S podobnimi besedami je v Klubu CD-ja Mitja Čander, glavni urednik Študentske založbe, ki organizira festival Fabula, odprl Mednarodni simpozij Ivan Cankar, Podobe iz sanj, ki se je zgodil v okviru omenjenega festivala in Ljubljane - svetovne prestolnice knjige. Cankar, ne glede na to, da velja za nespornega velikana slovenske književnosti, v širšem krogu pogosto privablja 'grimase' na obrazih; "češ, ah spet ta Cankar in njegovo večno hrepenenje".

Kljub naštetemu v zadnjem času doživlja prevetritev, predvsem na gledaliških deskah, kar je v veliki meri zasluga režiserja Sebastijana Horvata in njegove postavitve dram Lepa Vida in Za narodov blagor v SNG-ju Maribor in leto prej Romantične duše v SNG-ju Drami. Prav Horvat, ki s temi odrskimi postavitvami (predvsem Za narodov blagor), ki se nanašajo na sodobno politično dogajanje in v gledališče znova vnaša družbeni angažma, zadeva ob vprašanja, zanimiva tudi za omenjeni simpozij.

Cankar kot iztočnica za razmislek o sodobnosti
Simpozij si je namreč za osrednje naloge zadal opozarjanje na kompleksnost Cankarjeve osebnosti – za katero danes vemo, da je v veliki meri presegala in prehitevala svoj čas –, kompleksnost njegovega dela in misli, predvsem pa odpreti prostor za razpravo ob iztočnicah, ki jih njegova besedila ponujajo današnjemu človeku na duhovni, miselno-idejni in estetski ravni. Od štirih nastopajočih (Janko Kos, Anna Bodorova, Zvonko Kovač in Vanesa Matajc) v dopoldanskem delu simpozija se je izpostavljeni tematiki najbolj približal Kos.

Aktualnost pisateljevih idej
Kos je v spremljajočem besedilu zapisal, da vprašanje o aktualnosti nekega pisatelja ni vprašanje o empirični recepciji njegovega dela, ampak refleksija o možnostih, ki nam jih to delo odpira v spoprijemanju s temeljnimi (religioznimi, kulturnimi, moralnimi, socialnimi) vprašanji današnjega časa. Kar pomeni, da Kosa ni zanimalo, koliko je Cankar danes bran, temveč ga je zanimala aktualnost njegovih idej, duhovnih tokov in ideologij.

V Cankarju se je namreč prepletalo več ideologij in njim primernih stališč, ki so se z leti seveda spreminjala. Vsekakor se v njegovi mislih pojavlja krščanstvo (ali vsaj "ateistično krščanstvo"), v prvih letih na Dunaju je bil podvržen predvsem ateizmu, vsekakor pa so tu še marksizem, socializem, socialistični marksizem, ničejanstvo in anarhizem, torej nepriznavanje avtoritete in družbene ureditve, ki pa v povezavi s Cankarjem pogosto velja za tabutemo. Saj vendar vemo, da je Cankar pogosto govoril o tem, kakšna bi država morala biti, in v tem kontekstu izpostavljal predvsem vlogo umetnika ter visoke kulture.

Svobodomiselnost, a ne liberalizem
Cankar je že v svojem času veljal za naprednega misleca, ki pa se pravzaprav ni sklapljal ne z liberalno stranko ne s konservativno. S svojim opusom je že takrat silovito estetsko, motivno in tematsko moderniziral slovensko literaturo in s svojim debijem zbirko pesmi Erotika (1899) razveselil liberalno polovico; a ta se niti ni veselila Cankarjevega dela, temveč njegovega tona.

Erotika je razjarila nadškofa Antona Bonaventuro Jegliča, ki jo je ukazal pokupiti in sežgati, liberalcem pa dala upanje za nove čase. Cankar sam pa je bil - kot pravi Kos, ne glede na to, da je veljal (in še danes velja) za svobodomisleca - proti liberalizmu, ki se mu je zdel prazen, pust in brez ideje.

Pogled na kulturo; 'visoka' in množična
Leta 1907 je Cankar v tržaškem Delavskem domu v predavanju o Slovenskem ljudstvu in slovenski kulturi izpostavil vlogo kulture za ljudi in narod. Po njegovem mnenju je pomembna tako imenovana visoka kultura, ki se mora razširiti med množično kulturo in tako postati dostopna vsakomur. To bi se po Cankarju zgodilo s socialističnim razvojem. A kot se je izkazalo, je ideja o visoki kulturi le utopija, ki se nikdar ni uspešno uresničila. Tudi danes namreč kulturo lahko delimo vsaj na dve plasti; na t. i. visoko, ki je dostopna le izobraženemu in intelektualnemu sloju, v veliki večini pa prevladuje t. i. množična kultura, ki bolj kot ne prihaja po vzoru ameriške popkulture.

Ob tem je Cankar pogosto izpostavljal tudi idejo umetnika. Ta bi po svojem bistvu moral biti dejavna figura, ki se s svojimi umetniškimi deli bojuje za svoj narod ali pa vsaj jasno izraža svoje politično stališče (eden takih je na primer umetnik Peter, ki je anarhist). Vendar pa tudi Cankarjevi liki umetnikov hitro zapadejo v tisto splošno 'cankarjansko vzdušje', kar pravzaprav pomeni, da ne morejo uiti svojim koreninam, okolju, iz katerega izhajajo, in svojim strahovom, temveč se navadno le vrtijo v nekem cikličnem krogu. Na vprašanje, ali je danes umetnik kot kultna figura še mogoč, pa Kos odgovarja nikalno. Po njegovem mnenju umetnost nima več takega vpliva kot nekoč.

Kapitalizem, tajkuni ali tisti s Kantorjevim sindromom
Podobno lahko tudi Cankarjevo razmišljanje o kapitalizmu in socialni problematiki povežemo z aktualnim stanjem slovenske družbe. Cankar je kapitalizem označeval za najslabšo družbeno ureditev, oziroma je za najslabšo družbeno ureditev štel tako ureditev, kjer ima kapital oblast. Predvsem so mu bili trn v peti tuj kapital in tuji kapitalisti, za katere se mu je zdelo, da izkoriščajo slovenske proletarce.

Ob tem pa tudi ni bil blizu takratnemu kmečkemu sloju oziroma je bil sovražen do velikih kmetov, ki so glede na svojo pridobljeno gospodarsko oblast izkoriščali malega kmeta in si prisvajali tudi politično oblast. Takega kmeta je Cankar najbolj nazorno orisal v liku drame Kralj na Betajnovi Kantorju. Danes pa bi mogotce s 'Kantorjevim sindromom' zlahka našli v tajkunih.