Po besedah prevajalke Alenke Bole Vrabec, se bralec pri prebiranju Marqueza odklopi od slovenske resničnosti. Foto: EPA
Po besedah prevajalke Alenke Bole Vrabec, se bralec pri prebiranju Marqueza odklopi od slovenske resničnosti. Foto: EPA

Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje.

Gabriel Garcia Marquez
Márquez: Živim, da pripovedujem
V avtobiografiji je pisatelj prepletel tudi zgodbe svojih dosedanjih knjig. Foto: Založba Učila

Živim, da pripovedujem, je prvi del Marquezove avtobiografije, ki si jo je pisatelj zamislil v treh delih, a je do zdaj napisal le prvi del, ta pa je v izvirniku izšel leta 2002. V slovenščino je delo prevedla Alenka Bole Vrabec, ki je knjigo opisala kot kažipot po Marquezovem ustvarjanju. Knjiga je tako v slovenščini izšla ob 80. obletnici pisateljevega rojstva, 60 let od njegove prve objave, 40 let od izida njegovega najbolj slavnega romana Sto let samote in 25 let od prejema Nobelove nagrade za literaturo.

Življenje, polno magičnosti
Pisatelj je v prvem delu zajel svoje življenje, od rojstva v kolumbijski vasici Aracataca do poznih 20. let, ko je kot uveljavljen pisatelj prvič zapustil domovino. Po prevajalkinih besedah je Marquezovo življenje polno preobratov in magičnosti, prav v tej pa Bole Vrabčeva išče razlog za dejstvo, da se pisatelj v resnici ni rodil leta 1928, kot pišejo vsi tiskani viri, temveč leto prej. Bralec lahko ob branju avtobiografije spremlja literarno dozorevanje velikega predstavnika magičnega realizma in različna ozadja, ki osvetlijo številne junake njegovih romanov.

Prevajanje z garaško zamaknjenostjo
Pomembno vlogo sta imela v pisateljevem življenju njegova zgodbam in vraževerju zavezana babica in dedek, v magični realizem pa ga je popeljal tudi Franz Kafka, ki je bil povsem drugačen od prejšnjih vzornikov, kot sta Pablo Neruda in Federico Garcia Lorca. Po besedah urednice Branke Fišer se bere knjiga Živim, da pripovedujem kot roman, ki ga zaznamuje tudi preplet vseh pisateljevih dosedanjih knjig.

Svojo prevajalsko izkušnjo je Bole Vrabčeva, ki se je podpisala tudi pod slovenski prevod romana Sto let samote, opisala kot svojevrsten erotični odnos, kot garaško zamaknjenost, ki jo včasih zdrami njen glas, saj si pogosto prevaja naglas, da najde pravi ton.

Založba Učila se je Márquezovem delu posvetila že septembra lani, ko je v prevodu Veronike Rot v slovenščini izdala njegovo delo Žalostne kurbe mojega življenja (Memoria de mis putas tristes), izdala pa je še roman Ljubezen v času kolere, zgodba katerega bo kmalu zaživela tudi na velikem platnu. Glavno vlogo je v filmski različici prevzel Javier Bardem.

Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje.

Gabriel Garcia Marquez