Judovska deklica Ana Frank je postumno zaslovela s svojim dnevnikom, ki ga je pisala med nemško okupacijo Nizozemske na podstrešju hiše v Amsterdamu. Njeni dnevniški zapisi pričajo o strahovih, upanju in sanjah. Dnevnik pa je tudi večni opomin na strahote holokavsta in pomemben zapis časa. Foto: EPA
Judovska deklica Ana Frank je postumno zaslovela s svojim dnevnikom, ki ga je pisala med nemško okupacijo Nizozemske na podstrešju hiše v Amsterdamu. Njeni dnevniški zapisi pričajo o strahovih, upanju in sanjah. Dnevnik pa je tudi večni opomin na strahote holokavsta in pomemben zapis časa. Foto: EPA

Judovski notar Arnold van den Bergh je mrtev že od leta 1950. A prav njegovo ime je sad šestih let preiskav, v katerih je bilo ključni dokaz anonimno sporočilo, ki ga je Anin oče Otto Frank prejel ob vrnitvi v Amsterdam po koncu vojne.

Van der Bergh je najbrž prišel do naslovov več Judov, ki so se skrivali. Imel je samo naslove, brez priimkov in brez zagotovila, da se na teh lokacijah še vedno kdo skriva. To je izročil, da si je rešil kožo, če hočete, da je rešil sebe in svojo družino. Osebno sem mnenja, da je tragičen lik.

Rosemary Sullivan

Sporočilo je Otta obvestilo, da je Arnold van den Bergh, član Judovskega odbora (to je bilo telo, ki so ga v času vojne ukazali ustanoviti Nemci), oblastem predal naslove lokacij, kjer se skrivajo Judi, med drugim tudi družina Frank.

Razlog za izdajo je bil seveda strah za življenje njegove lastne družine, ugotavlja knjiga Izdaja Anne Frank (The Betrayal of Anne Frank), ki jo je na podlagi novih izsledkov napisala Rosemary Sullivan. Televizija CBS je zdaj po tej predlogi posnela tudi dokumentarec.

Ekipa forenzičnih izvedencev pod vodstvom upokojenega FBI-jevca Vinceja Pankokeja je prišla na sled dokazom o tem, da je bil Van der Bergh na neki točki uradno zaveden kot nejud, a so to klasifikacijo pozneje spremenili zaradi poslovnega spora.

Notar pri "prodaji" umetnin
Van der Bergh, ki je kot notar sodeloval pri prisilni prodaji dragocenih umetnin nacističnim veljakom, je naslove judovskih skrivališč verjetno uporabil kot "življenjsko zavarovanje" zase in za svojo družino. Niti njega niti njegove hčerke niso nikoli deportirali v koncentracijsko taborišče.

V hiši ob kanalu, v kateri se je družina Frank s še štirimi ljudmi pred nacisti skrivala med letoma 1942 in 1944, so uredili muzej, namenjen predvsem mladim. Ti v današnjem času, ko sta v svetu v porastu sovražno ozračje in antisemitizem, morda ne poznajo dovolj dobro obdobja druge svetovne vojne ter grozot, ki so se tedaj pripetile. Foto: Reuters
V hiši ob kanalu, v kateri se je družina Frank s še štirimi ljudmi pred nacisti skrivala med letoma 1942 in 1944, so uredili muzej, namenjen predvsem mladim. Ti v današnjem času, ko sta v svetu v porastu sovražno ozračje in antisemitizem, morda ne poznajo dovolj dobro obdobja druge svetovne vojne ter grozot, ki so se tedaj pripetile. Foto: Reuters
Sorodna novica Dnevnik Ane Frank ni del učnega načrta za slovenščino

Ana Frank se je dve leti skrivala v skrivnem prizidku nad skladiščem neposredno ob kanalu v amsterdamski četrti Joordan. Celo njeno družino – tam so bili še oče, mama Edith in sestra Margot – so oblasti odkrile 4. avgusta 1944. Deklico so poslali v prehodno taborišče Westerbork, od tam v Auschwitz in na koncu v Bergen-Belsen, kjer je februarja 1945 umrla za tifusom. Stara je bila 15 let. Njen posthumno izdani dnevnik popisuje obdobje skrivanja od leta 1942 naprej. Zadnji vpis je bil prvega avgusta 1944.

Otto Frank ni javno razkril nikogar
Kljub številnim preiskavam dokončnega odgovora na to, kdo je razkril lokacijo prizidka, ni. Otto Frank, ki je živel do leta 1980, naj bi imel zelo močan sum o identiteti izdajalca, a ni javno nikoli razkril nobenega imena. Več let po vojni je novinarju Frisu Endtu zaupal samo, da jih je izdal nekdo iz judovske skupnosti. Preiskovalna ekipa je zdaj ugotovila še, da je Miep Gies, ena od oseb, ki so skrivale Frankove, na nekem ameriškem predavanju leta 1994 omenila, da je izdajalec umrl še pred letom 1960.

Edini iz družine, ki je vojno preživel, je bil njen oče Otto Frank. Po koncu vojne leta 1947 je objavil dnevnik pokojne hčerke, ta je bil nato preveden v več kot 55 svetovnih jezikov. Foto: AP
Edini iz družine, ki je vojno preživel, je bil njen oče Otto Frank. Po koncu vojne leta 1947 je objavil dnevnik pokojne hčerke, ta je bil nato preveden v več kot 55 svetovnih jezikov. Foto: AP

V zvezi z okoliščinami izdaje Frankovih sta obstajali dve uradni policijski preiskavi, leta 1947 in nato še leta 1963. Sin vodje druge preiskave, Arend van Helden, je tokratni ekipi priskrbel pretipk anonimnega sporočila, ki omenja Van der Bergha.

"Van der Bergh je bil znan notar, eden od šestih, ki so v tistem času delovali v Amsterdamu," je za britanski Guardian pojasnila avtorica omenjene knjige, Rosemary Sullivan. "In notar na Nizozemskem je še najbolj podoben dobro situiranemu odvetniku. Kot notar je bil spoštovan. Sodeloval je tudi z odborom za pomoč judovskim beguncem, ki so še pred vojno zapuščali Nemčijo."

"Sporočilo poimensko ne navaja Otta Franka. Piše samo: Vaš naslov je bil izdan. Van der Bergh je najbrž prišel do naslovov več Judov, ki so se skrivali. Imel je samo naslove, brez priimkov in brez zagotovila, da se na teh lokacijah še vedno kdo skriva. To je izročil, da si je rešil kožo, če hočete, da je rešil sebe in svojo družino. Osebno sem mnenja, da je tragičen lik."