"Odraščal sem z anonimneži, obrobneži, ljudmi različnega rodu. Čutil sem empatijo do njih, bili so duhoviti in zanimivi, zato se mi je zdelo prav, da bi jih v svojih zgodbah rešil pred pozabo". Tako svojo ljubezen do ljudi z obrobja, o katerih najraje piše v svojih knjigah in kolumni za sarajevsko Oslobođenje Zgodbe za popoldne, pojasni novinar in pisatelj Toni Skrbinac.

Študiral je književnost na sarajevski filozofski fakulteti. Že takrat so ga prevzeli eseji Josipa Vidmarja. Še raje je imel poetiko knjižnih del Vitomila Zupana, o katerem je spisal diplomsko nalogo. A slovenska književnost je samo ena izmed številnih vezi, ki Tonija Skrbinca povezujejo s Slovenijo: po izbruhu vojne v Bosni in Hercegovini je v Mariboru poiskal in našel zatočišče. Pisal je tudi za Večer. V oddaji NaGlas! se je spomnil nekaterih trenutkov iz svoje bogate novinarske kariere. Celotno oddajo si lahko ogledate v videu pod novico. Vabljeni tudi k branju!

Več kot 30 let živite v Mariboru, s katerim vas povezujejo posebne vezi. Katere? Tiste pred vojno ...
Najbrž ni močnejše vezi, kot je dejstvo, da je moj biološki oče Mariborčan in da sem s 14 leti prvič prišel v Maribor ter spoznal očeta in mesto. Pogosto sem prihajal in v tem mestu "pustil korenčke", kot rečejo Mariborčani.

K Mariboru se bova vrnila pozneje. Rada bi, da najprej spregovoriva o vaši novinarski karieri. V BiH-u, v Sarajevu ste bili novinar lista Večernje novine, pisali ste tudi za ugledno revijo Svijet. Kakšno je bilo takrat novinarstvo? Kaj je pomenilo biti novinar?
Bili smo skoraj privilegirana kasta in precej smo pomenili v družbi. K novinarstvu me je pritegnila radovednost. Ker sem lahko potoval, sem se kmalu uveljavil kot svobodni novinar. Novinarstvo je bilo zame turizem na stroške redakcije (smeh).

Toda, argumentirani turizem.
Da, turizem z nekakšnimi izdelki. Na teh potovanjih sem vendarle nekaj naredil.

Svojčas ste hoteli intervjuvati znanega slovenskega kulturnika, funkcionarja in enega od ustanoviteljev Osvobodilne fronte Josipa Vidmarja, a se je vmešala politika. Kdaj se je to dogajalo in v kakšnih okoliščinah?

Starejši se bodo gotovo spomnili, da je bil to čas prebujanja nekakšnih nacionalizmov v naši nekdanji skupni državi. Slovenci so bili takrat med prvimi in pozneje so na partijskih forumih to tudi dokazali.

Takrat je potekala neke vrste medijska vojna med Beogradom in Ljubljano, med Ninom in Mladino. Avtorji so se medsebojno žalili podobno kot v današnjih tabloidih. Ker je bil vodja tega slovenskega nacionalističnega prebujanja po mnenju južnjakov, Beograjčanov, Josip Vidmar, so ga prav grdo napadali. Jaz pa ga nisem spoznal ne kot politika ne kot pripadnika Osvobodilne fronte. Ker sem študiral književnost, me je prevzel s svojimi eseji in se mi je zaradi njih zdel zanimiv. Nisem imel sočutja do njega, zdelo se mi je le, da je treba prisluhniti tudi drugi strani, to je njemu. Glavnemu uredniku sem predlagal, da bi opravil intervju z njim, in poklical sem Vidmarja. Komaj sem ga prepričal. Rekel je, da noče govoriti o ničemer, da noče govoriti za časopise. Odvrnil sem, da bi rad govoril z njim o književnosti. To ga je očitno prepričalo, saj je privolil v pogovor.

Ko pa sem prišel v Ljubljano, mi je Zoran Odić, takratni dopisnik Oslobođenja, rekel: "Izmisli si kar koli, da ti je umrla mama, da si zbolel, da si imel prometno nesrečo, samo ne hodi k Vidmarju in ne delaj intervjuja z njim." Zakaj? Moj urednik se je posvetoval z našim dežurnim cenzorjem in ta je, seveda v strahu, kaj bodo rekli v Beogradu – mi smo seveda poslušali glas Beograda – intervju prepovedal. Jaz pa sem, ker se mi je zdelo, da se spodobi, naročil taksi in odšel v Rožno dolino.
Spominjam se tega zelo opaznega človeka z veliko roko, ki mi jo je ponudil, jaz pa sem jo stisnil. Sedla sva. Takoj sem mu rekel: "Gospod Vidmar, prepovedali so mi intervju z vami." Pomolčal je in me nato vprašal: "Kaj ste po narodnosti?" Takrat sem pisal kot Hrvat, zato sem odgovoril: "Hrvat." Njegovo naslednje vprašanje je bilo: "Kako pa bi se počutili, če bi vam prepovedali govoriti hrvaško?" O tem seveda nisem nikoli razmišljal. Potem je rekel: "Nam so že v partizanščini prepovedovali govoriti slovensko."

Sledil je, če lahko tako rečem, epski konec. Naročila sva taksi. Objel me je. Stala sva pod velikim oknom, zunaj pa je snežilo. Padale so velike snežinke in vse okoli je hitro postajalo belo. Objel me je in rekel: "Ah, vse to bo pokril sneg." Tako sva se razšla.

To pa je bil začetek poznejše drame. Mitja Ribičič je bil takrat predsednik partije, Vidmar je postal malce nečimrn in poklical je svojega kolega v BiH-u. Vprašal ga je, kdo v Bosni je prepovedal intervju, bosanski partijci so poklicali v Oslobođenje in nastal je cel cirkus, jaz pa naj bi bil žrtveno jagnje. Obdolžili so me, da sem kriv za vse, saj oni spoštujejo Vidmarja. A to je bila navadna hinavščina, ki jo politiki znajo zelo dobro izrabiti. To so bili že časi, ko je pritisk popuščal in smo tudi novinarji lažje dihali. Cenzura nas je manj dušila, lahko smo svobodneje pisali in nismo bili več kaznovani kot prej.

Najraje imate kratke zgodbe. V zadnjih devetih letih jih pišete tudi za sarajevsko Oslobođenje. Imate posebno kolumno Zgodbe za popoldne. Zdaj jih je že 450, objavili ste štiri knjige. Pišete o malih ljudeh, v tem ste še posebej dobri. Zakaj vas tako zanimajo?
Odrasel sem v posebnih okoljih, kot so ljubljanske Fužine, mariborski Studenci in bistriška Mahala. Odraščal sem z anonimneži, obrobneži, ljudmi različnega rodu. Čutil sem empatijo do njih in odkrival njihove vrline – zelo so duhoviti in zanimivi, zato se mi je zdelo prav, to sem v zgodbah tudi naredil, da bi jih rešil pred pozabo, pokazal, kakšni so bili, ta čas oživil in ohranil za večnost.

Kakšno je bilo Sarajevo v 60., 70., 80. letih? Abdulah Sidran je o knjigi Vragolije (Mangupluci i uspomene) dejal: "Ne album ne spominska knjiga, a oboje hkrati." Sidran pripada vaši generaciji.
Tako je, vsi smo enako občutljivi, pomnimo Sarajevo iz istega časa, pripadamo mehki sarajevski različici. Pozneje bo prišla nova generacija, ki bo bolj surova, groba, generacija Emirja Kusturice. To so že otroci Alana Forda, ki imajo drugačen odnos. Mi pa smo bili, če lahko tako rečem, bolj konservativni, zaprti v svoje okvire, običaje in tradicijo. Vemo, po čem je Sarajevo postalo znano – po nenehnem rušenju. Obračunalo je s tradicijo in postalo velemesto v vseh pomenih besede. Znano je, kaj vse je nastalo v njem, od filmske in likovne umetnosti, glasbe …

Kako pa ste se znašli kot deček? V Sarajevo ste prišli iz Zagreba. Koliko so bile sarajevske ulice surovejše od ulic v drugih mestih?
Ne vem, ker razmer drugje ne poznam. Verjetno so to odtenki. Sprva sem seveda doživljal travme, prišel sem iz drugačnega okolja in tudi otroci so bili včasih surovi. A otrok, kakršen sem bil, je potreboval malo časa, da se je prilagodil navadam domačinov in postal eden izmed njih.

Kako ste se pozneje znašli v Mariboru? Govorim o času obleganja Sarajeva leta 1992, ko ste morali zapustiti svoje mesto in službo. Kako ste se znašli v Mariboru? Kako so vas tam sprejeli?
Bil je splet srečnih okoliščin. Ni mi bilo treba, tako kot mnogim drugim beguncem, živeti v domovih. Stanoval sem pri teti Anici, očetovi ženi. Tudi oče je bil živ. Moje dekle, poznejša žena, je imela poklic, po katerem je bilo veliko povpraševanja. Bila je elektroinženirka informacijske smeri in je zelo hitro dobila delo. Kmalu sem začel delati pri Večeru. Petnajst dni pozneje so se mi njegova vrata na široko odprla. Gostoljubno so me sprejeli in mi omogočili, da sem potoval kot nekoč za vse svoje časopise, Svijet, Oslobođenje in druge.

Za Večer ste se vračali v Bosno in poročali o vojnih spopadih. Se spominjate kakšnega dogodka iz tistega časa?
Lahko povem zgodbo, ki sem jo po svoje ukradel. Zgledoval sem se po Remarquu, ki je pisal protivojne romane. Moja sreča v nesreči je bila, da sem imel dostop do vseh vojsk. Vsi vemo, katere vojske so bile v Bosni: armija BiH-a, v kateri prevladujejo muslimani, srbska vojska in HVO. V vseh teh enotah sem srečeval čudovite ljudi, s katerimi bi mirno prespal in jim zaupal življenje. Potrdilo se je tisto, kar Hemingway nekje zatrjuje, da vojne povzročajo gospodarski nesporazumi oziroma razlike, da jih vodijo največje svinje, to so politiki in generali, bojujejo pa se najboljši ljudje – navadni vojaki.

Katera novinarska naloga je bila za vas največji izziv?
Veliko jih je bilo. Pisal sem vrsto člankov o psihiatričnih klinikah in bolnišnicah za duševne bolezni. Prepotoval sem velik del Jugoslavije in veliko časa preživel s temi ljudmi, ki živijo v svojem svetu. To je bilo zame zelo zanimivo. Imel sem dobre mentorje, psihiatre, ki so spremljali moje delo. Srečeval sem se z ljudmi in doživel veliko zanimivega. O intervjuju pa bi rad povedal še nekaj.

Imel sem srečo, da sem delal z našim slovitim slikarjem Mersadom Berberjem. Ni bil samo genij s čopičem v roki in ni imel samo božje roke, ampak je bil tudi zelo razgledan, moder in občutljiv. To je bil edini človek, pred katerim sem imel vedno tremo. Nekoč sem mu rekel, da imam tremo vsakič, ko pridem k njemu, naj bo zaradi intervjuja ali samo na kavo. Vedno se mi tu nekaj nabere kot pred izpitom na fakulteti. Vprašal je: "Zakaj se me bojiš?" Odgovoril sem: "Ne bojim se, ampak čutim veliko spoštovanje." Moj odnos do drugih pomembnežev, kot so visoki politiki, na primer Milo Đukanović, pa je bil tak, kot da bi skupaj odraščali. Z Đukanovićem sva se tikala.

Tudi on je pogosto prišel v Maribor.
Res je. Izkoristil sem to, da je bil moj sarajevski prijatelj nekoč z njim v predsedstvu mladinske organizacije, in sem tako zlahka prišel do njega. Navezala sva neposredne, spontane in naravne stike. Kolega, ki je bil z mano, se je zgrozil: "Kako ga lahko tikaš?" Zakaj ne? Mlajši je od mene in izžareva neko preprostost.

Da, najdaljši staž ... Na koncu vas želim vprašati še, od kod izvira vaša ljubezen do vizualnega, likovne umetnosti? Pripravili ste namreč več razstav bosanskohercegovskih slikarjev v Sloveniji.
Omenil sem že našega slovitega slikarja Berberja, ki mi je odprl oči, pa tudi v gimnaziji sem imel predmet umetnostna zgodovina in razvil sem ta čut, spoštovanje. Mogoče je razlog tudi to, da še danes ne zmorem narisati niti navadnega lika ali hiše (smeh). Te ljudi občudujem, ker ne znam tega, kar oni znajo. Imel sem srečo, da sem med sarajevskimi slikarji spoznal in na obisku v Ljubljani spremljal človeka, ki je uvrščen v svetovno enciklopedijo naivcev. Večjega angela od njega ne poznam. Ime mu je Ismet Ajanović. Pred kratkim je umrl in zapustil izjemen opus.

Hvala za ta in druge spomine.