Knjiga Križišče je izšla letos v zbirki Piramida mariborske založbe Litera. Foto: Litera

Najijeve zgodbe se vrtijo okrog bolj ali manj pristnih medčloveških odnosov, spominov na otroštvo, odtujenosti zaradi sodobne tehnologije, težav, ki jih imajo današnji priseljenci, frustracij, hrepenenj in drugih tem, ki jih poraja globalizirana družba.

Na trenutke se znajdemo v nadrealistično zasnovanem svetu sanj, v katerem kraljuje nezavedno v podobi brezspolne pošasti, na primer v zgodbah Črna luč in Prepad, spet v drugih se znajdemo v futuristično zgrajeni grobnici za mestne veljake (tako kot v zgodbi Boljši časi) in v matrici fantazmagoričnega Uma, v katerega vdrejo protikapitalistično usmerjeni hekerji, da bi izpeljali revolucijo, kot se to zgodi v zgodbi Manifest. Čeprav bralec na določenih mestih težko vzdržuje koncentracijo, saj mora sproti prebaviti veliko podatkov, da lahko do konca sledi posamezni zgodbi, se mu natančno branje na koncu obrestuje. Franjo H. Naji se nam predstavlja kot mojster dramaturgije, saj vpeljuje svoje junake počasi in natančno, z velikim občutkom za njihove psihološke težave. Njihovo razumevanje pomaga omiliti kompleksnost dogodkov, ki jih povzročajo s svojimi razmišljanji in dejanji. Junaki zgodb se tako slej ko prej znajdejo na križišču – bodisi da gre za križišče različnih kultur in diskurzov bodisi za simbolno križišče med realnim in imaginarnim, pa tudi za konkretno cestno križišče, na katerem se glavna junakinja zadnje zgodbe Aisha ob obujanju svoje otroške travme znajde dvakrat zapored.

Pisatelj Franjo H. Naji v zgodbah v knjigi Križišče ustvarja temačno občutje predvsem z opisom temne svetlobe, tehnoloških zvokov in vonjav, ki protagoniste povrnejo v otroštvo, saj želi tako poudariti svet nezavednega, ki vodi junake v tvegane, nepremišljene odločitve in pomisleke o tem, ali so v resničnosti ali v sanjah. Junak zgodbe Črna luč se tako nenehno sprašuje o svojih lucidnih sanjah, v katere se vrača vedno znova, da bi izvedel kaj več o sebi in vsakdanji realnosti, medtem ko se Rami in Zef znajdeta v hiši, v kateri se skriva posebno bitje, ki predstavlja manifestacijo njunih strahov. Tudi protagonist zgodbe Posel se z napačno življenjsko izbiro znajde v vzporednem svetu alternativne realnosti, v katerem mu ugrabijo ženo in hčerko. Glavni junak zgodbe Somrak je za dobiček na pasjih stavah pripravljen tvegati življenje, protagonistki zgodbe Sreča pa se identifikacija z mrtvo Julijo maščuje na ta način, da njen Romeo ostane trajno hrom. Najijevi junaki predstavljajo konglomerat egoističnih in maščevalnih zavestnih odločitev in nezavednih teženj, na katere nimajo vpliva.

Zbirko zgodb Križišče odlikujejo duhoviti dialogi psihološko dodelanih junakov in domiselni dramaturški obrati. Slog pisanja je jezikovno bogat, strukturno zgoščen, a tudi precej zahteven za "laičnega" bralca, ki pa si po drugi strani z lahkoto vizualizira potek dogajanja, zato bi bilo junake iz zgodb zanimivo videti predstavljene v kratkih filmih.

Miša Gams

Po drugi strani pa se mlad revolucionar v zgodbi Manifesto, ki vdre v Inštitut nevroznanosti, zaveda, da ima lahko še kako velik vpliv na elite: "Postal bom nočna mora – za državne aparate, tajne službe, politične frakcije, nomenklaturne povzpetnike, vse podrepnike in ritoliznike tega sveta. Kamor koli bom šel, povsod bom stremel, da se, kakor najbolje vem in znam, zagrizem in zažrem v govno, ki tepta, izkorišča, obvladuje in usmerja ubogo rajo pod seboj. /… / Sledite mi in skupaj jih bomo prežagali, razbili, zdrobili in postavili kot spomenik v opomin, da se nihče nikoli več ne bi domislil podobnega podjarmljanja."

V marsikateri zgodbi lahko poleg družbenokritične note zasledimo tudi svojevrstno samoironijo na temo zdravniškega poklica, na primer v zgodbi Prepad, kjer eden izmed protagonistov preklinja zdravnike, ki naj si ne bi prizadevali povsem pozdraviti njegove mame: "Ti dohtarji so itak same riti in pizde pokvarjene. Napol so jo porihtali, pa naj jo do konca. Se vidi, da mislijo, da zastonj delajo, in sploh ne razumejo, da če za nekaj plačaš, potem pričakuješ, da bo to narejeno. Mene bi šef, ko sem še imel službo, ubil, če bi šel omaro sestavljat, pa bi jo na polovici pustil, če recimo stranki nekaj ne bi bilo všeč."

Zbirko zgodb Križišče odlikujejo duhoviti dialogi psihološko dodelanih junakov in domiselni dramaturški obrati. Slog pisanja je jezikovno bogat, strukturno zgoščen, a tudi precej zahteven za "laičnega" bralca, ki pa si po drugi strani z lahkoto vizualizira potek dogajanja, zato bi bilo junake iz zgodb zanimivo videti predstavljene v kratkih filmih. Franjo H. Naji je s knjigo Križišče prebudil našo radovednost in postavil zametke za zanimivo ustvarjalno pot, ki ji bomo kritiki v prihodnje še z veseljem sledili.

Iz oddaje S knjižnega trga

Kavčič, Naji, de Beauvoir