"Pred vstopom v šolo in v 1. razredu osnovne šole je čas pridobivanja pozitivnih izkušenj s knjigo in ustvarjanja lastnih pripovednih strategij, ki jih spodbujajo slikovne zgodbe," pravi profesorica Vida Medved Udovič, ki se je na Univerzi na Primorskem med drugim ukvarjala z otroško književnostjo, in nadaljuje: "V predbralnem, t. i. slikaniškem obdobju, otroci še niso sposobni samostojnega branja, zato je pri izbiri slikanic in njihovi recepciji toliko pomembnejša posredniška vloga vzgojiteljic v vrtcu in staršev v domačem okolju."

A kako izbrati zares kakovostna dela v času, ko je med številčno ponudbo knjig za otroke tudi veliko "šunda"?

Lahko si pomagamo z nagrajenimi slikanicami: tu so nagrada Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico in znak kakovosti zlata hruška, Vida Medved Udovič pa predlaga tudi dela iz zbirke Knjiga pred noskom Mladinske knjige.

"Kakovostna slikanica nas globoko nagovori"

"Knjige, ki smo jih brali v otroštvu, se globoko vtisnejo v nas, tako dobre kot slabe," opozarja dolgoletna urednica otroškega leposlovja pri omenjeni založbi Irena Matko Lukan in poudari, da je pomembno, katere in kakšne knjige otrok prebira.

"Le zakaj bi mu ponujali slabe knjige, če je toliko dobrih? Zame je kakovostna slikanica tista, ki nas globoko nagovori – tako močno, da bi jo znova in znova jemali v roke in jo ure in ure brali ‒ tako besedilo kot slike. Lahko se vprašamo, kako nas nagovori zgodba ali pesmi. O čem in na kakšen način pripovedujejo? Na prepričljiv, jasen in avtentičen način? Kakšen je jezik? Je dobro uglašen? In hkrati, kakšne so ilustracije? Dobra slikanica je sozvočje besede in slike," razmišlja urednica.

"Verjamem, da ob stiku z leposlovjem in z vso umetnostjo lahko doživimo vrednote, ki spontano prodrejo v našo duševnost, v stik z našimi čustvi, občutji in domišljijo ter da nas umetnost na svoj poseben, edinstven način motivira za razmišljanje o nas samih, soljudeh, svetu, medosebnih odnosih, načinu življenja ... Ob njej lahko spoznavamo, prepoznavamo bistvo življenja, spoznavamo odnose, razmerja, različne oblike sobivanja … Na neki način nas umetnost spodbuja k dobremu. Nagovarja celega človeka," še izpostavi Irena Matko Lukan.

Kakovostna književnost po njenem mnenju poleg tega pri človeku vzbuja občutljivost, empatijo in solidarnost: "Če umetnost sprejemamo le na razumski podlagi, nas to ne obogati, šele doživetje nam omogoči zaznavanje njene polnosti."

Ljubke, a plitve

"Nekakovostna slikanica je praviloma ljubka in sladkobna, pogosto hote ali nehote posnema ‘estetiko’ popularnih risank ipd. Kakovostna slikanica torej ne sme biti otročja, ampak po iskrenem čudenju besedi in podobi popolnoma zares otroška; kot taka je vznemirljivo branje tudi za odraslega bralca," opozarja profesor z Oddelka za razredni pouk Pedagoške fakultete v Ljubljani dr. Igor Saksida, ki se strokovno ukvarja predvsem s slovensko mladinsko književnostjo.

"Kakovost slikanice presojamo po treh kriterijih, in sicer kakovost besedila, kakovost ilustracije in kakovost razmerja med ilustracijo in besedilom. Slikanica je namreč knjiga, pri kateri jezikovni in likovni del tvorita novo celoto," navaja raziskovalec in med merili, po katerih lahko presojamo, ali je slikanica, ki jo držimo v rokah, kakovostna, navede inovativnost, tako jezika kot tematike. Poleg tega presojamo kakovost ilustracij in iščemo inovacije likovne tehnike.

"Številna dela piškave umetniške vrednosti"

"Ni važno zgolj to, da otroci berejo, pomembno je, da berejo kakovostna literarna dela," pravi urednica za literarno kritiko otroško-mladinske književnosti pri reviji Sodobnost in literarna kritičarka Alenka Urh in dodaja: "Najboljša dela bralcev ne podcenjujejo, temveč so kompleksne umetnine, ki nagovarjajo različne starostne skupine naslovnikov."

Po njenem mnenju so pomembne tudi ideje, ki jih najmlajšim bralcem posreduje slikanica: ‟To ne pomeni, da mora vsako kakovostno delo za otroke vzgajati, nikakor ne, vendar pa mora, predvsem v primeru problemskih tematik, zastopati humanistične vrednote. Do mladinske književnosti gojimo določena pričakovanja, povezana z njeno sporočilnostjo, ki v primeru književnosti za odrasle niso ključna.”

Slikanice, ki delujejo vizualno "bujno", pravi Urhova, niso nujno kakovostne: "Številna dela piškave umetniške vrednosti se zanašajo na otrokom privlačno zunanjo podobo s kričečimi barvami, bleščicami, slikovitimi dodatki in podobnimi pritiklinami ali se navezujejo na razne zunajliterarne dogodke iz sveta popularne kulture in športa – vse zgolj za to, da bi že na prvi pogled pritegnila pozornost otrok. Na tem mestu se najbolj pokaže pomen (odraslega) kritičnega bralca."

Hiperprodukcija in nizka kakovost

"Vsak misli, da zna napisati in celo narisati slikanico. Odrasli napišejo pravljico oziroma slikanico, ko dobijo otroka, vnuka ali diagnozo," razlaga profesorica na Oddelku za razredni pouk Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Milena Mileva Blažić, ki se med drugim ukvarja s književnostjo za najmlajše.

V Sloveniji letno izide okrog 6.000 knjig, od tega okrog 2.000 za otroke, med katerimi je 1.000 popolnoma nekakovostnih, ocenjuje sogovornica.

"Pisce je treba vprašati, kaj berejo in ne kaj pišejo. Pisci še za seboj ne preberejo," razlaga in poudari, da imamo v Sloveniji več piscev kot bralcev. "Zato se sodobnim, posebej otroškim in otročjim pisateljem vse, kar napišejo, zdi izvirno, ker ne poznajo literarne zgodovine, nič ne berejo, niti besedil svojih stanovskih kolegov," pojasnjuje.

Neme ženske in narcizem avtorjev

"Tudi nekvalitetne slikanice so lahko odličen slab zgled, če smo do njih kritični," meni raziskovalka in med njimi izpostavi tudi slikanico o Muci Copatarici. Tega lika "ne problematiziramo, generiramo stereotipe o submisivnih ženskah, ki so na robu mesta ali vasi in so podrejene ter neme".

"Otroška oziroma mladinska književnost je primerna za obravnavo problemskih in tabutem, vendar naj avtor in pripovedovalec zagovarjata otrokovo perspektivo," pravi sogovornica in nadaljuje: "Živimo v času epidemije narcizma, kar se odraža tudi v slikanicah, domnevno za otroke. V porastu so t. i. slikanice za samopomoč, to so slikanice, ki dejansko razgalijo narcizem avtorja, saj pričakujejo nagrade, priznanja, publiciteto."

Tudi za sodobne avtobiografije in biografije, ki jih pišejo na primer morilci, razvpiti, slavni in zaporniki, je po mnenju Milene Mileve Blažić družbeno nesprejemljivo, da jih nagradimo in kot "odličen mladinski roman” uvrstimo med dela, primerna za dvanajstletnike in starejše najstnike.

Pomembno je tudi oblikovanje knjige

‟Gre za kombinacijo trojega – (dobrega) besedila, (dobrih) ilustracij in (dobrega) oblikovanja; predvsem to zadnje se včasih rado kar malo zanemari," na vprašanje, kako presoditi, ali je neka slikanica dobra, odgovarja urednica, mladinska pisateljica in literarna kritičarka, ki pogosto presoja otroško književnost, dr. Gaja Kos.

"Dobra ilustracija lahko dvigne šibkejše besedilo, vrhunsko besedilo tudi ob malo manj prepričljivi ilustraciji lahko obdrži knjigo na nekem solidnem nivoju, slabo, površno oblikovanje pa lahko na koncu vse zruši; in nasprotno, premišljeno oblikovanje lahko tudi kaj reši,” dodaja.

Naj spoznajo klasiko, pa tudi najnovejše knjige

"Zlasti v sodobnih slikanicah samo branje besedila ni dovolj za razumevanje zgodbe," opozarja profesorica za področje mladinske književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariburu dr. Dragica Haramija.

Po njenem mnenju je ključno, da najmlajšim bralcem predstavimo klasične, kanonske slikanice in literarne like, ki so del slovenske in svetovne kulturne dediščine, "na drugi strani pa brati novo slikaniško produkcijo, s čimer otrok spoznava tudi sodobne pisateljice in pisatelje, ilustratorke in ilustratorje".

Slikanice za otroke morajo upoštevati otrokov celostni razvoj, njegovo zmožnost razumevanja besedil in ilustracij, kulturni kontekst ter njegova zanimanja, poleg tega pa morajo vključevati primerne tematike.

"Vsekakor so pomembni jezikovna neoporečnost besedil, kakovostno oblikovanje, primerna izbira knjižnega formata, tip pisave in drugo. Pomembno se mi zdi, in to ne velja samo za slikanice, temveč za vsa otroška in mladinska besedila, da so etično naravnana, da torej ne spodbujajo kakršne koli nestrpnosti in razlikovanja," opozarja raziskovalka.