Michel Houellebecq je v očeh mnogih privržencev moderni prerok nihilistične, individualistične dobe. V svojem svežem eseju, ki so ga v začetku tedna objavili na francoskem javnem radiu, je privoščil nič manj kot hladno prho vsem tistim, ki pandemijo v optimističnem zanosu vidijo kot mogočo prelomnico, piše francoska agencija AFP.

Michel Houellebecq je lani izdal roman Serotonin, ki za zdaj še ni na voljo v slovenščini. Foto: EPA
Michel Houellebecq je lani izdal roman Serotonin, ki za zdaj še ni na voljo v slovenščini. Foto: EPA

"Niti za trenutek ne verjamem izjavam, da 'nič ne bo več tako, kot je bilo prej'," pravi leta 1956 rojeni Houellebecq. "Po odpravi karantene se ne bomo zbudili v nov svet. Naravnost enako bo, le malo slabše," je še zapisal. Po njegovih trditvah je "način, kako se je razvijala ta epidemija, je izjemno normalen". Novi koronavirus je zajedljivo opisal kot "banalni virus", ki nima "nobenih odrešujočih lastnosti ... Niti ni spolno prenosljiv".

Vse večja osamitev in atomizacija ljudi
Ob tem pa je vendarle resneje opozoril, da "samoosamitev in delo od doma, ki ju je prinesla epidemija", pospešujeta tehnološki pritisk, ki vodi v še večjo izolacijo in atomizacijo ljudi. Po njegovem je šlo za odličen izgovor, da se zgolj še še bolj spodbuja "zastarevanje medčloveških odnosov". Kljub temu pa si je Houellebecq precej porogljivo privoščil svoje cehovske kolege, ki so dano situacijo primerjali z njegovim apokaliptičnim romanom Možnost otoka iz leta 2005 (slov. prevod Mojca Medvešek), ko se zgodba "našega časa" prepleta s poglavji komentarjev dveh klonov, človeška vrsta pa torej tako rekoč zapušča ta planet.

Michel Houellebecq: Možnost otoka

"Zahod nima božanske pravice"
"Zahod nima večne božanske pravice, da je najbogatejše in najbolj razvito območje na svetu. Prav nobene teže nima trditev, da je vse skupaj tako že zelo dolgo," je še dejal. Ne nazadnje po njegovem tudi smrtni davek, ki ga je do zdaj zahtevala bolezen covid-19, odraža svet, kakršnega poznamo. "Francija se bo izvila bolje kot Španija in Italija, vendar ne tako dobro kot Nemčija. Kar ni nobeno veliko presenečenje."

Zahod nima večne božanske pravice, da je najbogatejše in najbolj razvito območje na svetu. Prav nobene teže nima trditev, da je vse skupaj tako že zelo dolgo.

Houellebecq

"Pisatelj mora hoditi"
Houellecq je nekaj prejkone hudomušnih puščic uperil v niz francoskih literarnih zvezd, ki so se zaradi udobja umaknili v svoja podeželske ali obmorske hiške. Vendar pa ob tem ni pojasnil, ali je on sam (oziroma s precej novo soprogo) ostal zaprt v svojem domovanju v pariški stolpnici. Se je pa pritožil nad strogimi francoskimi karantenskimi ukrepi, v skladu s katerimi se ni smel odpraviti dlje kot kilometer od svojih vhodnih vrat. "Pisatelj mora hoditi," je zatrdil. Houellecq sicer kot 64-letni skrajno strastni kadilec moškega spola spada v eno izmed skupin populacije, ki jo virus najbolj ogroža.

"Poskus pisanja, če nimate možnosti, da bi nekaj ur hodili s hitrim korakom, je skrajno nepriporočljiv," je dejal. "Nakopičena živčna napetost misli in podob (pričarana za pisalno mizo) se ne bo mogla pretopiti in se bo še naprej vrtela v ubogi avtorjevi glavi, ki postane hitro razdražljiva, če ne celo jezna."

Očitno niso vsa življenja enakovredna: ko starejši umirajo sami
A svoje najbolj pikre misli je upravičeno uperil v reševanje usode starejših med pandemijo, ki so tudi v njegovi domovini pogosto umirali sami v domovih za ostarele. "Vendar vsekakor nismo nikoli s tako mirno brezsramnostjo izrazili dejstva, da življenje vseh nima iste vrednosti; da smo po določeni starosti - 70, 75, 80 let - kot da že malo mrtvi."