Na slovenskem Štajerskem je bil odgovoren za nasilno germanizacijo in usmrtitve političnih nasprotnikov.

Prvi celoviti monografiji, ki obravnava delovanje in povojno skrivanje gauleiterja, se pravi pokrajinskega vodje nacistične stranke, je naslov Gauleiter Uiberreither. Zwei Leben (Gauleiter Uiberreither. Dve življenji), izšla je pri avstrijski univerzitetni založbi Leykam in je že v ponatisu. Knjigo o delovanju in življenju Uiberreitherja, ki je veljal za Hitlerjevo podaljšano roko in je bil eden najvplivnejših gauleiterjev nacističnega rajha, je napisal ugledni avstrijski zgodovinar Stefan Karner.

V Maribor je kot šef civilne uprave Uiberreither prišel aprila leta 1941. Sedež si je uredil v prostorih tedanje Državne realne gimnazije, danes Prve gimnazije na Trgu generala Maistra, še isto leto novembra pa ga je preselil v Gradec. Odgovoren je za prisilno germanizacijo in preganjanje prebivalstva. Še v zadnjih dneh vojne je ukazal usmrtitev političnih nasprotnikov. Leta 1945 so ga po koncu vojne britanski vojaki aretirali v avstrijskem kraju Murau.

Pobeg iz Dachaua
Pozneje je bil v Nürnbergu priča obrambe, zaprli pa so ga v nekdanje koncentracijsko taborišče Dachau. Ker naj bi izvedel, da ga nameravajo izročiti Jugoslaviji in kazensko preganjati, je leta 1947 od tam pobegnil. Nekaj časa se je domnevalo, da je pobegnil v Argentino. Na koncu se je pokazalo, da si je ustvaril novo identiteto kot Friedrich Schönharting in v nemškem mestu Sindelfingen nemoteno živel vse do smrti. Umrl je leta 1984, domnevno za posledicami Alzheimerjeve bolezni.

Brez obžalovanja za pretekla dejanja
Stefan Karner je v pogovoru za avstrijsko televizijo ORF dejal, da je bil Uiberreither edini od nacističnih gauleiterjev, ki se mu je uspelo 40 let skrivati pod lažnim imenom in identiteto. Med raziskovanjem je zgodovinar ugotovil, da je bilo to mogoče zgolj zato, ker je imel Uiberreither v povojnem obdobju zaščitnike. Karner tudi ocenjuje, da na podlagi ohranjenih dokumentov ni dokazov, da bi Uiberreither obžaloval svoja pretekla dejanja, ga je bilo pa v zadnjih letih življenja zelo strah smrti.

Heinrich Hoffmann, najvplivnejši fotograf nacističnega obdobja
Pred dnevi pa je v Nemčiji izšla prva obsežna biografija Heinricha Hoffmanna, ki je veljal za osebnega fotografa Adolfa Hitlerja. Knjiga, ki jo podpisuje zgodovinar Sebastian Peters, odstira življenje in delo najvplivnejšega fotografa nacističnega obdobja, ki je v nasprotju z Leni Riefenstahl po vojni utonil v pozabo. Knjiga predstavlja, kako je fotograf upodabljal diktatorja in tudi sam postal propagandist. Avtor se je pri knjigi oprl na obsežen Hoffmannov fotografski arhiv, ki vsebuje približno pol milijona posnetkov, vendar niso vsi ohranjeni. Zgodovinar je ovrednotil tudi številne pisne vire, med njimi fotografovo avtobiografijo, ki je precej nezanesljiva.

Spisal je portret verjetno najvplivnejšega fotografa nacističnega obdobja. Hoffmann (rodil se je 1885) je bil od samega začetka prepričan nacionalsocialist, pozneje pa postal del diktatorjevega najožjega kroga. Hitlerja je tesno spremljal in portretiral že od zgodnjih dvajsetih let 20. stoletja. Prav v Hoffmannovem fotografskem studiu je Hitler spoznal Evo Braun. Hoffmann je bil propagandist in dobičkar, ki je svoje podjetje razširil v tovarno fotografij in zelo obogatel.

Hoffmann je fotografiral Hitlerja kot prijaznega zasebnega državljana. Takšnega je prikazal v knjigi Hitler, kot ga nihče ne pozna. Portretiral pa ga je tudi kot odstavljenega voditelja in še v njegovem bunkerju ni odložil fotoaparata. Umrl je leta 1957.