Foto: Andrej Kek

S predstavitvijo partnerskih festivalov Vilenice so bralsko publiko seznanili s tremi različnimi ustvarjalkami iz Kanade, Irske ter Hrvaške, sledil je pogovor z avtorjema Zvonkom Karanovićem in Enesom Karićem, dan pa je sklenil večer italijanske poezije v drami. V Cankarjevem domu pa je med dogodki potekal tudi Mednarodni komparativistični kolokvij z naslovom Literatura in pripoved: Postklasične perspektive in analize.

Foto: Andrej Kek

Predstavitev partnerskih festivalov, ki sicer zadevajo irski festival Cúirt, hrvaški Festival svetovne književnosti in Toronto International Festival of Authors, je potekala predvsem v duhu obravnavanja avtoric iz dotičnih držav. Moderator Noah Charney se je pogovarjal s kanadsko avtorico indijskih korenin Ayesho Chatterjee, Elizabeth Reapy iz Irske ter Ivano Šojat iz Hrvaške. Vsaka izmed se je predstavila s svojim literarnim tekstom, in ga v pogovoru s povezovalcem umestila v lastno doživljanje ustvarjanja ter v kontekst svoje družbene in politične situacije.

Ayeshaa Chatterjee se je tako s svojo poezijo komunicirala položaj pesnice, ki ustvarja v tujem okolju, ki ni njena primarna domovina, Elizabeth Reapy je publiko seznanila z ugodnimi kreativnimi razmerami, ki jih nudi Irska država, Ivana Šojat pa se je razgovorila o svojem političnem udejstvovanju, ki je tesno povezano z njeno umetnostjo. Noah Charney je pri tem poskušal izpostaviti tudi specifike vsake ustvarjalke, pri čemer je pri Chatterje stopila v ospredje predvsem njena multikulturnost, ki zaznamuje njeno poezijo, po drugi strani pa je izpostavila specifične elemente njene pisave, ki se nanašajo na njeno izvorno domovino Indijo.

Foto: Andrej Kek

Elizabeth Reapy je publiko seznanila s svojimi navadami, ki spremljajo njen kreativni proces, hkrati pa je izrazila svoj strah pred javnim nastopanjem, ki se ga je naučila premagovati, da se je lažje soudeleževala v komuniciranju, ki ga zahteva literarni trg. Ivana Šojat pa je publiko seznanjala z morda nenavadno kombinacijo profesionalnih struj znotraj svoje kariere. Čeprav se je poskušala politično udejstvovati kot kandidatka za županjo Osijeka, s čimer je jasno izražala svojo skrb za družbene razmere, se je hkrati vselej zavedala, da je umetnost tista, ki je njena primarna ekspresija, s katero lahko dostopa do ljudi in s katero lahko slika družbo in posameznike v različnih odtenkih.

Vsaka ustvarjalka je dobila priložnost, da reflektira položaj umetnosti in ustvarjalnosti v svojem prostoru, pri čemer je najbolj optimistično sodbo izrekla Elizabeth Reapy, ki je pohvalila irsko kulturno politiko ter v komunikaciji s publiko diskutirala potencialno subverzivno zmožnost irskega jezika, medtem ko je Chatterjee poudarila skorajda bengalsko poetičnost svojega Indijskega porekla (Bengalija je v Indija po njenih besedah znana kot dežela pesnikov), ter kanadsko zadržanost do književnosti, predvsem do poezije.

Ivana Šojat je izpostavila tako pozitivne kot negativnejše plati ustvarjanja na Hrvaškem, pri čemer je pohvalila dejavnost hrvaškega kulturnega ministrstva, a hkrati poudarila nezmožnost, da bi kot ustvarjalka preživela le od pisateljevanja. Iz pogovora smo lahko razbrali tudi, da vsaka ustvarjalka verjame v posebno moč umetniške izreke, ki lahko ali izraža neizrekljivo magijo življenja ali pa slika odtenke človeštva, ki so v vsakdanjem življenju morda težko izrazljivi.

Foto: Andrej Kek

V Konzorciju je nato sledil pogovor z dvema avtorjema iz področja bivše Jugoslavije, Zvonkom Karanovićem iz Srbije ter Enesom Karićem iz Bosne in Hercegovine. Čeprav prihajata oba avtorja iz precej različnih literarnih in družbenih ozadij, je moderator Aljoša Harlamov poskušal najti skupno rdečo nit, tudi v navezavi s tematsko podlago letošnjega festivala. Oba avtorja je tako spodbujal k razmisleku o lastnih ustvarjalnih izvorih in kako se navezujejo na neko zgodovinsko in politično situacijo. Pri Zvonku Karanoviću, ki je tokrat predstavljal svoje novejše pesmi, je v ospredje stopala predvsem njegova avtobiografska izkušnja, njegovo kreativno formiranje znotraj popkulturnih fenomenov in rock glasbe.

Foto: Andrej Kek

Čeprav družbenih not znotraj njegove poezije ali proznih del ne gre zanikati, je sam avtor poudaril, da so se njegovi interesi primarno nahajali znotraj filmske, glasbene in popularne kulture, zaradi česar je bil morda v devetdesetih letih, polnih kataklizmičnih političnih situacij, morda »neaktualen«. Kar pa nikakor ni oviralo njegove priljubljenosti pri publiki, pohvali se namreč lahko celo s svojim klubom oboževalcev Srebrni surfer, ki nosi ime po njegovi istoimenski zbirki iz leta 1991. Enes Karić, sicer ugleden akademik z mednarodnimi refrerencami in priznanji ter profesor hermenvtike Korana na Fakulteti za islamske študije v Sarajevu, in ki je bral iz svojega novejšega romana Barve višnje, je po drugi strani izpostavljal predvsem to islamsko kulturno ozadje svojega ustvarjanja, s katerim skuša skozi književnost vzpostaviti pogovor z drugimi kulturami ter želi premostiti, vzpostaviti diskusijo z nerazumevanji. S tem je tudi izpostavil moč literature, ki morda sicer nima moči nadzirati tekočih političnih situacij, lahko pa vzpostavlja reflektiran, razumevajoč, seznanjajoč dialog z bralci in tako prispeva k premostitvi vzpostavljajočih se prepadov med različnimi kulturami in religijami. Ob tem je omenil tudi problematiko begunske situacije, ki je fenomen, ki se ga nikakor ne sme jemati iz socialnega konteksta, in ki ga je vsekakor treba premisliti znotraj trka različnih kultur. Deli Pesem divjih ptic Enesa Karića in Najboljša leta naših življenj Zvonka Karanovića imamo sicer obe na razpolago v slovenskem prevodu.

Foto: Andrej Kek

Drugi festivalski dan Vilenice se je zaključil z večerom italijanske poezije v ljubljanski Drami, ki je predstavil tri avtorje, Silvio Brè, Mario Grazio Calandrone ter Claudia Damianija. Italija, ki je sicer letošnja vileniška država v fokusu, se je tako ob moderiranju Luke Novaka in predstavila s sodobnim italijanskim pesništvom. Večer se je sicer razdelil na dva dela, prvi del se je posvetil splošnim vprašanjem italijanske sodobne poezije, drugi del pa je prepustil besedo sami ustvarjalnosti nastopajočih avtorjev.

Luka Novak je tako najprej vpeljal diskusijo o poskusu opredeljevanja italijanskega pesništva 21. stoletja, pri čemer so se vsi avtorji skorajda složno strinjali, da je to težka naloga, saj je sodobna izkušnja izjemno fragmentirana in kompleksna, kar se odraža v sami umetnosti. Izogibali so se tradicionalnim teoretskim definicijam, skušali so predvsem izpostaviti intimo poezije, njene ritmične in vsebinske potenciale ter njen stik s sodobnim bralcem. Calandrone je izrazila mnenje, da mora dandanes poezija zavzeti močno stališče in stimulirati refleksijo publike. Brè se je sklicevala na neizrekljivost in s tem neopredeljivost poezije, ki pa kljub temu ohranja zmožnost neubranljivega čara za bralca, ki skozi njo vzpostavlja specifično komunikacijo, kar je zanjo eden izmed ključnih elementov lirike.

Foto: Andrej Kek

Damiani je poudaril potencial poezije, ki se lahko z življenjskimi situacijami spopada na pristen način. Zanj poezija ne rabi biti neposredno politična, občutje časa izraža skozi ranljivost, ki se lahko izraža tudi na bolj osebni, doživljajski ravni. Luka Novak je tudi opozoril na pojav narave, ki se vrača v italijansko poezijo in ki je našla pot tudi v tekste nastopajočih. Bolj ali manj so se vsi trije avtorji strinjali, da gre za aktualen pojav, ki se navezuje tudi na okoljsko problematiko, ki kliče po tem, da začnemo naravo obravnavati v vsej njeni dejanskosti in da je zanjo potrebno skrbeti tudi z besedami leposlovja – z naravo je tako potrebno vzpostaviti pristen stik in ozaveščati, da smo del vesolja, narave, kozmosa.

Literarni večer se je nato zaključil v valovitih in melodičnih ritmih italijanske poezije, ko je vsak avtor bral svoje pesmi, ki so sicer izšle v antologiji italijanske poezije z naslovom Un filo di seta, ki jo je izdalo Društvo slovenskih pisateljev. Dogodek je sicer potekal tudi ob glasbeni spremljavi Tanje Pirc na mandolini in Dejana Podgorelc na kitari.