V Romuniji rojeni madžarski pesnik Sándor Halmosi je izdal dvanajst pesniških zbirk, lani pa je objavil tudi obsežen manifest, s katerim poziva k čisti literaturi. Njegov moto je, da gol ni le cesar, ampak tudi pesnik.

Prizadeva si razrahljati vrtinec krize sveta, ekološke ali antropološke, literatura pa naj ne bi bila vezana na države, jezike ali družbena okolja. Za Literarni nokturno je njegove pesmi prevedla Ifigenija Simonović.

"Stoletne hiše slonijo na hribu"
Uroš Marolt v svoji poeziji drobna opažanja in dogodke prepleta z učinkovito metaforiko, v kateri je čutiti odmev nadrealističnega izročila, pa tudi sledi impresionistično obarvane poezije, na primer Murna ali Kosovela – vse to pregnete v samosvoj, sugestiven pesniški izraz, značilen tudi za njegov novi pesniški cikel Pod modro goro.

Grški pesnik Konstantin Kavafis, ki se je rodil leta 1863 v Aleksandriji v Egiptu, je znan predvsem po pesmih z zgodovinsko in mitološko tematiko (posebej se je navduševal nad obdobjem helenizma), velik del njegovega opusa pa predstavlja tudi poezija s homoerotično in hrepenenjsko vsebino.

Nekaj pesmi v prevodu Dragice Fabjan Andritsakos je v Literarnem nokturnu interpretiral Blaž Šef, izšle pa so v knjigi Zbrane pesmi, ki jo je izdala založba KUD Logos.

"Nikoli se ni naučila govoriti. Življenje ji je maličila očetova žalost"
Pesnica Sarah Howe se je rodila leta 1983 v Hongkongu kitajski materi in angleškemu očetu. Ko je imela sedem let, se je družina preselila v Anglijo.

Na Cambridgeu je Sarah Howe doktorirala iz odnosa med književnostjo in likovno umetnostjo v angleški renesansi, zdaj pa predava poezijo na King's Collegeu v Londonu.

Pozornost je pritegnila že leta 2009 s pesniško knjižico Določena kitajska enciklopedija, za katero je prejela nagrado Erica Gregoryja za avtorje, mlajše od 30 let. Leta 2015 je objavila prvo pesniško zbirko Zanka iz žada, za katero je prejela prestižno nagrado T. S. Eliota, ki so jo v 28 letih takrat prvič podelili prvencu. V Zanki iz žada Sarah Howe raziskuje svojo kitajsko in britansko dediščino, še zlasti materino zgodbo zapuščenega dojenčka na Kitajskem. Osrednji niz pesmi je navdihnila Borghesova fiktivna enciklopedija, pesmi-gesli iz avtoričine različice enciklopedije je izbral in prevedel Andrej Pleterski.

Pisec kriminalk in njegov detektiv
Ko je leta 2007 izšel prvi primer inšpektorja Vrenka, roman Olje na balkonu, ni skoraj nihče vedel, kdo je njegov avtor Avgust Demšar, tudi pri naslednjem romanu o Vrenku, Retrospektivi, je bilo nejasno, kdo je avtor. Avgust Demšar je namreč psevdonim. Toda jasno je bilo, da smo z Demšarjem dobili dobrega pisca kriminalk in z Vrenkom zanimivega detektiva.

Pozneje se je sicer razvedelo, kako je ime avtorju, toda pomembneje je bilo nekaj drugega: da kontinuirano objavlja kakovostne romane. V Literarnem večeru predstavljamo Demšarjevega višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka, njegov naslednji romaneskni junak, inšpektor Miloš, bo primer Literarnega večera nekoč pozneje. Demšar je namreč iz romana v roman razvijal bolj in bolj večplastne zaplete, hkrati pa je dopolnjeval galerijo svojih likov. Oddajo je pripravil Marko Golja.

Kraševec nikoli ne pije vode na pršut!
Osmega junija pred sto tridesetimi leti se je na Predmeji rodil Narte Velikonja (1891–1945), slovenski pisatelj in kulturni delavec. Študiral je pravo na Dunaju. Med drugo svetovno vojno je delal pri Zimski pomoči. Ostro je nastopal proti komunističnemu nasilju med vojno. Maja 1945 je bil kot okupatorjev kolaborant obsojen na smrt in dva dni pozneje ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano.

Narte Velikonja se je začel pojavljati v književnosti kot pesnik, pozneje pa je pisal prozo in velja za modernega realista. Snov je zajemal predvsem iz svojega rojstnega okolja na obrobju Trnovskega gozda. Besedilo Kras je Velikonja napisal leta 1941, pripoveduje pa precej humorno o posebnostih pokrajine in še bolj o ljudeh, ki so tam doma.

Udobno je bilo Petji živeti s telefonom
Ruskega pisatelja Dmitrija Gluhovskega (1979) slovenski bralci že poznajo po znanstvenofantastičnem romanu Metro 2033, kmalu pa bo pri založbi Litera izšlo njegovo precej drugačno delo: Tekst, realistični družbenokritični roman o sodobni Rusiji, ki pa obravnava tudi zelo univerzalne teme. Prevaja ga Lijana Dejak. Naslov se nanaša na tekstanje, pošiljanje SMS-ov, saj je vloga telefona v našem življenju ena od poglavitnih tem romana. Bralec gleda na svet skozi oči Ilje, osrednjega junaka, in postopno se mu razkriva njegova zgodba:

Mineva 30 let od smrti Branka Hofmana
Poklonili se bomo pisatelju, pesniku, dramatiku in dolgoletnemu uredniku Branku Hofmanu (1929–1991). Njegovo delo o Golem otoku Noč do jutra, ki je na objavo čakalo več let, je eden pomembnejših slovenskih romanov osemdesetih let 20. stoletja. Oddaja je še posebej dragocena zato, ker je v njej nastopil tudi pisatelj.

"Želel bi vas videti golo," je rekel povsem mirno.
Sedemdesetletni francoski pisatelj Pierre Lemaître se je rodil v Parizu. Več let je poučeval književnost, potem pa se je popolnoma posvetil pisateljevanju. Sprva je bil znan predvsem po kriminalkah in filmskih scenarijih, leta 2013 pa je prejel prestižno francosko literarno nagrado Goncourt za roman Na svidenje tam zgoraj. Imamo ga v slovenskem prevodu Mateja Leskovarja. To je tudi prvi roman trilogije z naslovom Otroci katastrofe; sledi mu roman Barve požara, tretji del pa je najnovejše besedilo Zrcalo naših bolečin. Roman govori o pomladi 1940, o času, ko se je začenjala druga svetovna vojna. Osrednja junakinja je tridesetletna Louise Belmont. Prevod: Tadeja Šergán.

… Po čudnem itinerarju moram s severa priti nazaj dol, na svoj južni otok do nekih novih labirintov
Veronika Simoniti je romanistka, prevajalka in pisateljica. Kot svobodna prevajalka se je ukvarjala predvsem z italijansko literaturo. V želji po kulturni izmenjavi med Slovenijo in Italijo je ustvarila blog Papirnata hiša. Kot avtorica se je začela uveljavljati na Radiu Slovenija, kamor je pošiljala pravljice. Prva kratkoprozna objava je bila zgodba Metuljev zaliv, ki je prejela prvo nagrado na natečaju revije Literatura. Odtlej objavlja tudi v drugih literarnih revijah in na radiu.

Od leta 2005 je izdala tri zbirke kratke proze, prvenec Zasukane štorije in Hudičev jezik pri založbi LUD Literatura ter Fugato, ki je tako kot njen roman Kameno seme izšel pri Literi. Zanj je bila Veronika Simoniti nominirana za kresnika. Za svoje delo je prejela več stanovskih nagrad in nominacij zanje. Za roman Ivana pred morjem, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, je lani prejela nagrado kresnik. Oddajo o Veroniki Simoniti je pripravila Neža Vilhelm.