"Turbofolk je danes v Srbiji prevladujoča popularna kultura. To je nekaj, kar je postalo prevladujoče z vseh vidikov. Tem težnjam sledijo tudi politiki. Ne smejo se odmakniti od tega," pravi neodvisna raziskovalka in teoretičarka umetnosti in medijev dr. Irena Šentevska.

Pravkar je končala raziskavo Raspevani Beograd: Urbani identitet i muzički video, v kateri na 700 straneh ponuja globinsko razlago za obstoj popularne umetnosti na način, kot se je oblikovala od 80. let naprej v nekdanji Jugoslaviji, zlasti v Beogradu. Kultura zabave je področje delitev v družbi in številnih identitetnih bitk. Več o tem v oddaji NaGlas! na TVS1 ob 12. 30, vabljeni tudi k branju

Dr. Irena Šentevska, pred nami je vaša obsežna raziskava Razigrani Beograd. Gledali in poslušali ste več kot 4700 videospotov. Kaj ste ugotovili? Kaj je turbofolk? O kakšnem družbenem pojavu govorimo?
V raziskavi Raspevani Beograd: Urbani identitet i muzički video, to je naslov knjige, sem raziskovala, kako popularna glasba v našem okolju, natančneje v Beogradu, vpliva na gradnjo urbane identitete. Opazovala sem dve glavni smeri. Ukvarjala sem se z diskurzi in pripovedovanjem, torej kako se v znanstvenih razpravah, publicistiki, javnem diskurzu krešejo mnenja ali pa se vnemajo polemike o tem, kaj je popularna glasba, kakšna je njena družbena vloga in kako deli družbo.

Kako? Kdo posluša turbofolk in kdo popularno in rock glasbo?
To bi lahko ugotavljali z resnimi raziskavami poslušalcev. Poznamo metodologijo za merjenje. Sociologi kulture se s tem poglobljeno ukvarjajo. Zato bi morali to vprašati njih. V svoji raziskavi sem se malo drugače posvetila delitvam v družbi. Analizirala sem besedila oziroma izvedbe različnih žanrov popularne glasbe. Sem pa tudi analizirala vizualno podobo, glasbene videospote. Spremljala sem urbane transformacije Beograda v treh desetletjih. Veste, kolikšne spremembe smo doživeli na področju politike, gospodarstva, kulture in družbe. Opazovala sem obdobje med letoma 1980 in 2010. Ugotavljala sem, kako so spremembe vplivale na glasbene videospote.

Kaj lahko povemo? Iz česa nastaja nova urbana identiteta, ki jo lahko vidimo? Blišč in razkošje, nevarni moški, ki se pojavljajo v videospotih ... Kaj nam to sporoča? V kakšni družbi in kako se je to razvilo?
To nam veliko pove tudi o preteklosti družbe, če pogledamo širšo sliko, ki sem jo hotela spoznati. Zato je knjiga tako obširna. Govori pa tudi o svetovnih razmerah v 21. stoletju, ko se lokalni vplivi srečujejo s svetovnimi. V knjigi se ukvarjam s paradigmo narodnjaške glasbe, če se lahko tako izrazim. Ukvarjala sem se z rockovsko kulturo: kaj je pomenila v našem okolju in kako je rock izostril svojo urbano identiteto z nasprotovanjem narodnjaški glasbi, na katero je gledal z gnusom. Opravila sem tudi obsežno raziskavo hiphopa, kar je tisto, ki je povezalo nekoč strogo ločena tabora.

Zakaj politični vrh v Srbiji glasno, v nekaterih drugih državah nekdanje Jugoslavije, na Hrvaškem ali celo v Sloveniji, pa tiho podpira turbofolk in vse tisto, kar ta zastopa?
Ker si politiki danes ne smejo več privoščiti elitističnega stališča. Ne morejo si privoščiti, da ne bi ugajali množicam. Turbofolk je danes v Srbiji prevladujoča popularna kultura. To je nekaj, kar je postalo prevladujoče z vseh vidikov. Tem težnjam sledijo tudi politiki. Ne smejo se odmakniti od tega.

Ta glasba je morda najuspešnejše srbsko izvozno blago. Govorim o turbofolku, ki ga slišimo tudi v Sloveniji. Nastopajo srbski pevci, ki so tukaj zelo priljubljeni. Ne govorim o srbskih izseljencih, temveč o Slovencih, ki jim je taka glasba všeč. Kako bi to pojasnili?
Težko govorim v tujem imenu. Ta pojav sem raziskovala s svojega zornega kota. Te glasbe nisem raziskovala z zornega kota potrošnikov. Res ne vem, zakaj je ta glasba mladim Slovencem všeč. To bi morali vprašati njih. Lahko domnevam, zakaj je tako. To je glasba, ki generacijsko povezuje mlade z območja nekdanje Jugoslavije. Vemo, da je turbofolk povezan s svetovnimi glasbenimi smernicami, s širšim balkanskim območjem, morda tudi z Bližnjim vzhodom. V njej je nekaj eksotičnega in marsikaj privlačnega, zato to ni nič nenavadnega.

Preproste besede in ritmi, ki se ponavljajo ... Zanima me še en pevec z letošnje Pesmi Evrovizije. Baby Lasagna, ki je vse poslušalce očaral. Besedilo pesmi pa je zelo preprosto. Žal mu je, da odhaja od doma. Pogrešal bo kravo in seno.
Poslavlja se od mačke ...

Res je. Kaj menite o njegovem uspehu? Besedilo je podeželsko v primerjavi s pevčevim urbanim videzom.
Baby Lasagna je predstavnik nekakšne nove smeri izvajalcev na Pesmi Evrovizije, ki imajo z vseh vidikov zelo izbrušen odnos do nastopa, predvsem glede videza na prireditvi. Odsevati skušajo resne družbene pojave, in sicer ob nastopu, na videz polnem bleščic in kiča. Govori o odhodu od doma, migracijah, kar je odmevno na več ravneh. To je svetovni pojav.

Tema, ki je povsod navzoča.
Da, in za Hrvaško zelo pomembna, saj jo veliko prebivalcev zapušča. Naj omenim še mikrolokacijo. Pevec je iz Umaga, iz Istre, kjer govorimo o obmorski dinamiki. Del prebivalcev odhaja, prihajajo sezonski delavci. Tretja pogojno migrantska skupina pa so tam turisti.

Je Baby Lasagna nekakšen novi hrvaški Džej? Džej je bil v 90. letih prejšnjega stoletja eden najvplivnejših pevcev v Srbiji. Tudi Džej je pel o odhajanju: "Vsi ste tukaj, samo mene ni več." (Svi ste tu, a mene više nema.)
Zanimiva teorija. Nisem tako razmišljala. V popularni glasbi, kar sem delno skušala pokazati tudi v tej knjigi, so razlage zelo prožne. Glasba za množično občinstvo je podvržena različnim razlagam prav zato, ker jo poslušajo množice in jo slišimo povsod. Zato spodbuja take strasti in žolčne polemike. O tem sem hotela pisati v knjigi.