"Kot ponavadi se je društveno vodstvo potuhnilo – češ psi lajajo, korita se praznijo naprej," je v utemeljitvi izstopa iz društva med drugim zapisal Gradišnik, ki je za MMC dodal, da upa, da bo vodstvo DSP-ja v novi zasedbi le odgovorilo Mihi Mazziniju.
Mazzini je iz DSP-ja, ki je te dni dobilo novega predsednika Vena Tauferja, izstopil novembra. Potem ko mu je društvo ob točkovanju, pri katerem gre za razpise štipendij iz knjižničnega nadomestila, za katere se lahko potegujejo tudi tisti, ki niso člani, podelilo pet od možnih 55 točk, je pisatelj pojasnil "da tisti, ki dosežejo tako nizko število točk, ne bi smeli biti med člani, saj sem v tem primeru zagovornik elitizma. Zato sem se raje umaknil sam."
Objavljamo Gradišnikovo utemeljitev izstopa iz društva v celoti.

Spoštovani!

Nadejal sem se, da se bo društvo opravičilo Mihi Mazziniju za svoje poniglavo ravnanje, ki ga je pisatelj mimogrede popisal v svoji kolumni Razvojno-socialna laž, v kateri sicer poglobljeno in na široko opozarja na širši pojav slovenske koritarske solidarnosti (v svojem pismu si prav zato privoščim, da kaj tudi spodobno zamolčim, ker se zavedam, da ste si prebrali Mihovo pisanje, ki vas secira »v nulo«).
A kot ponavadi se je društveno vodstvo potuhnilo – češ psi lajajo, korita se praznijo naprej.
Že samo zaradi tega poniglavega odnosa do pomembnega avtorja, čigar edina »napaka« je, da se ni hotel pridružiti nobenemu izmed koritarskih klanov v slovenski pisateljski srenji, čutim moralno dolžnost, da se mu pridružim in po več kot 30 letih članstva izstopim iz svoje stanovske organizacije.
Da mi ne bo kdo očital, češ da samo izkoriščam to priložnost za siljenje v ospredje, ko se vtikam v reči, ki se me nič ne tičejo, naj samo pripomnim, da imam tudi jaz podobne izkušnje kot Miha, le s to razliko, da sem sam že davno nehal kandidirati na društvenih razpisih, ker si uvrstitev po merilih društvenega pravilnika kratko malo ne zaslužim.
Odločilne so namreč točke, ki kandidatu pripadejo glede na nastopanje in objave v tujini, tu pa so člani društvenega gremija, ki drug drugega pošiljajo na razne pesniške večere in se uvrščajo v razne tujejezične antologije, v očitni prednosti. Že zdavnaj so poskrbeli, da je nastal zaprt krog: kdor se skuša v to podganjo dirko vključiti nanovo, nima šans (razen če ga klan sprejme), kajti če nimaš dovolj točk, ne moreš v tujino; če pa nisi bil v tujini, ne dobiš točk. (Pa sploh: komu od ljudi, ki imamo početi kaj, kar nas izpolnjuje in veseli, bi se sploh ljubilo zapravljati čas za tovrstna potovanja in samopotrjevanja?)
Vsaj za dve svoji knjigi sem imel zainteresiranega tujega založnika, ki pa je pričakoval, da bo RS subvencionirala prevod, in ker je bilo iluzorno magari poskušati pridobiti temu namenjena subvencijska sredstva, je besedilo ostalo v izvirniku. (Tudi svojo zgodbo Memorint, ki je letos izšla v antologiji The Best European Fiction 2012 ameriške založbe Dalkey Press, sem moral sam prevesti v angleščino. Pri nas je na odmevnem slovenskem natečaju seveda padla skozi rešeto.)
Tako se človek, če ne premore Mihove gorenjske volje, pač sprijazni s tem, da je nekakšen parija, in raje ne kandidira, saj mu je od mučnosti prosjačenja bolj mučna le še sramota sprenevedastega točkovanja in neogibne zavrnitve.
V slovenski kulturi nasploh se je prijela »socialno-razvojna« mentaliteta, ki temelji na klanski solidarnosti. A samo na klanski, nikakor ne na stanovski. Pred četrt stoletja sem bil nekaj let urednik pri literarni reviji, in povsem samoumevno se mi je zdelo, da odgovarjam avtorjem »nenaročenih prispevkov« in jim skušam, če je to potrebno, svetovati kot urednik, mentor, (takrat novopečeni) magister kreativnega pisanja in kolega po peresu. In to počenjam še vedno. Ko sem enega od takih avtorjev prenapotil k reviji (ki sem jo njega dni pomagal ustanavljati), sem odkril, da pri isti reviji avtorjem uredniki, ki jo zdaj vodijo, sploh ne odpisujejo več. Ta boljši da bodo že prišli v »pisateljske delavnice«, kjer se udeležba gotovo plačuje iz žepa udeležencev ali pa financira iz kakega korita – če ne oboje.
Društvo slovenskih pisateljev bi lahko imelo precej dela, in mislim, da je škoda, da se njegov glas skoraj ne sliši. Lahko bi skrbelo za vzgojo in izobraževanje nadebudnih piscev in pisk (ki seveda še ne morejo biti člani/članice, če pa so na začetkih ustvarjalne poti). Lahko bi pri medijih (posebno tistih, ki so subvencionirani s strani MzK) lobirali za oživitev kritike literarne produkcije, mislim seveda na dejansko kritiko in ne površnih povzetkov urednikovih besed s knjižne predstavitve. Lahko bi pomagalo razrešiti paradoks slovenskih knjižnic, ki prejemajo kulturna sredstva za to, da nabavljajo in izposojajo plažo. (Včasih je bilo treba v knjižnicah plačevati za vsako knjigo sposojevalnino, in zelo preprosto bi bilo zasnovati sistem, v katerem bi plaža stala nekaj več, domače knjige z umetniško vrednostjo pa bi bile sposojevalnine oproščene.) Namesto da »predstavlja slovensko kulturo« in »veča ugled RS v svetu« s tem, da se koritarji udeležujejo sponzoriranih »bralnih večerov« na raznih »festivalih vina in poezije« v tujini, bi lahko denar namenilo prevajanju v tuje jezike (prevedeni avtorji se bodo že sami potrudili, da prevod, če je delo res dovolj kvalitetno, najde tujega založnika). Lahko bi zastavilo svoj vse bolj virtualni ugled za to, da se postavi proti nadaljnjemu siromašenju slovenskega jezika (recimo s tem, da lobira proti ideji o sinhronizaciji tujih oddaj, kajti branje podnaslovov na TV in v kinih je še zadnja intelektualna dejavnost in vadba mnogih Slovencev, ki sicer občutijo averzijo do knjig). Lahko bi poskrbelo za to, da člani in članice svoje e-tekste prepustijo leksikalni obdelavi v prid bogatitve slovenskega jezika z neologizmi. Itn. itn.
Pa ne slišim in ne berem, da bi počelo kaj od tega.
Ker sem po naravi potrpežljiv, sem bil doslej tiho – res nisem želel, da bi mi kdo očital samosebnost. (Povsem sam zase se tudi nisem držal. En mandat sem bil za društvenega ekonoma, pa me je še danes sram glede tega, kako po domače se je tedaj za mojim hrbtom ravnalo z društveno imovino in interesi.)
Zdaj pa, evo, ko ne gre zame, ampak za pisateljskega kolega, ki ga nadvse cenim in ki mu društvo že leta meče polena pod noge, se mi zdi moralno higienično, da tudi sam izstopim.
Prosim, da me z 9. 12. 2011 brišete iz članstva in članske evidence.

Drugim članom in članicam prepuščam, da se po svoji vesti odločijo o podobnem koraku.
Branko Gradišnik, v Lizboni, 9. 12. 2011