Odlikoval ga je predsednik republike Borut Pahor na že tradicionalnem dnevu odprtih vrat ob prazniku in ob tem sprejel še letošnje Prešernove nagrajence.

S svojimi deli Lipuš prispeva k ohranitvi in razvoju slovenskega jezika na Koroškem in v Sloveniji, jezik pa dojema kot temelj samozavesti, poudarja utemeljitev nagrade. Ob literarnem delu poudarja še njegovo zavzemanje za pokončno slovenstvo in njegovo kritičnost do vodstev slovenske manjšinske skupnosti v Avstriji zaradi pomanjkljive enotnosti in odločnosti. Foto: STA/Daniel Novakovič

Kakšne so dolžnosti države do jezika?
Lipuš je v zahvali dejal, da ni prepričan, da se vsi zavedajo resnosti kulture in pomembnosti jezika. "Spregledujemo in pozabljamo, da je jezik začetek in konec vsega narodnega, vsake narodnosti, tega, kar nas dela posebne in enkratne." Po njegovih besedah jezik ni samo pomožno sredstvo pri gospodarskih in političnih poslih ter vsakdanje sredstvo sporazumevanja, na njem so zgrajeni naša samozavest, bitnost in obstanek.

Samo jezik smo s seboj prinesli, izborili smo si ga, vse drugo se nam je navrglo.

Florjan Lipuš

Ker so predhodniki od Trubarja dalje uporabljali slovenski jezik, imamo danes svojo državo, to pa državo po pisateljevem mnenju obvezuje, da jezik ohrani in ga oplemeniti. "Samo jezik smo s seboj prinesli, izborili smo si ga, vse drugo se nam je navrglo," je poudaril odlikovanec.

Po njegovem prepričanju namreč imeti svojo državo pomeni imeti tudi oblast nad svojim jezikom. Ta ga lahko bodisi zanemarja, opušča in odpravi, lahko pa se dejavno vključi s tem, da jezik in kulturo dvigne na dostojno raven. "Država edina mora poskrbeti za to, da je jezik deležen če ne večje, pa vsaj enakovredne obravnave in pozornosti, kakršne so deležna vsa druga področja, ki poleg jezika še tvorijo državnost." Država pa smo po Lipuševih besedah vsi, celo narodne manjšine.

Narodno utripanje v zamejstvu peša, opaža Lipuš
Današnje odlikovanje dojema kot "izraz povezovanja vsega slovenskega v enovito celoto". Vendar pa ta gesta ne pomeni veliko, če prej omenjeno ne postane "vsakdanje načelo in vzgib vsakdanjega ravnanja".

Ker prihaja z narodnega obrobja, se Lipuš ni izognil ugotovitvi, da v njegovem okolju "narodno utripanje peša iz leta v leta", v matično domovino pa se po njegovih besedah ozirajo v "pričakovanju, da svetilko jezik izpod mize postavi na mizo". Pri tem je ponovil moto z ene izmed Prešernovih proslav: "Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo."

Osrednji del Lipuševega literarnega opusa je šest romanov, prejel pa je skoraj vse pomembne kulturne in literarne nagrade tako v Avstriji kot v Sloveniji.Foto: STA/Daniel Novakovič

Pahor je v svojem nagovoru povedal, da nam je pol tisočletja kulturnega bivanja omogočilo, da smo iz naroda prerasli v nacijo, se oblikovali v državo, ki "naj bo dovolj velika domovina za vse. Če in kolikor bo dovolj velika za vse, potem se nam ni bati za njeno prihodnost." Da naj še naprej negujemo jezik in slovenstvo, pa je poudarila tudi letošnja Prešernova nagrajenka kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov, ki se je udeležila podelitve skupaj z nekaterimi prejemniki nagrad Prešernovega sklada – zborovsko dirigentko Martino Batič ter arhitektoma Aljošo Dekleva in Tino Gregorič – in predsednikom upravnega odbora Prešernovega sklada Vinkom Möderndorferjem.

Slovenski, avstrijski – in svetovni literat
Lipuš je slovenski pisatelj, saj piše v slovenščini, je tudi avstrijski pisatelj, saj živi na avstrijskem Koroškem, poleg tega je evropski in svetovni pisatelj, saj v svojih delih opisuje človeka, ki bi lahko z enakimi problemi, strahovi in upanji živel kjer koli in kadar koli, je zapisano v utemeljitvi odlikovanja.

V svoji literaturi Lipuš obravnava upor proti nacionalsocializmu, izgon in poboj koroških Slovencev ter podcenjevanje slovenske manjšine, ki ga izkazuje večinsko prebivalstvo. Foto: BoBo

"Večina njegovih del je v širšem pomenu avtobiografska, saj se z njimi vrača v čas med drugo svetovno vojno in po njej ter podaja bridko osebno izkušnjo in trpko koroško resničnost. V delih ne opisuje grozot, očitne pa so njihove posledice za posameznike, ki iščejo svojo pot v novem svetu. Teža grozot je tako še težja. Pa vendar v njegovih delih ni želje po obračunu ali maščevanju, sta pa v njih začudenje in spraševanje, kako je bilo vse to mogoče," so še zapisali v utemeljitvi.

Lipuš, rojen v Lobniku pri Železni Kapli, je v maternem jeziku objavil številne zgodbe, romane in eseje, v katerih piše o tematikah vojne in nacizma, ki ju je občutil tudi osebno. Svoj pripovedni opus je nakazal že s prvim romanom Zmote dijaka Tjaža (1972), prevedenim tudi v nemščino.

V svoji literaturi obravnava upor proti nacionalsocializmu, izgon in poboj koroških Slovencev, podcenjevanje manjšine, ki ga izkazuje večinsko prebivalstvo, pa tudi reševanje izginevanja slovenskih besed in besednih zvez kot osnovo za novo samozavestno identiteto.

Za svoj opus, iz katerega so znana še dela Odstranitev moje vasi (1983), Srčne pege (1991), Stesnitev (1995) in Boštjanov let (2003), je pisatelj leta 2004 dobil Prešernovo nagrado. Dobil je tudi nagrado petrarca (2011), častno nagrado za literaturo Republike Avstrije (2005), nagrado dežele Koroške (1995) in nagrado Franza Nabla mesta Gradec (2013).

Florjan Lipuš prejel državno odlikovanje