V filmu režiserja Michaela Radforda, ki je bil posnet ravno leta 1984, je Julio upodobila Suzanna Hamilton. Foto: IMDb
V filmu režiserja Michaela Radforda, ki je bil posnet ravno leta 1984, je Julio upodobila Suzanna Hamilton. Foto: IMDb

"Bil je jasen, mrzel aprilski dan, in ure so bile trinajst." S tem stavkom se začne Orwellov slavni roman, zgodba, ki naslika distopičen portret Velike Britanije kot dela totalitarne države Oceanija. Nad ljudmi vlada vseprisotni Veliki Brat, nad njihovimi najbolj skritimi idejami pa Miselna policija. Glavni junak romana, Winston Smith, je na Ministrstvu za resnico zadolžen za popravke uradne zgodovine, ki so v skladu z nauki Velikega Brata. Winston se zaplete v prepovedano afero z Julio, ki dela s stroji za pisanje romanov na leposlovnem oddelku, a se njuna zgodba konča tragično. Ko ju oblasti ujamejo, ju čaka prevzgoja v zloglasni Sobi 101.

Pisateljica Sandra Newman je v romanu Julia iste dogodke popisala skozi oči ženskega lika. "Ime mu je bilo tovariš Smith, čeprav mu naziv "tovariš" nekako ni pristajal," piše Sandra Newman. "Ampak če se počutiš trapasto, ko nekoga nazivaš s tovarišem, je seveda veliko bolje, da z njim sploh ne govoriš." Julia svet Oceanije razume "veliko bolje kot Winston in je v grobem zadovoljna s svojim življenjem", kot so povzeli v sinopsisu pri založbi Granta.

Že v romanu 1984 je Orwell namreč Julio opisal kot "veliko manj dovzetno za partijsko propagando" od Winstona. V protagonistu Julia vzbudi celo ljubosumje, ko razkrije, da med obveznim "dvominutnim sovraštvom" le težko zadržuje smeh. "A nauke Partije je preizpraševala samo, če so se na kakšen način dotikali njenega lastnega življenja. Pogosto je bila pripravljena sprejeti uradno mitologijo, preprosto zato, ker se ji razlika med resnico in lažjo ni zdela pomembna."

Plakat za eno od ekranizacij slavnega romana.
Plakat za eno od ekranizacij slavnega romana. "Najbolj senzacionalen utrinek prihodnosti, kar jih je bilo kdaj posnetih." Foto: AP

Idealna državljanka Oceanije
"Ni poznala nobenega drugega sveta in – dokler ni spoznala Winstona – si ga tudi ni zamišljala. Po naravi je oportunistka, ne verjame v nič in za politiko ji ni mar. Rutinsko krši pravila, a tudi kolaborira z režimom, kadar je potrebno. Idealna državljanka Oceanije je," so povzeli pri Granti. "A ko nekega dne na dolgem hodniku Winstonu Smithu impulzivno preda sporočilo – potencialno samomorilska gesta – ugotovi, da izgublja nadzor in da se ne more več varno orientirati po svojem svetu."

Še pred Julio bo Sandra Newman – prav tako pri založbi Granta – v juniju izdala roman Moški (The Men). V njem si zamisli svet, iz katerega so izginili vsi ljudje s kromosomom Y. Foto: Granta
Še pred Julio bo Sandra Newman – prav tako pri založbi Granta – v juniju izdala roman Moški (The Men). V njem si zamisli svet, iz katerega so izginili vsi ljudje s kromosomom Y. Foto: Granta

Orwellovi dediči so "že nekaj časa iskali" pisca, ki bi lahko povedal zgodbo Smithove ljubimke, a šele Sarah Newman, ki je bila v preteklosti v širšem izboru za žensko nagrado in v ožjem izboru za Guardianovo nagrado za prvenec, je "popolna izbira". Za mnenje o projektu je bil vprašan tudi Richard Blair, Orwellov sin, ki se z idejo strinja.

Odgovori na Orwellova odprta vprašanja
"V Orwellovem romanu sta dve neodgovorjeni vprašanji: kaj Julia vidi na Winstonu in kako je našla pot skozi partijsko hierarhijo. Sandra na popolnoma prepričljiv način zleze pod kožo sveta Velikega Brata, istočasno je zvesta izvirniku in ponudi drastično drugačno zgodbo, ki lahko stoji ob izvirniku,"
je za Guardian komentiral predstavnik Orwellove dediščine Bill Hamilton. "Milijoni bralcev, ki so odraščali ob Orwellovem 1984, bodo zdaj dobili provokativen in všečen spremljevalni roman."

Še pred Julio bo Sandra Newman – prav tako pri založbi Granta – v juniju izdala roman Moški (The Men). V njem si zamisli svet, iz katerega so izginili vsi ljudje s kromosomom Y. Feministične reinterpretacije klasičnih zgodb so sicer precej priljubljen žanr: Maggie O’Farrell je v Hamnetu popisala življenje Shakespearove žene, Jeet Thayil je v knjigi Names of the Women zbrala usode petnajstih žensk, katerih življenja so se križala z Jezusovim, Pat Barker pa v The Silence of the Girls reinterpretira Iliado z zornega kota Brizejde.