko pade sodobna prekarna družba.

Prvoosebni pripovedovalec po smrti psa sklene razbiti vsakodnevno rutino, se izvije iz razmerja in sede na vlak, da bi se odpeljal k ženski. Neprebojni cinizem se počasi razkraja in v pripovedovalcu vztlijo čustva.


Tonja Jelen ‒ pesnica in kritičarka

Jane Austen, Prevzetnost in pristranost (Cankarjeva založba, 1986, prev. Majda Stanovnik)
Meni najljubša klasika Jane Austen. Roman, ki me vedno znova povleče na krasno angleško podeželje k bistroumni in neustrašno samosvoji Elizabeth, ki zna biti drzna tudi takrat, ko se ji že zgodi tista priložnost, v katero jo bolj ali manj sili in pripravlja njena mama. Kje se vse začne in konča s statusom ženske v tistem obdobju, je vprašanje, ki nam ga nalaga družba tudi v današnjem času, ki ima še vedno patriarhalne temelje. To je delo, ki nas popelje v zanimive in zabavne diskusije, daje nam vpogled v skorajda hierarhična bojevanja in nam oriše in prikaže družbo, družino in individuume na način, kot ga zna Jane Austen.

Uwe Timm: Rdeče

Uwe Timm, Rdeče (Cankarjeva založba, 2007, prev. Slavo Šerc)
Rdeče je roman, ki me je očaral na ravni bravuroznega jezika, pasusov, ki jih je preprosto treba ves čas branja izpisovati, in takega finega seznama džezovskih glasbenikov, da je YouTube neprestano prisoten. Ta rdeča, ki se vedno bolj razprostira, pa me je zazibala v prav posebno melanholičnost. Protagonist Thomas se znajde na meji, ki ga vleče v popolnoma drugačno smer, kot si jo želi sam. Odtekanje, ki prav nepričakovano zareže ne samo v njega, ampak tudi priložnosti, da bi se lahko vse začelo vnovič. Zraven pa še zgodovina in tisti razkorak med svetom srednje generacije in mlajših odraslih.

Mojca Kumerdej, Fragma, (Študentska založba, 2003)
Kratke zgodbe nas vpeljujejo v različne svetove, ki se lahko končajo popolnoma tragično. Dovršena so vzdušja v zgodbah in jasna stopnjevanja, ki nas privedejo do zaključkov zgodb in nam razkrivajo stanja, ki jih družba nerada razkriva. Medosebni odnosi in dojemanje same sebe in sveta zunaj ni tako lahka zadeva, saj se zmeraj pojavlja kup vprašanj. Kaj pomeni biti mlada mama, ljubimka, hči, v okoliščinah, kot so starejši ljubimec, skrhan partnerski odnos ali napetih odnosih med bolno hčerko in materjo, ki si to le stežka prizna, so le drobci, ki prepričajo, ta je Fragma estetsko in razmišljujoče branje.